Jedro

Vprašanje pasivne legitimacije se presoja po materialnem in ne po procesnem pravu in so predmet presoje ob meritornem obravnavanju in odločanju o uveljavljanem tožbenem zahtevku, zato je zmotno pritožbeno stališče, da pri prvotoženi, drugotoženi, tretjetoženi in petotoženi stranki ni podana procesna predpostavka in bi moralo sodišče tožbo zoper njih zavreči že po predhodnem preizkusu tožbe. Sicer pa pritožnica sama (pravilno) navaja, da je družbeniško tožbo mogoče vložiti zoper družbenika in da je v obravnavanem primeru to četrtotožena stranka. Z ugovorom pasivne legitimacije oziroma vprašanjem, ali so tožene stranke subjekti obveznosti po materialnem pravu, pritožnik v tej fazi postopka torej ne more uspeti.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožniki, da predstavlja postopek za izdajo začasne odredbe del rednega pravdnega postopka. Začasno odredbo je mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom ali po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo (267. člen ZIZ). V predmetni zadevi so po vloženi tožbi tožniki vložili še predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Po prvem odstavku 151. člena ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Sodna praksa je v takem primeru zavzela stališče, da je postopek zavarovanja znotraj pravdnega postopka akcesoren postopek, katerega uspeh je odvisen od rešitve o glavni stvari, zato tudi stroški zavarovanja sodijo med pravdne stroške (VSL II Cp 4897/2008, I Cp 1730/2019, I Cp 2062/2013).

Ker je v primeru družbeniške tožbe dolžnost založitve predujma za stroške postopka na družbi, v korist katere je taka tožba vložena (četrti odstavek 503. člena ZGD-1), se izkaže, da v obravnavanem primeru zavarovanja nedenarne terjatve z začasno odredbo v delu tožbe, ki je ni mogoče opredeliti kot actio pro socio, za stroške postopka zavarovanja ni mogoče bremeniti družbe, v korist katere je bila tožba s tožbenim zahtevkom iz 2. točke tožbenega predloga vložena. To pa posledično pomeni, da so stroške sodne takse za postopek zavarovanja dolžni nositi tožniki.

Izrek

I. Pritožba drugotožene, tretjetožene, četrtotožene in petotožene stranke zoper sklep z dne 26. 5. 2022 se zavrže. II. Pritožba prvotožene stranke zoper sklep z dne 26. 5. 2022 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožečih strank zoper sklep z dne 27. 10. 2022 se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

IV. Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 26. 5. 2022 ugovoru tožeče stranke zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 576/2022 z dne 21. 4. 2022 ugodilo in izpodbijani plačilni nalog razveljavilo (I. točka izreka). Prvotoženi stranki A., d. o. o. je naložilo, da mora v roku 15 dni od prejema sklepa za stroške predmetnega postopka založiti predujem v znesku 20.134,20 EUR na račun sodišča, sicer ga bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti (II. točka izreka).

2. S sklepom z dne 27. 10. 2022 pa je sodišče prve stopnje ugovor tožnikov zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 576/2022 z dne 21. 10. 2022 zavrnilo.

3. Zoper sklep z dne 26. 5. 2022 so se pravočasno pritožile tožene stranke. Uveljavljale so vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagale razveljavitev izpodbijanega sklepa in zahtevale povračilo pritožbenih stroškov.

4. Na njihovo pritožbo so odgovor vložile tožeče stranke. Predlagale so zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in zahtevale povračilo potrebnih stroškov.

5. Zoper sklep z dne 27. 10. 2022 pa so pritožbo vložile tožeče stranke. Uveljavljale so vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagale razveljavitev plačilnega naloga, plačilo sodne takse pa naj sodišče naloži družbi A. d. o. o., podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje prvostopnemu organu in zahtevale povračilo potrebnih pravdnih stroškov.

**O pritožbi zoper sklep z dne 26. 5. 2022**

6. Pritožba drugotožene, tretjetožene, četrtotožene in petotožene stranke ni dovoljena.

7. Predpostavka za dopustnost pritožbe je izkazan pravni interes zanjo (četrti odstavek 343. člena ZPP). Ta se presoja z vidika možnosti, da pritožnik s pritožbo zase izposluje ugodnejšo rešitev, kot je s pritožbo izpodbijana. V obravnavanem primeru izpodbijanega sklepa pa je bilo ugovoru tožeče stranke zoper plačilo sodne takse ugodeno in plačilni nalog z dne 21. 4. 2022 razveljavljen, prvotoženi stranki A., d. o. o. pa naloženo, da mora založiti predujem za kritje stroškov predmetnega postopka v znesku 20.134,20 EUR, sicer ga bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti. Izpodbijani sklep torej ne posega v pravni položaj navedenih toženih strank, saj z njim ni odločeno o njihovih pravicah ali dolžnostih. S pritožbo torej zase ne morejo doseči ugodnejše rešitve, zato jim je treba odreči pravni interes za pritožbo. Posledično je pritožbeno sodišče njihovo pritožbo zoper sklep z dne 26. 5. 2022 na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP kot nedopustno zavrglo.

8. Pritožba prvotožene stranke ni utemeljena.

9. Pritožnica prvostopenjskemu sodišču očita, da ni opravilo obveznega predhodnega preizkusa tožbe po 272. členu ZPP, torej ali so izpolnjene procesne predpostavke glede dopustnosti postopka na podlagi 503. člena ZGD-1, sicer bi moralo tožbo zavreči. Izhaja iz dejstva, da je tožbo po 503. členu ZGD-1 (v nadaljevanju družbeniška tožba ali actio pro socio) upravičen vložiti le družbenik družbe, v korist katere je taka tožba vložena in da mora tak status tožeča stranka imeti ves čas postopka, sicer izgubi pravni interes in s tem procesno legitimacijo za vodenje postopka.

10. V utemeljitev svojega stališča o potrebnosti zavrženja družbeniške tožbe navaja, da drugotožeča stranka ni več družbenik tožene stranke, zato je izgubila procesno legitimacijo za vložitev tožbe in bi sodišče njeno tožbo moralo zavreči, posledično pa tudi tožbo prvotožeče in tretjetožeče stranke. Prvotožeča stranka je namreč udeležena v osnovnem kapitalu družbe A. d. o. o. z 0,5217 % deležem, tretjetožeča stranka pa z 8,1585 % deležem, oba skupaj pa z 8,6802 % udeležbo v osnovnem kapitalu prvotožene stranke. To pa ne zadošča za predpisano kvalificirano večino po 511. členu ZGD-1. Materialna predpostavka za vložitev družbeniške tožbe je namreč po drugem odstavku 503. člena ZGD-1, da družbenik prej neuspešno predlaga sprejetje sklepa o vložitvi take tožbe na skupščini družbe. Sklic skupščine ali dodatno točko dnevnega reda že sklicane skupščine pa lahko izvedejo le družbeniki, katerih poslovni deleži predstavljajo najmanj 1/10 osnovnega kapitala v družbi. Takega kvalificiranega deleža v družbi pa prvotožeča in tretjetožeča stranka nimata in zato tudi ne procesne legitimacije za vložitev družbeniške tožbe. Meni, da je pri družbi z omejeno odgovornostjo kvalificiran delež v družbi po 511. členu ZGD-1 nujno treba povezati s 503. členom ZGD-1. 11. Pritožbeno sodišče s pritožnikom glede potrebnosti kvalificiranega deleža v d. o. o. za vložitev actio pro socio ne soglaša. Drugače kot pri delniški družbi, ki v prvem odstavku 328. člena ZGD-1 za vložitev tožbe v imenu družbe na zahtevo manjšine zahteva, da skupni deleži delničarjev, ki tako tožbo vložijo, znašajo najmanj 1/10 osnovnega kapitala ali katerih nominalni znesek ali pripadajoči znesek osnovnega kapitala znašajo najmanj 400.000,00 EUR, pri družbi z omejeno odgovornostjo zakon v prvem odstavku 503. člena ZGD-1 takega kvoruma glede udeležbe v osnovnem kapitalu družbe za vložitev družbeniške tožbe ne predpisuje. Nasprotno, v prvem odstavku določa, da „družbenik lahko vloži tožbo v svojem imenu in za račun družbe ...“, iz česar izhaja, da družbeniško tožbo lahko vloži vsak družbenik. Tudi stališče pravne teorije (veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, GV Založba, Ljubljana, 2007, tretja knjiga, B. Zabel, stran 184) je, da je možnost vložitve družbeniške tožbe individualna pravica osebe, ki ima ob vložitvi tožbe položaj družbenika in da zanjo ni določeno nobeno merilo o velikosti deleža v osnovnem kapitalu. Uporabi jo lahko tudi družbenik, ki ne izpolnjuje merila za manjšinskega družbenika. Tako se pokaže, da vložene družbeniške tožbe, čim ima eden od tožnikov status družbenika v pritožnici, ob predhodnem preizkusu tožbe ni mogoče zavreči iz razlogov, ki jih v utemeljitev pomanjkanja procesne legitimacije preostalih dveh družbenikov uveljavlja pritožnica. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je pritožbeno sklicevanje na sodno prakso Višjega sodišča v Celju v zadevi Cpg 344/2015 glede potrebnega kvalificiranega deleža v osnovnem kapitalu za vložitev tožbe neprimerno, ker gre v zadevi Cpg 344/2015 za delniško družbo, v sedaj obravnavani zadevi pa za družbo z omejeno odgovornostjo.

12. Pritožnica uveljavlja tudi ugovor litispendence, ker o povsem istem dejanskem stanju oziroma istem zahtevku med (pretežno) istimi strankami že tečejo prej začeti postopki in sicer v matičnem gospodarskem sporu pri Okrožnem sodišču v Celju, opr. št. I Pg 426/2021 za ugotovitev neobstoječe, podrejeno nične pogodbe (tožba vložena 24. 8. 2021) in v matičnem gospodarskem sporu pri Okrožnem sodišču v Celju, opr. št. I Pg 395/2021 zaradi odškodninskega zahtevka po identični pogodbi ter prenosa poslovanja (tožba vložena 8. 10. 2021). Meni, da bi bilo zaradi litispendence potrebno v obravnavanem postopku tožbo zavreči. 13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tožeče stranke s tožbenim predlogom uveljavljale 1.) primarno neobstoj in podredno ničnost prodajne pogodbe, sklenjene dne 9. 7. 2021 med družbo A. d. o. o. in družbo B. d. o. o. (sedaj B.-X. d. o. o.) s pristopom družbe C. mbH, 2.) zahtevo, da družba B.-X. d. o. o. družbi A. d. o. o. izroči v last in posest vsa sredstva, ki so bila predmet pogodbe z dne 9. 7. 2021 in 3.) zahtevo, da so D. D., družba B.-X. d. o. o., družba C. mbH in E. E. dolžni solidarno družbi A. d. o. o. plačati odškodnino v znesku 5.250.000,00 EUR. Tožeče stranke so že v tožbi pojasnile, da je predmet postopka, ki se vodi pod opr. št. I Pg 395/2021 odškodnina zaradi prenosa kupcev, dobaviteljev in samega ustvarjanja prihodkov, da pa v obravnavani zadevi uveljavljajo odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti premičnin - osnovih sredstev, zaradi prenosa nedokončane proizvodnje in zalog specialnega materiala, jeklenih in aluminijastih palic ter škodo zaradi prenosa pravic intelektualne lastnine in znanja. Tako se pokaže, da vsaj v delu uveljavljanih odškodninskih zahtevkov ne gre za listispendenco glede na obravnavano tožbo v postopku I Pg 395/2021 in glede uveljavljanja nedenarne terjatve iz 2. točke tožbenega predloga. Tudi, če gre sedaj v obravnavani zadevi glede 1. točke tožbenega predloga glede na že vloženo tožbo v postopku I Pg 426/2021 zaradi ugotovitve neobstoječe, podredno nične pogodbe za litispendenco, tega glede na pritožbene trditve ni mogoče sklepati glede uveljavljanja vrnitvenega zahtevka iz 2. točke in odškodninskega zahtevka iz 3. točke tožbenega predloga. Zato ni pogojev za zavrženje tožbe zaradi litispendence v celoti. Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo izrecno uveljavljane bistvene postopkovne kršitve po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni ob predhodnem preizkusu tožbe v celoti zavrglo tožbe.

14. Za predmetno fazo postopka, ko je sodišče prve stopnje odločalo šele o taksni obveznosti za plačilo sodne takse za redni postopek in o založitvi predujma za kritje stroškov tega postopka, se prvostopenjsko sodišče še ne ukvarja z vprašanjem pasivne legitimacije toženih strank, ker ne gre za formalni preizkus tožbe. Vprašanje pasivne legitimacije se presoja po materialnem in ne po procesnem pravu in so predmet presoje ob meritornem obravnavanju in odločanju o uveljavljanem tožbenem zahtevku, zato je zmotno pritožbeno stališče, da pri prvotoženi, drugotoženi, tretjetoženi in petotoženi stranki ni podana procesna predpostavka in bi moralo sodišče tožbo zoper njih zavreči že po predhodnem preizkusu tožbe. Sicer pa pritožnica sama (pravilno) navaja, da je družbeniško tožbo mogoče vložiti zoper družbenika in da je v obravnavanem primeru to četrtotožena stranka. Z ugovorom pasivne legitimacije oziroma vprašanjem, ali so tožene stranke subjekti obveznosti po materialnem pravu, pritožnik v tej fazi postopka torej ne more uspeti.

15. Pritožnica neutemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita tudi nepreizkusljivost izpodbijanega sklepa in s tem bistveno postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem prvostopenjskemu sodišču očita odsotnost razlogov za neobstoj pravnega interesa vseh tožečih strank za vložitev predmetne tožbe ob hkratni ugotovitvi, da drugotožeča stranka ni več družbenik pritožnice. Pritožnica pri tem izhaja iz svojega zmotnega prepričanja, da mora biti za vložitev družbeniške tožbe izpolnjena kvota 10 % deleža tožnikov v njenem osnovnem kapitalu. Tudi ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je tožba naperjena tudi proti sami družbi, nima nobenega relevantnega vpliva na odločitev sodišča, da gre za tožbo actio pro socio in da je družba dolžna založiti predujem za kritje stroškov postopka po vloženi tožbi. Da je tožba vložena v korist pritožnice, izhaja tako iz tožbene trditvene podlage kot tudi iz tožbenega predloga. Čeprav se družbeniška tožba ne vlaga zoper družbo, v korist katere je tožba vložena in taka družba ni pravdna stranka, pa ji ZGD-1 kljub temu v četrtem odstavku 503. člena nalaga, da založi predujem za kritje stroškov postopka, ki ga s sklepom določi in družbi naloži sodišče, vse z namenom, da se družbenikom olajša vlaganje družbeniških tožb. Ker se izpodbijani sklep neposredno nanaša na pritožnico, pa ji je kljub temu, da ni pravdna stranka, potrebno priznati pravni interes za pritožbo (tako sklep VSL I Cpg 381/2022). Vprašanje pasivne legitimacije pritožnice v predmetnem postopku pa je, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, stvar presoje po materialnem pravu in zato stvar meritorne odločitve o tožbenem zahtevku. Tako se pokaže, da zaradi ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, da je tožba uperjena proti pritožnici (v korist katere je bila tožba vložena) in da je pritožnica dolžna založiti predujem za kritje stroškov postopka, izpodbijani sklep ni nepreizkusljiv.

16. Iz doslej razloženega izhaja, da niso podani pogoji za zavrženje tožbe zaradi neizpolnjene aktivne legitimacije tožečih strank v celoti, zato niso podani pritožbeni razlogi za nepotrebnost predvidenih stroškov v predmetnem postopku, ki jih sodišče lahko oceni le okvirno glede na izkušnje v tovrstnih postopkih. Ker pritožnica ni edina tožena stranka, zgolj zato, ker je poleg ostalih toženih strank tudi sama pravdna stranka, še ni mogoče sklepati, da ne gre za družbeniško tožbo. Iz 3. točke tožbenega predloga namreč jasno izhaja, da gre prav za tožbo v njeno korist, torej actio pro socio. Neutemeljeno zato pritožnica, ker meni, da ne gre za družbeniško tožbo in torej ni podan temelj za njeno založitev predujma za kritje stroškov postopka, izpodbija tudi višino odmerjenega predujma. Ker pritožnica izhaja iz napačnega prepričanja, da ne gre za družbeniško tožbo in da bi moralo sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe le to zavreči, iz tega pa izvaja tudi svoje stališče o zlorabi pravic tožečih strank, se navedeni očitek tožečim strankam izkaže za neutemeljenega.

17. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

**O pritožbi zoper sklep z dne 27. 10. 2022**

19. Pritožba ni utemeljena.

20. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo ugovor tožnikov z dne 24. 10. 2022 zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek zavarovanja z dne 21. 10. 2022, ker po njegovem stališču bremenijo družbo, v korist katere je tožba vložena po 503. členu ZGD-1. Le stroški rednega postopka v zvezi z družbeniško tožbo, ne pa tudi stroški v zvezi s postopkom zavarovanja, ki je samostojen, od pravdnega postopka neodvisen postopek in urejen v ZIZ, bremenijo družbo, v korist katere je tožba vložena.

21. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožniki, da predstavlja postopek za izdajo začasne odredbe del rednega pravdnega postopka. Začasno odredbo je mogoče izdati pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom ali po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo (267. člen ZIZ). V predmetni zadevi so po vloženi tožbi tožniki vložili še predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, ki jo uveljavljajo pod točko 2. tožbenega zahtevka od tretjetožene stranke v korist prvotožene stranke - to je zahtevka za izročitev v last in posest prvotoženi stranki vsa sredstva, ki so bila predmet pogodbe z dne 9. 7. 2021 kot posledici predhodne ugotovitve neobstoječnosti, podredno ničnosti pogodbe, sklenjene dne 9. 7. 2021 in na podlagi katere je bil izveden prenos celotnega premoženja in dejavnosti družbe A. d. o. o. na družbo B.-X. d. o. o.. Po prvem odstavku 151. člena ZPP pa so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Sodna praksa je v takem primeru zavzela stališče, da je postopek zavarovanja znotraj pravdnega postopka akcesoren postopek, katerega uspeh je odvisen od rešitve o glavni stvari, zato tudi stroški zavarovanja sodijo med pravdne stroške (VSL II Cp 4897/2008, I Cp 1730/2019, I Cp 2062/2013).

22. Kljub temu, da razlogi izpodbijanega sklepa za zavrnitev ugovora tožnikov zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek zavarovanja z dne 21. 10. 2022 niso sprejemljivi, je odločitev sodišča pravilna iz materialnopravnih razlogov, navedenih v nadaljevanju.

23. Tožniki so z 2. točko tožbenega zahtevka od tretjetožene stranke uveljavljali v korist prvotožene stranke vrnitev v last in posest vsa sredstva, ki so bila predmet pogodbe z dne 9. 7. 2021. Gre torej za kondikcijski zahtevek kot posledici predhodne ugotovitve neobstoječnosti, podredno ničnosti pogodbe, sklenjene dne 9. 7. 2021. V tem delu tožbenega zahtevka torej ne gre za družbeniško tožbo po 503. členu ZGD-1, ki jo družbenik vloži v svojem imenu in za račun družbe proti družbeniku, ki ni izpolnil družbeniških dolžnosti pri ustanavljanju ali vodenju družbe ali proti poslovodji, ki ni izpolnil dolžnosti v zvezi z upravljanjem družbe. Kot izhaja iz tožbene naracije pa je bila tretjetožena stranka, od katere terjajo tožniki vrnitev sredstev, ki so bila predmet pogodbe z dne 9. 7. 2021, le pogodbena stranka pogodbe kot kupec teh sredstev.

24. Ker je v primeru družbeniške tožbe dolžnost založitve predujma za stroške postopka na družbi, v korist katere je taka tožba vložena (četrti odstavek 503. člena ZGD-1), se izkaže, da v obravnavanem primeru zavarovanja nedenarne terjatve z začasno odredbo v delu tožbe, ki je ni mogoče opredeliti kot actio pro socio, za stroške postopka zavarovanja ni mogoče bremeniti družbe, v korist katere je bila tožba s tožbenim zahtevkom iz 2. točke tožbenega predloga vložena. To pa posledično pomeni, da so stroške sodne takse za postopek zavarovanja dolžni nositi tožniki.

25. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 10. 2022 (2. točka 365. člena ZPP).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (šesti odstavek 163. člena ZPP).