22. 9. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe samostojnega podjetnika A. A., s. p., Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 4. septembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 638/02 z dne 17.2.2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1603/99 z dne 13. 12. 2001, z odločbo Carinske uprave Republike Slovenije št. 426-31/500-99/0210-002 z dne 20. 9. 1999 in z odločbo Carinarnice Ljubljana št. Up/I-7940/5-98 z dne 11. 2. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano odločbo je Carinarnica Ljubljana pritožniku naložila plačilo carinskega dolga v znesku 1.452.247 SIT za 20.000 kg sladkorja, uvoženega po postopku uvoza za proizvodnjo za izvoz. Ugotovila je, da z izvozom sladkorja v prosto carinsko prodajalno sporno blago ni bilo izvoženo iz carinskega območja Slovenije. Zato v skladu z 71. členom Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in nasl. – v nadaljevanju CZ) postopek uvoza za proizvodnjo za izvoz ni bil zaključen in je pritožnik dolžan plačati carino in posebne uvozne dajatve. Carinska uprava Republike Slovenije je pritožbo pritožnika zoper tako odločitev prvostopnega upravnega organa zavrnila. Pritožnikova tožba v upravnem sporu je bila zavrnjena, prav tako pa tudi pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija vse navedene odločbe in zatrjuje kršitve 22., 23., 24. in 25. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja tudi, da sta upravni organ in sodišče retroaktivno uporabila Zakon o spremembah in dopolnitvah carinskega zakona (Uradni list RS, št. 32/99 – v nadaljevanju CZ-B), s čimer naj bi kršila 155. člen Ustave. Kršitvi 22. in 25. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da sodišče ni zavzelo stališč do argumentov, ki jih je pritožnik navedel v tožbi. Sodišči naj se ne bi opredelili do tožbenih in pritožbenih navedb, da pritožnik ni stranka v postopku. Zatrjuje, da tudi Vrhovno sodišče v bistvenih delih sodbe ni obrazložilo. Sodišču očita, da kljub temu, da so bili izpolnjeni zakonski pogoji, ni sklicalo glavne obravnave. Sodišče bi moralo tudi obrazložiti, zakaj je odločalo na nejavni seji. Pritožnik v nadaljevanju podrobno pojasnjuje stališča v pravni teoriji o obveznosti izvajanja glavne obravnave pred Upravnim sodiščem.

3.Pritožnik navaja, da je četrti odstavek 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju ZUS) v neskladju s 14., z 22., s 23., s 24. in s 25. členom Ustave ter s 6. členom EKČP. Dejansko naj bi namreč na nejavnih sejah odločali strokovni sodelavci, ki naj bi praviloma v sodbi navajali tisto, kar obremenjuje tožečo stranko, zamolčali pa naj bi tisto, kar jo razbremenjuje.

B.

4.Navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo (navedbe o nepravilni uporabi CZ-B), po vsebini pomenijo le ugovor zmotne uporabe prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Pritožnik se v zvezi z navedenim očitkom tudi ne more sklicevati na 155. člen Ustave, saj ne gre za določbo, ki bi urejala kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino.

5.Z vidika kršitve 22. in 25. člena Ustave ter 6. člena EKČP bi bil lahko relevanten očitek pritožnika, da se sodišči nista opredelili do njegovih tožbenih oziroma pritožbenih navedb oziroma da je sodba Vrhovnega sodišča v bistvenih delih neobrazložena. Ta očitek pritožnik konkretizira le z navedbo, da sodišči nista odgovorili na njegova zatrjevanja, da ni stranka v postopku. Vendar pa ta navedba ne drži, saj je iz tožbe, ki je priložena ustavni pritožbi, razvidno, da pritožnik v tožbi ni zatrjeval, da v obravnavnem postopku ni stranka, zaradi česar sodišče prve stopnje teh navedb niti ni moglo presojati. To je pritožniku pojasnilo tudi Vrhovno sodišče.

6.Z vidika 22. člena Ustave bi bila lahko relevantna tudi očitka pritožnika, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave in da ni obrazložilo, zakaj je odločilo na nejavni seji. Vendar pritožnik teh domnevnih kršitev ni uveljavljal v pritožbi zoper sodbo Upravnega sodišča. Po določbi 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) je eden izmed pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva. To ne pomeni le, da mora pritožnik pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. Navedeno pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi. Ker pritožnik tega ni storil, njegovih navedb o kršitvi 22. člena Ustave, ker Upravno sodišče ni opravilo glavne obravnave oziroma ker ni obrazložilo, zakaj je odločilo na nejavni seji, Ustavno sodišče ni moglo upoštevati. Kolikor se očitek pritožnika nanaša na postopek pred Vrhovnim sodiščem, pa je očitno neutemeljen, saj je Vrhovno sodišče dolžno opraviti glavno obravnavo samo, če je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje, pritožbeno sodišče pa meni, da je treba ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze. V obravnavani zadevi pa za tak primer ne gre, kar je pritožniku pojasnilo že Vrhovno sodišče.

7.Kršitev 23. in 24. člena Ustave pritožnik ni utemeljil, zato ju Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

8.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da je četrti odstavek 72. člena ZUS v neskladju z Ustavo in EKČP. Pri tem ne pojasni, zakaj naj bi bila ta zakonska določba v neskladju s posameznimi določbami Ustave in EKČP, na katere se sklicuje. Prav tako ne predlaga, naj Ustavno sodišče te njegove navedbe šteje kot pobudo. Meni, da bi moralo Upravno sodišče to zakonsko določbo uporabiti na ustavno prijazen način. Zaradi tega je Ustavno sodišče ocenilo, da pritožnik glede navedene zakonske določbe ni dal pobude za oceno njene ustavnosti.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan