Jedro

Po presoji sodišča prvi tožnik ne izkazuje pravnega interesa v upravnem sporu, s katerim izpodbija odločbo o imenovanju AA za izvršiteljico s sedežem na območju Okrajnega sodišča v B. Dejstvo, da je tožena stranka pri izbiri kandidata upoštevala mnenje prvega tožnika na podlagi 6. odstavka 283. člena ZIZ in dejstvo, da je bila odločba o imenovanju tudi prvemu tožniku vročena, ne izkazujeta pravnega interesa prvega tožnika. Prvi tožnik namreč z ničemer ne more izboljšati svojega pravnega položaja s tožbo v upravnem sporu in tudi s tem ne izkazuje, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih. Po presoji sodišča tudi drugi tožnik ne izkazuje pravnega interesa kot bistvene predpostavke za dovoljenost tožbe v upravnem sporu. Drugi tožnik je že imenovan za izvršitelja s sedežem na območju Okrajnega sodišča v C, zato drugi tožnik v tem upravnem sporu nikakor ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Na to tudi ne more vplivati njegova trditev, da bi lahko opravljal delo izvršitelja na celotnem območju RS (3. odstavek 7. člena ZIZ), ker je z izpodbijano odločbo tožena stranka le imenovala A.A. za izvršiteljico s sedežem na območju Okrajnega sodišča v B. in ni z ničemer posegla v pravico drugega tožnika, ki mu jo daje 3. odstavek 7. člena ZIZ.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo o imenovanju izvršitelja imenovala za izvršiteljico s sedežem na območju Okrajnega sodišča v B A.A., roj. ...... V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da se je na eno prosto mesto za izvršitelja s sedežem na območju Okrajnega sodišča v B javila ena kandidatka in sicer A.A. . V skladu s 6. odstavkom 283. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju je pridobila mnenje predsednice Okrajnega sodišča v B, ki je dala pozitivno mnenje k imenovanju in Zbornice izvršiteljev Slovenije, ki ni dala pozitivnega mnenja. Zbornica meni, da naj pogoji za imenovanje za izvršitelja ne bi bili v razpisu navedeni v skladu s 5. točko 1. odstavka 281. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 40/04 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZIZ) in je mnenja, da je tožena stranka v razpisu spremenila pogoje, ki jih določa ZIZ in razpis razširila zunaj meje pravne norme. Tožena stranka pa se je pri svoji odločitvi oprla na 5. točko 281. člena ZIZ in na 1. odstavek 4. člena Pravilnika o vsebini, programu in načinu opravljanja izpita za izvršitelja (Uradni list RS, št. 95/02, v nadaljevanju: pravilnik) in zato zaključuje, da A.A. v celoti izpolnjuje razpisne pogoje za imenovanje.

Tožnika v tožbi navajata, da daje prvi tožnik k imenovanju izvršitelja svoje obvezno mnenje in mu je bila odločba o imenovanju tudi vročena, zato je stranka tega postopka. Tožbo vlaga tudi drugi tožnik, ki je izvršitelj za območje Okrajnega sodišča v C in meni, da je kršena njegova ustavna pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS. Oba menita, da je izkazan pravni interes za vložitev tožbe. Tožbo izpodbijata iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Tožnika poudarjata, da 1. odstavek 281. člena ZIZ taksativno določa pogoje za imenovanje izvršitelja, 5. točka citiranega odstavka pa določa, da mora imeti kandidat opravljen izpit za izvršitelja po programu, ki ga predpiše minister za pravosodje. Vsebina, program in način opravljanja izpita za izvršitelja pa so določeni s pravilnikom. Ta v 4. členu brez zakonske podlage določa, da kandidatu za izvršitelja ni potrebno opravljati izpita za izvršitelja, če ima opravljen pravniški državni izpit. Po mnenju tožnikov pravilnik v tem primeru presega zakon, česar pa ne more, saj je po hierarhiji pravnih aktov v podrejenem položaju. Pravilnik je splošni pravni akt, s katerim se razčlenjujejo posamezne določbe zakona, za katere je v zakonu določeno, da bodo podrobneje urejene. Tožnika menita, da bi morala tožena stranka v razpisu za imenovanje izvršitelja uporabiti le pogoje iz zakona, s tem ko je uporabljen tudi pravilnik, pa je razpis nezakonit in je tudi nezakonita izpodbijana odločba. Tožnik tudi navaja, da izpit za izvršitelja in pravniški državni izpit nista enakovredna in sta neprimerljiva. Tožnika sta mnenja, da se s takšnim mnenjem tožene stranke postavljajo kandidati z opravljenim pravniškim državnim izpitom v neenakovreden in privilegiran položaj, ki ga določa pravilnik kot podzakonski akt in ne zakon, zato ne more biti upoštevano. Tožnika predlagata, da sodišče odloči na podlagi 2. in 3. točke 60. člena ZUS, da se odločba odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek in da se tožnikoma povrnejo stroški postopka. Naknadno pa sta tožnika še navedla, da izkazuje prvi tožnik svojo aktivno legitimacijo na podlagi zakonskega določila, ker daje k imenovanju izvršiteljev svoje obvezno mnenje, poleg tega pa je bila prvemu tožniku odločba tudi vročena. Aktivna legitimacija za drugega tožnika pa je podana tudi, ker 3. odstavek 7. člena ZIZ določa, da sme izvršitelj opravljati posamezna izvršilna dejanja na celotnem območju Republike Slovenije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da meni, da prvi tožnik ne more biti stranka v postopku na podlagi 17. člena ZUS. Pri tem se sklicuje na 6. odstavek 283. člena ZIZ in navaja, da tožena stranka opravi izbiro tudi na podlagi mnenja prvega tožnika in na podlagi mnenja predsednika sodišča za območje katerega bo kandidat imenovan za izvršitelja. Prvi tožnik tudi ni stranka v upravnem postopku zgolj zato, ker mu je bila odločba vročena. V zvezi z aktivno legitimacijo drugega tožnika pa tožena stranka navaja, da zaradi izdane izpodbijane odločbe drugi tožnik nikakor ni prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih, ker je imenovan za območje Okrajnega sodišča v C, kandidatka, ki pa je bila imenovana za izvršiteljico z izpodbijano odločbo, pa za območje Okrajnega sodišča v B. Pri tem opozarja, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v pravico drugega tožnika ali v njegovo neposredno na zakon oprto korist (4. točka 1. odstavka 34. člena ZUS). Tožena stranka tudi navaja, da izpit za izvršitelja in pravniški državni izpit nikakor nista enakovredna izpita in tega zaključka tožena stranka tudi ni sprejela. Iz programov obeh izpitov pa je razvidno, da so vsebine pravniškega državnega izpita bistveno bolj obširne kot vsebine izpita za izvršitelja. Tožena stranka je mnenja, da je očitek o nezakonitosti razpisa neutemeljen, zato predlaga, da se tožba zavrže, podrejeno pa, da se kot neutemeljena zavrne.

Prizadeta stranka A.A. v svoji vlogi - urgenci navaja, da prosi, da se o tej zadevi čimprej odloči, ker sta že imenovana izvršitelja preobremenjena z izvršilnimi zadevami. Tožba je vložena iz šikanoznih razlogov, ker prvi tožnik ne more biti stranka v postopku in je potrebno tožbo zavreči. Drugi tožnik pa tudi nima pravnega interesa za vložitev tožbe, ker ni kandidiral na prosto razpisano mesto in so njegova navajanja pavšalna. Ko drugi tožnik navaja, da lahko opravlja izvršiteljsko delo na celotnem območju Republike Slovenije, pa lahko to delo kljub temu opravlja, če si pridobi zaupanje upnikov, na to pa prizadeta stranka nima vpliva. Predlaga, da se tožba zavrže. Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožbo je bilo potrebno zavreči iz naslednjih razlogov: Pravni interes je bistvena predpostavka za dovoljenost upravnega spora in predstavlja možnost, da stranka v postopku, ki ga vodi, izboljša svoj pravni položaj. Pravni interes za izpodbijanje dokončnih upravnih aktov ima po 1. odstavku 4. člena ZUS tisti, ki uveljavlja oziroma lahko izkaže, da je z dokončnim upravnim aktom prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih in da je zaradi takšne prizadetosti nujno sodno varovanje njegovih pravic ali pravnih interesov.

Po presoji sodišča prvi tožnik ne izkazuje pravnega interesa v upravnem sporu, s katerim izpodbija odločbo o imenovanju A.A. in za izvršiteljico s sedežem na območju Okrajnega sodišča v B. Dejstvo, da je tožena stranka pri izbiri kandidata upoštevala mnenje prvega tožnika na podlagi 6. odstavka 283. člena ZIZ in dejstvo, da je bila odločba o imenovanju tudi prvemu tožniku vročena, ne izkazujeta pravnega interesa prvega tožnika. Prvi tožnik namreč z ničemer ne more izboljšati svojega pravnega položaja s tožbo v upravnem sporu in tudi s tem ne izkazuje, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih.

Po presoji sodišča tudi drugi tožnik ne izkazuje pravnega interesa kot bistvene predpostavke za dovoljenost tožbe v upravnem sporu. Drugi tožnik je že imenovan za izvršitelja s sedežem na območju Okrajnega sodišča v C, zato drugi tožnik v tem upravnem sporu nikakor ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Na to tudi ne more vplivati njegova trditev, da bi lahko opravljal delo izvršitelja na celotnem območju RS (3. odstavek 7. člena ZIZ), ker je z izpodbijano odločbo tožena stranka le imenovala A.A. za izvršiteljico s sedežem na območju Okrajnega sodišča v B in ni z ničemer posegla v pravico drugega tožnika, ki mu jo daje 3. odstavek 7. člena ZIZ.

Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v pravico prvega in drugega tožnika ali v njuno neposredno na zakon oprto korist. Pri tem sodišče še dodaja, da mora na te razloge paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (2. odstavek 34. člena ZUS).