Jedro

Revizijsko sodišče se strinja s stališči sodišč prve in druge stopnje, da je nevarno situacijo na cestišču s svojim ravnanjem povzročil voznik tožnikovega vozila. To pa ne more biti ovira, da je ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera delež odgovornosti tožene stranke 50%, kot ga je ugotovilo sodišče druge stopnje. Prezreti ni mogoče, da je zavarovanec tožene stranke vozil s hitrostjo, ki ni ustrezala pogojem na cestišču, in še v alkoholiziranem stanju, zaradi katerega v kritični situaciji ni ustrezno reagiral. Ugotovljeno je bilo, da bi s pravočasnim zaviranjem ali z zavijanjem v desno lahko trčenje preprečil.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke W. B. tako, da je naložilo toženi stranki Slovenici zavarovalniški hiši d.d. Ljubljana, Filiala K. plačilo zneska 15.590,56 DEM s prip., višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe I. B. je ugodilo toliko, da je naložilo W. B. plačilo zneska 231,00 SIT s prip., višji zahtevek pa zavrnilo. Ugotovilo je, da znaša soodgovornost tožeče stranke za škodo iz prometne nezgode dne 17.7.1985 - 40%, zavarovanca tožene stranke pa 60%. Sodbo sodišča prve stopnje so s pritožbami izpodbijali tožeča stranka in obe toženi stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama toženih strank in sodbo sodišča prve stopnje z vmesno sodbo glede temelja odškodninske odgovornosti tako spremenilo, da je ugotovilo odgovornost prve tožene stranke za škodo, nastalo v prometni nezgodi v križišču v Dekanih do 50% . Glede višine škode in stroškov postopka je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tudi tožnikovi pritožbi je delno ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo glede odločitve o zahtevku iz nasprotne tožbe in vrnilo zadevo v novo sojenje. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložila revizijo tožnik W. B. in tožena stranka Slovenica zavarovalniška hiša d.d. Ljubljana, Filiala K. Tožnik predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo glede deljene odgovornosti tako spremeni, da znaša odgovornost prve tožene stranke 90% . V obrazložitvi revizije poudarja, da bi drugi toženec I. B. nezgodo lahko preprečil, kolikor bi vozil v mejah dovoljene hitrosti in brez vpliva alkohola.

Tožena stranka predlaga, da se izpodbijana sodba glede odgovornosti tako spremeni, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo do 20%. Navaja, da je nevarno situacijo ustvaril voznik tožnikovega vozila, ki je ponoči vozil vzvratno po levem voznem pasu na zelo prometni magistralni cesti. Take vožnje zavarovanec tožene stranke ni mogel pričakovati.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnim strankam, ki na njiju niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Stranki v revizijah nista navedli revizijskih razlogov, iz njunih navedb pa izhaja, da izpodbijata vmesno sodbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru revizijskih navedb in po uradni dolžnosti glede revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter po uradni dolžnosti še glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP (386.čl. ZPP). Ugotovilo je, da omenjena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Sodišče druge stopnje je pri svoji odločitvi o deležu odgovornosti tožene stranke do 50% tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Revizijsko sodišče je pri odločanju vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Po teh ugotovitvah je voznik tožnikovega avtomobila ponoči na zelo prometni magistralni cesti ustavil na levem voznem pasu v preglednem ovinku in križišču ter začel voziti nazaj brez vključenih varnostnih utripajočih luči. Zavarovanec tožene stranke je tako ravnanje vozila pred njim lahko opazil na razdaljo 71 m. Vozil je s hitrostjo 93 km/h in pod vplivom alkohola ter na situacijo ni tako hitro reagiral, kot bi sicer lahko. Poleg ustavljanja vozila z zaviranjem je imel tudi možnost zavijanja na desni pas cestišča. Kljub temu pa se je zadel v tožnikovo vozilo. Odgovornost tožene stranke je treba v konkretnem primeru presojati po 2.odst. 278.čl. zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), pri čemer je odločilna krivda voznikov obeh udeleženih vozil. Revizijsko sodišče se strinja s stališči sodišč prve in druge stopnje, da je nevarno situacijo na cestišču s svojim ravnanjem povzročil voznik tožnikovega vozila. To pa ne more biti ovira, da je ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera delež odgovornosti tožene stranke 50%, kot ga je ugotovilo sodišče druge stopnje. Prezreti ni mogoče, da je zavarovanec tožene stranke vozil s hitrostjo, ki ni ustrezala pogojem na cestišču, in še v alkoholiziranem stanju, zaradi katerega v kritični situaciji ni ustrezno reagiral. Ugotovljeno je bilo, da bi s pravočasnim zaviranjem ali z zavijanjem v desno lahko trčenje preprečil. Pri takem položaju pa ni mogoče pritrditi niti tožnikovi reviziji, s katero skuša doseči višjo odgovornost tožene stranke, niti reviziji tožene stranke, ki bi želela delež svoje odgovornosti zmanjšati.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).