Jedro

Ob tem, ko je izvedenec sicer ocenjeval, da pri tožniku ni bilo znakov za hitro, nenadno ishemijo, in je zapora arterije nastajala postopoma, kot tudi, da je bila prekrvavitev ocenjena kot dobra, po operaciji pa je prišlo do izboljšanja, zaradi česar se ni posumilo na možno zaporo, ker ni bilo nobenih kliničnih znakov, izvedenec pa tudi ni mogel natančno povedati, kdaj je prišlo do zapore poplitealne arterije, siceršnje pojasnilo izvedenca, da se stanje poškodovanca običajno preverja enkrat dnevno, in se pogosto, če ni sprememb, stanje ne zabeleži, ne pomeni nujno, da se tožnikove prekrvavitve ni spremljalo na način, kot je potreben v skladu z medicinsko doktrino. Ker pa je sodišče sledilo tudi njegovi nadaljnji oceni, da pri delovanju drugotoženke ni šlo za ravnanje v nasprotju z zdravniškimi pravili, ampak za napačno presojo lečečih zdravnikov (zaključek torej ne potrjuje pravilnosti ravnanja), ne da bi razjasnilo, ali je takšno napačno presojo zdravnikov šteti za opravičljivo zmoto ali ne (kar v slednjem primeru pomeni zdravniško napako), je preuranjeno štelo, da toženkama v tem delu ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina, in da zato ne gre za zdravniško napako v smislu odškodninske odgovornosti toženk.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tudi tožnik), s katerim je ta od obeh toženk nerazdelno zahtevala plačilo zneska 110.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2016 dalje (točka I/1 izreka), od drugotoženke še plačilo zneska 190.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2016 dalje (točka I/2 izreka) in plačilo 12.975,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2022 dalje (točka I/3 izreka), ter od obeh toženk tudi povrnitev predpravdnih in pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (točki I/4 in I/5 izreka). Pod točko II in III izreka je tožeči stranki naložilo, da prvotoženki v 15-dneh plača pravdne stroške v višini 422,70 EUR in drugotoženki 15.233,24 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, ki začnejo teči po preteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka dalje. Nosilni razlog zavrnilne sodbe je, da je bilo zdravljenje tožnika pri drugotoženki glede na simptomatiko ustrezno, pravočasno in skladno z medicinsko doktrino, ter da slednji ni mogoče očitati zatrjevanih zdravniških oz. strokovnih napak, ker dokazni postopek ni potrdil zatrjevanega odstopanja od profesionalnih standardov strokovnega ukrepanja, skrbnosti in pazljivosti, ki bi imelo za posledico poslabšanje tožnikovega zdravja (amputacijo noge).

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi, vloženi po pooblaščencu, izpodbija sodbo v točkah I, II in III izreka ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo glede temelja spremeni tako, da ugotovi odgovornost tožene stranke za nastalo nepremoženjsko škodo, nato pa zadevo odstopi prvostopnemu sodišču v odločanje glede višine zahtevka, ter podredno, da prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

V pritožbi najprej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi nepravilne uporabe določila člena 286/3 ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Graja namreč stališče prvostopnega sodišča, da so bila tožnikova zatrjevanja, povezana z zaporo poplitealne arterije, podana prepozno, v zvezi s čimer izpostavi posebnosti postopkov, ki se nanašajo na dokazovanje strokovne zdravniške napake. Sklicujoč se na izvide, navaja, da mu pri drugotoženki tekom zdravljenja posledic škodnega dogodka nikoli niso diagnosticirali zapore žile in ga v nobenem trenutku zdravljenja zaradi nje niso zdravili; zdravljenje je potekalo le v smeri zloma in kompartment sindroma, kar sta potrdila oba izvedenca. Kljub temu, da je tožnik že v tožbi zdravnikom drugotoženke očital tudi malomarno zdravljenje v smislu nepravočasne izvedbe CT angiografije in malomarnost pri nadaljnjem zdravljenju, je prvostopno sodišče v točki 8 navedlo, da tožnik v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah naj ne bi zatrjeval, da zdravniki drugotožene stranke niso diagnosticirali in pravočasno zdravili poškodbe navedene arterije, v čemer vidi napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje kot tudi absolutno bistveno kršitev določb ZPP po čl. 339/II tč. 15. Ob vložitvi tožbe kot laik nikakor ni mogel vedeti, da je poškodba in posledična zapora žile posledica samega škodnega dogodka, saj v medicinski dokumentaciji to ni nikjer zabeleženo. Na to okoliščino je prvi opozoril šele izvedenec dr. A. A. v izvedenskem mnenju z dne 10. 4. 2019 in tožnik je šele takrat dejansko izvedel za vzročno povezavo med nastalim škodnim dogodkom in poškodbo žile, na kar je takoj reagiral in v šesti pripravljalni vlogi dopolnil svojo trditveno podlago na podlagi dovoljenega informativnega dokaza – mnenja izvedenca dr. A. A., ki ga je dodatno potrdil tudi izvedenec kardiovaskularne stroke dr. B. B. Nadalje graja zmotno stališče prvostopnega sodišča, ki je izvedensko mnenje dr. A. A., ki nestrokovnega in malomarnega zdravljenja ravnanja zaposlenih pri drugotoženki ni znal ali zmogel opredeliti kot strokovno medicinsko napako, ampak je govoril le o »spletu nesrečnih okoliščin«, sodišče pa je nato tudi imenovalo izvedenca kardiovaskularne kirurgije, štelo za jasno, strokovno argumentirano ter popolno, in mu je v celoti sledilo. Posledica je zmoten zaključek, da naj bi bile izvedene klinične preiskave ustrezne, s čimer je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je prvostopno sodišče povsem ignoriralo nasprotne ugotovitve izvedenca B. B., da je ob poškodbi golenice, kakršno je utrpel tožnik, potrebno vedno pomisliti na poškodbo arterije in oceniti prekrvavitev, da bi morali zdravniki v katerikoli fazi zdravljenja ob sumu izključiti zaporo poplitealne arterije in bi morali prekrvavitev leve goleni in stopala redno preverjati vsaj enkrat dnevno ter v primeru suma na nezadostno prekrvavitev napraviti take vrste preiskavo, ki prikaže prehodnost in pretok v arterijah (angiografija).

Kot zmoten in v direktnem nasprotju s strokovnimi ugotovitvami izvedenca B. B. Izpostavlja zaključek, da CT arteriografija, ki je kasneje (4. 10. 2016) pokazala zaporo poplitealne arterije, ne ob prvem in ne ob drugem sprejemu v SB Celje naj ne bi bila indicirana, saj naj bi bilo za kompartment sindrom značilno, da so žile prehodne. Zaradi hkratne opore na izjavo dr. D. D., ki je dejansko potrdil, da bi prej opravljena CT angiografija, ki bi pokazala zaporo poplitealne arterije, dejansko dopolnila diagnozo in vplivala na zdravljenje, uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po čl. 339/II tč. 15 ZPP in se sklicuje na nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Obenem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava glede protipravnosti ravnanja drugotoženke, sklicujoč se na trditve tožnika tekom postopka o zelo močnih bolečinah v levi okončini in oceni izvedenca A. A., da je do dodatnih nekroz dan za dnem prihajalo zaradi prizadetosti arterije, kar so alarmi za poškodovanost arterije, ki so jih zdravniki očitno spregledali.

Kljub ugotovitvam izvedenca B. B. je prvostopno sodišče tudi povsem nerazumljivo prišlo do zmotnega zaključka, da so pri drugotoženki prekrvavitev leve noge spremljali, čeprav je dokazni postopek pokazal, da je bila prekrvavitev spremljana le do 16. 9. 2016, v nadaljevanju pa ne. Sporna se zdi tožniku tudi navedba sodišča, da izvedencu v delu, ko je navedel, da so se ocene prekrvavitve izvajale od 12. do 16. 9. 2016, ni sledilo, pri čemer za takšno odločitev ni nobenega strokovnega argumenta ali listinske dokumentacije, ki bi govorila nasprotno. Iz istih razlogov uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po čl. 339/II tč. 15 zaradi nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami. Zaradi zatrjevano pravno zmotnega zaključka, da trditve o nepreverjanju tožnikove prekrvavitve niso izkazane, uveljavlja napačno uporabo materialnega prava, glede na spregledana pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, ki v zvezi s členoma 131/1 in 147/1 Obligacijskega zakonika (OZ) zahtevajo uporabo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu.

3. Prvotoženka odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Drugotoženka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov. Navaja, da v konkretnem primeru samo dejstvo, da je tožeča stranka laik na področju medicine, ni imelo vpliva na to, da svojih upravičenj kot pravdna stranka ni uveljavljala pravočasno. Dokaz z izvedencem zanjo ni bil noben informativen dokaz, da bi lahko šele na podlagi tega sklepala na obstoj dejstev, na podlagi katerih bi lahko podala pravno relevantne navedbe, ki bi bile dovolj substančne, da bi na podlagi le teh bilo mogoče zaznati razloge ter temeljne postavke same odgovornosti, ki so dokazno breme tožeče stranke. Sodišče ni ignoriralo ugotovitev izvedencev, saj je dokazni postopek pokazal, da je osebje drugotoženke ob prvem pregledu (po)mislilo na poškodbo arterije ter opravilo klinični pregled v zvezi s tem, da je bil opravljen doppler arterij, da se je noga ves čas spremljala in da glede na okoliščine v sferi tožeče stranke ni bilo suma oz. kliničnih znakov za poškodbo arterije. Izvedenec navede hude bolečine le za 22. 9. 2016, znakov kritične ishemije ni bilo. Zmotno tožeča stranka pritožbeno navaja, da sta izvedenca ugotovila, da je zapora žile nastala v škodnem dogodku, glede na oceno izvedencev, da je do poškodbe prišlo v škodnem dogodku, da pa tekom zdravljenja ni bilo znakov oz. suma za zaporo, in da ni mogoče ugotoviti, kdaj je do zapore prišlo, česar tožeča stranka po prejemu izvedenskega mnenja ni izpodbijala. Sodišče je dokazno ovrednotilo obe izvedenski mnenji, pri čemer izvedenca nista ugotovila protipravnosti ravnanja v sferi drugotožene stranke, in ker tožeča stranka ni predlagala drugih dokazov z izvedenci glede na podana mnenja, niti zavrnitve dokazov pritožbeno ne izpodbija, sodba prve stopnje nima razlogov, zaradi katerih bi jo bilo potrebno razveljaviti.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče v skladu s prvim in drugim odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je ob presoji zatrjevane odškodninske odgovornosti zdravstvenih delavcev drugotoženke, ki so oskrbovali tožnika v zvezi s poškodbo, zadobljeno v dogodku dne 12. 9. 2016, v točki 9 obrazložitve izpodbijane sodbe sicer ob pravilnem sklicevanju na prvi odstavek 147. in drugi odstavek 6. člena OZ ter 45. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) navedlo napačno zakonsko podlago, nanašajočo se na neposlovno1 namesto na pogodbeno odškodninsko odgovornost (členi 239, 240, 243, 246 OZ).2 To pomeni, da drugotoženka kot zdravstvena institucija in zanjo prvotoženka kot zavarovalnica3 odgovarjata za škodo, ki jo povzročijo drugotoženkini delavci (zdravniki oz. zdravstveno osebje) pri delu ali v zvezi z delom, razen če toženki dokažeta, da so v danih okoliščinah ravnali na način, kot je bilo treba (drugi odstavek 239. člena OZ v povezavi s prvim odstavkom 147. člena OZ). Ne glede na vrsto odgovornosti je v obeh primerih odločilno ugotavljanje kršitve dolžne skrbnosti. Ravnanje zdravnika je namreč šteti za nestrokovno, kadar ta iz neskrbnosti (upoštevaje skrbnost dobrega strokovnjaka; drugi odstavek 6. člena OZ) prekrši pravila zdravljenja, kar so pravni zaključki, temelječi na pravno pomembnih dejstvih, ki jih je prvostopno sodišče ugotavljalo. Zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je bilo materialno pravo, katerega pravilno uporabo preizkusi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti,4 kljub delnemu napačnemu povzetku, pravilno uporabljeno.

8. Postopkovne kršitve, ki jih pritožba konkretizirano uveljavlja, niso podane. Pritožnik sicer utemeljeno graja nepravilno uporabo določila člena 286/3 ZPP zaradi zaključka prvostopnega sodišča, da so bila njegova zatrjevanja v zvezi z zaporo poplitealne arterije podana prepozno, s čimer smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po čl. 339/I ZPP oz. absolutno bistveno kršitev istih določb po čl. 339/II tč. 8 ZPP,5 ki pa nista podani. Pritrditi je pritožbi v delu glede zatrjevane posebnosti postopkov, ki se nanašajo na dokazovanje strokovne zdravniške napake, glede na to, da je tožnik laik na medicinskem področju. Tudi je na mestu pritožbena graja, da je tožnik že v tožbi zdravnikom drugotoženke očital malomarno zdravljenje v smislu nepravočasne izvedbe CT angiografije in malomarnost pri nadaljnjem zdravljenju, pa je prvostopno sodišče kljub temu v točki 8 obrazložitve zmotno zapisalo, da tožnik v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah naj ne bi zatrjeval, da zdravniki drugotožene stranke niso diagnosticirali in pravočasno zdravili poškodbe navedene arterije.6 Zato je zmotno razlogovanje sodišča prve stopnje v točkah 8 in 17 v delu, ko se to nanaša na zaključek o prepoznih tožnikovih navedbah z vsebino, da je poškodba arterije same in posledična zapora te iste poplitealne arterije posledica samega škodnega dogodka oz. da zdravniki tožniku niso postavili vseh pravilnih diagnoz in da niso opravili vseh potrebnih preiskav, ki bi jih morali, kar vse bi vplivalo na zdravljenje do te mere, da tožnik ne bi izgubil noge. Zgornja vprašanja so se v razsežnosti, pravno pomembni v konkretnem primeru (v smislu časa nastanka poškodbe, razvoja posledic in vzročne zveze z amputacijo)7 v zadostni meri osvetlila šele v pisnem izvedenskem mnenju izvedenca dr. A. A., in tožnik je takoj po pridobitvi izvedenskega mnenja v svoji šesti pripravljalni vlogi svoje za pred pridobitvijo izvedenskega mnenja dovolj določne navedbe, ki so bile podane pravočasno, dopolnil zgolj s substanciranimi trditvami, med drugim tudi o vzročni zvezi med škodnim dogodkom in v njem utrpelo poškodbo arterije s posledicami, ki jih gre zato šteti za pravočasne.8 Ne glede na zmoten zaključek o nepravočasnih kasnejših, po prvem naroku podanih konkretiziranih trditvah o malomarnem zdravljenju v smislu odkritja, diagnosticiranja in zdravljenja poškodovane in zamašene poplitealne arterije, pa tožniku ni bila odvzeta možnost do izjave, glede na to, da je prvostopno sodišče v nadaljevanju točke 17 obrazložitve omenjene navedbe presojalo tudi vsebinsko in v tej smeri tudi izvajalo dokaze. Zato zatrjevana kršitev, ki ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, ni podana.

9. Očitek prvostopnemu sodišču, da je zmotno sledilo izvedenskemu mnenju dr. A. A. kot jasnemu, strokovno argumentiranemu ter popolnemu, je neutemeljen. Prvostopno sodišče je po tem, ko je pritožnik, ki je po ustni dopolnitvi predhodno v pisni obliki pridobljenega izvedenskega mnenja s področja travmatologije, ki ga je izdelal dr. A. A., ta pa je celo sam omenil smiselnost angažiranja izvedenca s področja kardiovaskularne kirurgije zaradi dodatnega razjasnjevanja, vztrajal, da se imenuje izvedenec iz tujine, določilo še kardiovaskularnega izvedenca. Dejstvo, da je do zatrjevane zdravniške napake prišlo med zdravljenjem v R Sloveniji, samo po sebi ne more biti razlog za postavitev izvedenca iz tujine. Prvostopno sodišče pa se je ravno zaradi zavedanja pomena izvedenskega mnenja za izid konkretne pravde v povezavi z možnostjo določene stopnje strokovnega tveganja pri zahtevnejših ekspertizah, kakor je konkretna, pravilnost sicer jasnih in popolnih ugotovitev izvedenca travmatologa vendarle povsem pravilno odločilo preveriti tudi z mnenjem izvedenca s področja kardiovaskularne kirurgije,9 torej izvedenca z drugo vrsto specializacije v okviru medicinske stroke. Ob tem, ko pritožnik v zvezi z dokaznim postopkom ne uveljavlja bistvenih kršitev postopka,10 in pritožbeno izraža le nestrinjanje, ker je prvostopno sodišče drugače od njegovih pričakovanj dokazno ocenilo pridobljeno izvedensko mnenje dr. A. A.,11 se je prvostopno sodišče pravilno lahko oprlo tudi na mnenje izvedenca travmatologa kot enega od obeh v postopku angažiranih izvedencev, ki sta svoji oceni podala vsak s področja svoje specialistične stoke.

10. Neutemeljene so nadaljnje navedbe pritožnika o zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotnih dejanskih zaključkih o neindiciranosti arteriografije ob prvem12 in drugem13 sprejemu v SB Celje ter vse do 16. 9. 2016, ki jih pritožba utemeljuje s selektivnim povzemanjem ocen izvedenca B. B.14 in z neprepričljivim sklicevanjem na izpovedi zdravnikov, zaslišanih tekom pravde, za katere navaja, da so v svojih izpovedih smiselno priznali svojo strokovno napako, glede na njihove trditve (prav izpovedi), da klinični sum na okvaro ožilja pri tožniku ni bil podan. Prav slednje sta namreč potrdila oba izvedenca, do česar se je, v povezavi z danimi izpovedbami zaslišanih zdravnikov (priče C. C., D. D., E. E.) prvostopno sodišče obširno in pravilno opredelilo v točkah 10 do 12 ter 14 do 18 obrazložitve. V zvezi s pritožbeno posebej izpostavljeno izpovedjo priče D. D. in pritožbenimi trditvami o močnih bolečinah in ponavljajočih se nekrozah, gre odgovoriti, da pritožba pričino izpoved, da bi prej opravljena CT angiografija, ki bi pokazala zaporo poplitealne arterije, dejansko dopolnila diagnozo in vplivala na zdravljenje, kot tudi preostale trditve o bolečinah in nekrozah ocenjuje izven konteksta ocen obeh izvedencev, da v citiranem obdobju sploh niso obstajale indikacije za opravo angiografije. Zato ni podan uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po čl. 399/II tč. 15 ZPP, materialno pravo pa je v tem delu pravilno uporabljeno. Ob tem pritožbeno sodišče izpostavlja po izvedencu B. B. predstavljeno pravilnost postopanja odkrivanja in diagnosticiranja poškodbe poplitealne arterije, povzeto v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katere je razbrati postopnost posameznih faz,15 česar pritožba v svojem selektivnem povzemanju ocen izvedenca ne upošteva.

11. Pritožba pa v zvezi s poškodbo poplitealne arterije utemeljeno graja dejanski zaključek o rednem spremljanju oz. preverjanju prekrvavitve tožnikove leve goleni in stopala v obdobju na dan 16. 9. 2016 in kasneje, ki je po prepričanju pritožbenega sodišča vsaj preuranjen zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Oceno izvedenca B. B. o zapori poplitealne arterije, glede katere je prvostopno sodišče v točki 15 obrazložitve sledilo mnenju izvedenca A. A., da je ob škodnem dogodku prišlo do prizadetosti notranje plasti podkolenske ali poplitealne arterije, ki se je postopoma zamašila, in ki je povzročila slabšo prekrvavitev tkiv in pripomogla k amputaciji, je sodišče prve stopnje sprejelo in jo v obliki lastnega zaključka povzelo v točki 16 obrazložitve sodbe (kar sicer ni pritožbeno sporno). Ob tem, ko je izvedenec B. B. sicer ocenjeval, da pri tožniku ni bilo znakov za hitro, nenadno ishemijo, in je zapora arterije nastajala postopoma (kar je potrdil tudi izvedenec A. A.), kot tudi, da je bila prekrvavitev ocenjena kot dobra, po operaciji pa je prišlo do izboljšanja, zaradi česar se ni posumilo na možno zaporo, ker ni bilo nobenih kliničnih znakov, izvedenec pa tudi ni mogel natančno povedati, kdaj je prišlo do zapore poplitealne arterije, kdaj je postala prekrvavitev ob vnetju nezadostna, kdaj je bila potrebna CT angiografija in ali bi ponovna vzpostavitev pretoka po zamašeni arteriji spremenila potrebnost amputacije, kot to vse pravilno povzema prvostopno sodišče v točki 17 obrazložitve, siceršnje pojasnilo izvedenca, da se stanje poškodovanca običajno preverja enkrat dnevno, in se pogosto, če ni sprememb, stanje ne zabeleži,16 ne pomeni nujno, da se tožnikove prekrvavitve ni spremljalo na način, kot je potreben v skladu z medicinsko doktrino. Ker pa je sodišče sledilo tudi njegovi nadaljnji oceni (prav tako točka 17 obrazložitve), da pri delovanju drugotoženke ni šlo za ravnanje v nasprotju z zdravniškimi pravili, ampak za napačno presojo lečečih zdravnikov (zaključek torej ne potrjuje pravilnosti ravnanja), ne da bi razjasnilo, ali je takšno napačno presojo zdravnikov šteti za opravičljivo zmoto ali ne (kar v slednjem primeru pomeni zdravniško napako), je preuranjeno štelo, da toženkama v tem delu17 ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z standardi, ki jih nalaga strokovna doktrina, in da zato ne gre za zdravniško napako v smislu odškodninske odgovornosti toženk. Upoštevaje pravočasne trditve tožeče stranke, da se stanje prekrvavitev po 16. 9. 2016 ni spremljalo, ob tem, ko je dokazno breme za razbremenitev odgovornosti na toženkah, je prvostopno sodišče spregledalo navedbe toženk,18 da so zdravniki in drugo osebje tožnikovo nogo spremljali in ocenjevali vsakodnevno ves čas zdravljenja, sklicujoč se na vsakodnevne vizite na vsakih osem ur, med katerimi so ji previjali rano in opazovali stanje noge, tako da je vsaka vizita pomenila pregled tožnikove okončine in v kolikor bi bilo karkoli narobe, bi bilo to zapisano v medicinski dokumentaciji oz. na temperaturnih listih. Drugotoženka je za svoje navedbe celo podala dokazni predlog po zaslišanju zdravnikov in osebja, ki so v nadaljevanju zdravljenja obravnavali tožnika. Ta res ni določno opredeljen, vendar prvostopno sodišče najprej ni opravilo potrebnega materialno procesnega vodstva v zvezi z določno opredelitvijo dokaznega predloga, nakar je, še preden bi toženki lahko izkazali zatrjevano skrbnost zdravnikov in osebja, kar sodi v njuno dokazno breme, kot to pravilno opozarja pritožba, zaključilo, da niso izkazane19 trditve, da drugotoženka ni preverjala tožnikove prekrvavitve.

12. Zato je utemeljen očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z dejstvi, ki se nanašajo na ugotavljanje skrbnosti zdravnikov in osebja pri spremljanju oz. preverjanju tožnikove prekrvavitve v poškodovani nogi po 16. 9. 2016 (člen 340 ZPP), na podlagi česar je prvostopno sodišče nato vsaj preuranjeno sprejelo zaključek, da zatrjevana odgovornost toženk ni podana, ker ne gre za zdravniško napako, s čimer je zmotno uporabilo materialno pravo (čl. 341 ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče še izpostavlja, da sicer pritožba nima prav, ko graja zaključek prvostopnega sodišča, da ne sledi izvedencu (B. B.) v delu, ko je navajal, da so se ocene prekrvavitve izvajale od 12. do 16. 9. 2016, v zvezi s čimer uveljavlja absolutno bistveno kršitev po čl. 339/II tč. 15 (protispisnost). Iz točke 17 obrazložitve je res razbrati, da je prvostopno sodišče ob že izpostavljenem zavzelo tudi stališče, da ne sledi oceni izvedenca B. B. iz dopolnitve mnenja, vendar v delu, da se klinični znaki nezadostne prekrvavitve niso ugotavljali do 16. 9. 2016, glede na njegovo predhodno navedbo, da so se ocene izvajale od 12. do 16. 9. 2016. Pritožbena graja o storjeni kršitvi po čl. 339/II tč. 15 (protispisnost) zato ni utemeljena. Je pa v tem delu podana absolutna bistvena kršitev po čl. 339/II tč. 14, na katero sicer sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, glede na predhodno oceno v izvedenskem mnenju o spremljanju prekrvavitve od 12. 9. do 16. 9. 2016, kar predstavlja medsebojno nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih. Vse ugotovljeno narekuje razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje (torej tudi v stroškovnem delu odločitve, ki je posledica zavrnilne narave odločitve o glavni stvari), in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

13. Glede na navedeno bi bilo za popolno in pravilno ugotovitev dejanskega stanja, ki se nanaša na spremljanje in preverjanje prekrvavitve tožnikove poškodovane noge po 16. 9. 2016, in postopanje zdravnikov ter drugega osebja v zvezi s tem, potrebno izvesti dokaze, ki jih je drugotoženka pred sodiščem prve stopnje predlagala,20 vendar jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti glede na naravo in vsebino zadeve ne more odpraviti samo, saj ne more nadomestiti obsežnega sklopa manjkajočih odgovorov dejanske in pravne narave v zvezi s spregledanimi trditvami toženk, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti odškodninskega zahtevka. To lahko po naravi stvari v okviru novega sojenja stori le prvostopno sodišče, ki bo moralo pred sprejeto ponovno odločitvijo, glede na ponujeno trditveno podlago obeh pravdnih strank, raziskati vse doslej še neugotavljane okoliščine, kot to izhaja iz obeh predhodnih točk obrazložitve, in odgovoriti na vprašanje dejanske narave, kakšno je bilo konkretno ravnanje zdravnikov in zdravstvenega osebja pri drugotoženki, ter nato opraviti pravno presojo, ali njihovo ugotovljeno ravnanje ustreza ravnanju posebej skrbnega strokovnjaka. Pritožbeno sodišče pa predvsem ne more nadomestiti opuščenega materialno procesnega vodstva, saj je to pridržano izključno sodišču prve stopnje. Še neraziskane okoliščine in potrebno materialno procesno vodstvo so tudi razlog, da ni podlage za spremembo odločitve po pritožbenem sodišču glede temelja zahtevka, kot je to predlagala tožeča stranka. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje po oceni pritožbenega sodišča ne bo bistveno podaljšala postopka. Prav tako v obravnavanem primeru glede na konkretne okoliščine pravica pravdnih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, glede na v avgustu 2017 vloženo tožbo, ne pretehta nad strankino pravico do izjave in nad njeno pravico do pritožbe. Sodišče druge stopnje je namreč ocenilo, da zaradi zagotavljanja obeh zadnje omenjenih pravic (25. člen Ustave RS) ne more samo dopolnjevati postopka, ne da bi samo prvič odločalo o vprašanjih, ki niti v dejanskem niti v pravnem smislu niso bila predmet obravnave in presoje na prvi stopnji. Zato je pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

14. Razveljavitev v stroškovnem delu (točka II in III izreka) je odraz posledice odločitve o glavni stvari. Posebna napotila sodišču prve stopnje v zvezi z novim sojenjem niso potrebna, ker izhajajo že iz zgoraj obrazloženega.

15. Odločitev o pritožbenih stroških je posledica razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje, v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP.

1 Določbe členov 131/1 in 135 OZ. 2 Novejša sodna praksa je zavzela stališče, da je razmerje med zdravnikom in pacientom praviloma pogodbene narave (na primer II Ips 342/2014 z dne 22. 1. 2015, II Ips 207/2015 z dne 14. 1. 2016) 3 V mejah zavarovalne vsote; člena 964 in 965 OZ. 4 Drugi odstavek člena 350 ZPP. 5 Izrecno uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb ZPP po čl. 339/II tč. 15 ne more biti podana, saj je pritožbeni razlog protispisnosti podan, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin (ali zapisnikov o izpovedbah prič), torej, kadar sodišče listinam pripiše drugačno vsebino od dejanske. 6 Kar pa ne more predstavljati v pritožbi zatrjevane napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. 7 In ne le kot zapis gole diagnoze na zdravstvenem izvidu (A28, A32, ki ju je kot listini z vsebovano diagnozo izpostavilo prvostopno sodišče; glej točko 17 obrazložitve izpodbijane sodbe). 8 V bistvenem podobno stališče je zaznati v odločitvi VS RS II Ips 302/2011 z dne 26. 4. 2012, na katero se sklicuje pritožnik. 9 Ustaljeno stališče sodobnejše sodne prakse o možnosti ponovitve dokaza (poleg tipičnih primerov iz 2. in 3. odstavka 254. člena ZPP). 10 S povzemanjem vsebine ocen izvedenca jih ni mogoče utemeljevati. 11 V takšnem primeru gre lahko le za zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. 12 12. 9. 2016. 13 14. 9. 2016. 14 Ko navaja, da bi bilo potrebno ob poškodbi golenice, kakršno je utrpel tožnik, vedno pomisliti na poškodbo arterije in oceniti prekrvavitev; nadalje, da bi morali zdravniki v katerikoli fazi zdravljenja ob sumu izključiti zaporo poplitealne arterije; kot tudi, da bi morali prekrvavitev leve goleni in stopala redno preverjati vsaj enkrat dnevno; in da je potrebno v primeru, če obstaja sum na nezadostno prekrvavitev, napraviti take vrste preiskavo, ki prikaže prehodnost in pretok v arterijah (običajno CT angiografija ali klasična arteriografija s kontrastnim sredstvom). 15 (1) Pri kliničnem pregledu se ocenjuje predvsem prisotnost utripov, njihov karakter in opravi primerjava z zdravo stranjo, ocenjujoč toploto kože, barvo in kapilarno polnitev, bolečino v prizadeti okončini ter stopnjo nevrološke prizadetosti; (2) bolj so izraženi znaki, večja je stopnja nezadostne prekrvavitve (ishemije) in sum na poškodbo ali zaporo arterije bolj utemeljen; (3) ob sumu na diagnozo poškodbe poplitealne arterije je potrebno napraviti ultrazvočno preiskavo z Dopplerskim prenosnim aparatom; če so pulzi slišni, je potrebno izmeriti odnos med pritiski v arterijah v predelu gležnja in arterijah na nadlahti, kar pokaže stopnjo prekrvavitve; (4) če obstaja sum na nezadostno prekrvavitev, potrjeno s kliničnim pregledom in Dopplersko preiskavo, je potrebno napraviti preiskavo, ki prikaže prehodnost in pretok po arterijah (običajno CT angiografija ali klasična arteriografija s kontrastnim sredstvom). 16 S čimer ni izključeval potrebnega dejanskega spremljanja tožnikove prekrvavitve poškodovane noge tudi po 16. 9. 2016, kronološko povzetem v dopolnitvi mnenja z dne 15. 2. 2022 (l. št. 329 – 330). 17 Zaključkov sodišča o neutemeljenosti očitkov malomarnega zdravljenja v zvezi s postavljeno diagnozo kompartment sindroma pritožba ne izpodbija. 18 Drugotoženka v vlogi z dne 6. 5. 2022, prvotoženka pa na naroku dne 4. 10. 2022. 19 Očitno tožnikove. 20 In nato, v kolikor bo na to odkazoval dokazni postopek, dopolniti slednjega še z razjasnjevanjem po izvedencu.