Jedro

V točki 10 prvega odstavka 3. člena ZDCOMPD je definiran delovni čas voznika v linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 km, kot čas od začetka do zaključka dela, ko je vozno osebje na razpolago delodajalcu ali opravlja svoje naloge ter dejavnosti, v točki 11 pa je definiran pojem linijski prevoz, in sicer je to prevoz, kot je določen v 2. točki 2. člena Uredbe (ES) št. 1073/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. 10. 2009 o skupnih pravilih za dostop do mednarodnega trga avtobusnih prevozov in spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006. Gre za prevoz, s katerim se zagotovi prevoz potnikov v določenih časovnih presledkih na določenih linijah, potniki pa vstopajo in izstopajo na vnaprej določenih postajah. V naslednji, 3. točki 2. člena te Uredbe je opredeljen še poseben linijski prevoz kot linijska prevozna storitev, s katero se zagotovi prevoz določene kategorije potnikov, prevoz drugih potnikov pa ne, ne glede na to, kdo ga organizira.

Sodišče prve stopnje bi moralo, da bi pravilno ugotovilo delovni čas tožnika v spornem obdobju, ugotoviti, kakšne prevoze je opravljal (po vsebini, ne le glede na navedbo toženke v delovnem nalogu), pri čemer bi moralo upoštevati, da za različno vrednotenje delovnega časa (v posameznem dnevu) po eni strani po določbah ZDCOPMD in po drugi strani po določbah ZDR in Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije ni podlage.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za obračun bruto zneskov iz naslova dodatka za delo preko polnega delovnega časa za obdobje od 1. 9. 2011 do 31. 12. 2011 v višini 465,43 EUR, za obdobje od 1. 1. 2012 do 30. 4. 2012 v višini 751,84 EUR, za obdobje od 1. 5. 2012 do 31. 8. 2012 v višini 693,06 EUR in za obdobje od 1. 9. 2012 do 31. 12. 2012 v višini 922,01 EUR, od teh zneskov odvod davkov in prispevkov ter plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2014 do plačila. Zavrnilo je zahtevo tožnika za plačilo pravdnih stroškov in mu naložilo, da toženki plača stroške v višini 1.541,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da za tožnika veljajo določbe ZDCOMPD, saj je v pretežni meri kot voznik avtobusa opravljal linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov. To pomeni, da zanj glede delovnega časa veljajo določbe ZDR, tako da se v delovni čas šteje ves čas od začetka do zaključka dela, ko je delavec na razpolago delodajalcu. Tožnikov delovni čas je čas, ki je na delovnih nalogih opredeljen pod postavko ... (dnevna odsotnost po delovnem nalogu). Toženka je delovni čas vrednotila drugače, kar ni pravilno. Tožniku je odredila opravo nekaterih prevozov, daljših od 50 kilometrov, da bi s tem opravičila nepravilno vrednotenje delovnega časa. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je delovni čas delavca lahko delno obračunan po določbah ZDCOMPD in delno po ZDR. Nepravilno je sledilo toženki, ki je čas razpoložljivosti, čeprav bi se moral šteti v delovni čas, delavcem obračunala v višini 40 %. Te ure bi morala obračunati v višini 100 % in jih šteti v delovni čas, tako bi se ugotovilo, da je tožnik opravil ure preko polnega delovnega časa, za katere zahteva plačilo. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnika. Navaja, da ji je tožnik že plačal prisojene pravdne stroške, zaradi česar v tem delu njegova pritožba ni dopustna. S pritožbenimi navedbami je prekludiran, ker kljub pozivu sodišča prve stopnje ni podal pripomb na izvedensko mnenje sodnega izvedenca finančne stroke. Sodišče prve stopnje je izvedenskemu mnenju in njegovi dopolnitvi utemeljeno sledilo. Tožnik svojih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni konkretiziral, na kar je toženka že opozorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrže oziroma jo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo (absolutnih) bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne materialnopravne presoje nepopolno ugotovilo za odločitev bistvena dejstva ter tako sprejelo najmanj preuranjeno odločitev o neutemeljenosti tožnikovega zahtevka.

6. Tožnik, pri toženki zaposlen na delovnem mestu voznik avtobusa, je v spornem obdobju, za katerega zahteva plačilo dela preko polnega delovnega časa, opravljal različne prevoze. Sodišče prve stopnje je pri presoji njegovega zahtevka upoštevalo tako ureditev, ki se nanaša na delovni čas in njegovo vrednotenje za linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, kot tisto, ki se nanaša na druge mobilne delavce. Za linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, je določeno, da se glede vrednotenja delovnega časa in časa razpoložljivosti uporabljajo določbe (zadnje) veljavne kolektivne pogodbe za cestni potniški promet (tretji odstavek 2.b člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter zapisovalni opremi v cestnih prevozih - ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/2005 in nadalj.). To so (poleg določb v spornem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih - ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) določbe Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije (Ur. l. RS, št. 35/2009 in nadalj.), ki se uporabljajo tudi na podlagi določb Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije (Ur. l. RS, št. 14/2012; 5. člen). Ta v prvem odstavku 17. člena določa delovni čas kot čas od začetka do zaključka dela, ko je vozno osebje na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ter dejavnosti, razen odmorov, časa počitka in časa razpoložljivosti, v skladu z določbami Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD; Ur. l. RS, št. 76/2005 in nadalj.).

7. V točki 10 prvega odstavka 3. člena ZDCOMPD je definiran delovni čas voznika v linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 km, kot čas od začetka do zaključka dela, ko je vozno osebje na razpolago delodajalcu ali opravlja svoje naloge ter dejavnosti, v točki 11 pa je definiran pojem linijski prevoz, in sicer je to prevoz, kot je določen v 2. točki 2. člena Uredbe (ES) št. 1073/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. 10. 2009 o skupnih pravilih za dostop do mednarodnega trga avtobusnih prevozov in spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006 (UL L št. 300 z dne 14. 11. 2009 z vsemi spremembami in dopolnitvami). Gre za prevoz, s katerim se zagotovi prevoz potnikov v določenih časovnih presledkih na določenih linijah, potniki pa vstopajo in izstopajo na vnaprej določenih postajah. V naslednji, 3. točki 2. člena te Uredbe je opredeljen še poseben linijski prevoz kot linijska prevozna storitev, s katero se zagotovi prevoz določene kategorije potnikov, prevoz drugih potnikov pa ne, ne glede na to, kdo ga organizira.

8. Kot je na podlagi ocene izpovedi tožnika in prič A.A. ter B.B. ugotovilo sodišče prve stopnje, toženka ni ločevala med prevozi, ki jih je tožnik opravil in so ustrezali definiciji linijskega prevoza potnikov, krajšega od 50 kilometrov, in drugimi prevozi, za katere se glede delovnega časa in njegovega vrednotenja uporabljajo določbe ZDCOMPD. Da bi ugotovilo, ali je bil tožnik na ta način prikrajšan, je sodnemu izvedencu finančne stroke naložilo, naj opravi primerjavo med izvršenimi plačili za delo toženke in izračunom, pri katerem naj dosledno upošteva posamezne vožnje oziroma razmejitev med prevozi, za katere se uporabljajo določbe ZDCOMPD, in prevozi, za katere se uporabljajo določbe ZDR in Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije.

9. Tožnik se je v tožbi zavzemal, da zanj v celoti velja ureditev za linijski prevoz potnikov, krajši od 50 kilometrov, kar je toženka v odgovoru na tožbo prerekala, navedla je, da ni opravljal izključno dela linijskega prevoza potnikov, krajšega od 50 kilometrov. Da je vsakodnevno opravljal takšno delo, je na navedbe toženke odgovoril tožnik. Sodišče prve stopnje v tem delu dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo, sodni izvedenec pa je, kot je povzeto v obrazložitvi izpodbijane sodbe, opravil izračun, pri katerem je le za tiste prevoze, ki jih je toženka na delovnih nalogih tožnika označila z JLP (javni linijski prevoz), štel, da gre za prevoze, za katere se ne uporabljajo določbe ZDCOMPD, ampak določbe ZDR in kolektivne pogodbe (in se v delovni čas šteje čas od začetka do zaključka dela, ko je vozno osebje na razpolago delodajalcu), za ostale prevoze, označene s PLP (posebni linijski prevoz) ali neoznačene, pa je štel, da gre za prevoze, za katere se uporabljajo določbe ZDCOMPD (in se kot delovni čas šteje le čas vožnje in pa nekatera druga opravila, ne pa čas razpoložljivosti), pri čemer je razlikovanje opravil celo za posamezni dan. To ni pravilno.

10. Sodišče prve stopnje bi moralo, da bi pravilno ugotovilo delovni čas tožnika v spornem obdobju, ugotoviti, kakšne prevoze je opravljal (po vsebini, ne le glede na navedbo toženke v delovnem nalogu), pri čemer bi moralo upoštevati, da za različno vrednotenje delovnega časa (v posameznem dnevu) po eni strani po določbah ZDCOPMD in po drugi strani po določbah ZDR in Kolektivne pogodbe za cestni potniški promet Slovenije ni podlage.

11. Sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni ugotavljalo dejstev, povezanih z delovnim časom (in posledično delom preko polnega delovnega časa) tožnika v spornem obdobju. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP ob spoznanju, da je bilo zaradi te zmotne materialnopravne presoje dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ne more dopolniti omenjene pomanjkljivosti, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri takšni odločitvi je upoštevalo, da bi se, če bi opravilo pritožbeno obravnavo, dejstva, povezana z dejanskim delom tožnika v spornem obdobju, predvsem pa dejstva, od katerih je odvisna presoja zahtevka po višini, prvič obravnavala pred pritožbenim sodiščem. To pa ni namen pritožbenega postopka, ampak je v preizkusu odločitve, kot jo sprejme sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje bo obravnavo izvedlo v okviru sodnega okrožja, kjer imata stranki bivališče oziroma sedež. Razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo povzročila (hujše) kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Rok za pritožbo zoper ta sklep začne teči naslednji dan po prenehanju veljavnosti ukrepov iz Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (ZZUSUDJZ, Ur. l. RS, št. 36/2020 in 61/2020), kar ugotovi Vlada RS s sklepom, ki se objavi v Uradnem listu RS, s tem, da ukrepi iz tega zakona veljajo najdlje do 1. 7. 2020 (2. do 4.a člen ZZUSUDJZ).