Jedro

S procesnega vidika ni sprejemljivo, da bi v kazenskem postopku glede dejanja storjenega v sostorilstvu hkrati obstajali dve odločbi.

Izrek

I. Ob ugoditvi pritožbi obdolženega M.S. in po uradni dolžnosti glede obdolžene A.Ž. se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu razveljavi: - v odločbi o krivdi obdolženega M.S. in obdolženke A.Ž. glede kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, opisano pod točko 1); - v odločbi o izrečeni kazenski sankciji obdolženemu M.S. in v odločbi o enotni kazni za obdolženo A.Ž., pri čemer se obdolženi A.Ž. kazen pet mesecev zapora za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, opisano pod točko 2), šteje za določeno; - v odločbi o stroških ter o premoženjskopravnem zahtevku ter se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje.

II. V ostalem se pritožba obdolžene A.Ž. zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 16763/2013 z dne 22. 8. 2016 obdolženega M.S. in obdolženo A.Ž. pod točko 1) spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), obdolženo A.Ž. pa pod točko 2) storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Obdolženemu M.S. je za kaznivo dejanje iz točke 1) po drugem odstavku 196. člena KZ-1 izreklo kazen osem mesecev zapora. Obdolženi A.Ž. je za kaznivo dejanje iz točke 1) po drugem odstavku 196. člena KZ-1 določilo kazen osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje iz točke 2) pa po prvem odstavku 196. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora, nato pa ji je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto zapora. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolžencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP sta obdolženca dolžna oškodovankam nerazdelno plačati: Đ.J. regres za letni dopust za leto 2012 v višini 190,76 EUR bruto in za leto 2013 v višini 195,91 EUR bruto, tako da od bruto zneskov odvedeta predpisano dohodnino, neto zneska pa izplačata oškodovanki, T.C. plačo za junij 2011 v višini 433,48 EUR neto, plačo za avgust 2011 v višini 433,48 EUR neto in regres za letni dopust za leto 2011 v višini 374,05 EUR bruto, tako da od bruto zneska odvedeta predpisano dohodnino, neto znesek pa izplačata oškodovanki, D.R. regres za letni dopust za leto 2012 v višini 15,90 bruto in regres za letni dopust 2013 v višini 195,91 EUR bruto, tako da ob bruto zneskov odvedeta predpisano dohodnino, neto zneska pa izplačata oškodovanki, v presežku pa se navedene oškodovanke, oškodovanke M.H., T.R. in V.T. pa v celoti, po istem zakonskem določilu s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napoti na pravdo.

2. Z isto sodbo je pod točko II zoper obdolženo pravno osebo M.P. d.o.o. po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da naj bi bila odgovorna za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, opisano pod točko I obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, št. MB-Kt/3167/2012 z dne 20. 7. 2015, ko naj bi M.S. in A.Ž. kaznivo dejanje storila kot direktorja, prokurista in dejansko poslovodeči osebi navedene družbe, v imenu in v korist družbe, ki je iz kaznivega dejanja pridobila protipravno premoženjsko korist. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolžene pravne osebe bremenijo proračun.

3. Proti taki sodbi sta se pritožila obdolženi M.S. in obdolžena A.Ž. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom posameznikom oziroma podredno, da jima namesto prostostne kazni izreče sankcijo opominjevalne narave.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje: - K točki I:

4. Obdolženi M.S. uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 371. člena ZKP, s trditvijo, da prvostopno sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, da v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, da je prvostopno sodišče neutemeljeno opravilo glavno obravnavo v njegovi nenavzočnosti, in da zato ni bil seznanjen z modifikacijo obtožbe, s čimer mu je bila kršena pravica do obrambe.

5. Pritožba pa nima prav. Kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, v kolikor prvostopno sodišče ne bi odločilo o dejanju opisanem v obtožbi, vključno z morebitno spremembo ali razširitvijo obtožbe na glavni obravnavi. Ker je prvostopno sodišče odločilo o dejanju opisanem v spremenjeni obtožbi (s spremembi obtožbe pa ni bila kršena objektivna identiteta med obtožbo in spremembo obtožbe višjega državnega tožilca na glavni obravnavi) uveljavljana bistvena kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Podana pa tudi ni v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ima prvostopna sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, pritožba pa ne pojasni, katere razloge o odločilnih dejstvih pogreša, to pa ni razvidno niti iz njene obrazložitve, kršitev na katere je dolžno paziti pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Uveljavljanje tega pritožbenega razloga se tako pokaže kot povsem neutemeljeno.

6. Kot neutemeljena pa se pokaže tudi v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, katero bi naj prvostopno sodišče zagrešilo s tem, ko ni izvedlo predlaganega dokaza s pritegnitvijo izvedenca finančne stroke. V tej zvezi je pojasniti, da je trditev, da je obdolženi M. S. v teku postopka pred sodiščem prve stopnje predlagal pritegnitev izvedenca finančne stroke v postopek, protispisna. Po pregledu spisa je ugotoviti, da obdolženi M.S., niti soobdolžena A.Ž., v teku postopka pred sodiščem prve stopnje nista predlagala pritegnitev izvedenca finančne stroke v postopek in je zato pritožbena graja, da je prvostopno sodišče zagrešilo kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP povsem neutemeljena.

7. Pritrditi pa je pritožbi obdolženega M.S., da je prvostopno sodišče s tem, ko je glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti obdolženega M.S., zagrešilo kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Obdolženi M.S. v zvezi s svojo odsotnostjo na glavni obravnavi z dne 22. 8 . 2016 navaja, da je na navedeno glavno obravnavo hotel in želel priti, a ga pristojni v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju ZPKZ) na glavno obravnavo niso hoteli pripeljati in to iz razloga, ker po njihovih navedbah njegova prisotnost na glavni obravnavi naj ne bi bila obvezna in so si tako pristojni na Dobu v njegovem primeru vzeli pravico, ki je sploh nimajo, za takšno ravnanje pa tudi nimajo zakonskih pooblastil in zato meni, da so mu s tem kršili tako pravico do udeležbe na glavni obravnavi, kot tudi pravico do obrambe ter konec koncev tudi pravico do izjave v zvezi z modifikacijo obtožbe. Pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti so izpolnjeni, če je bil obdolženec pravilno vabljen nanjo in svoje odsotnosti ni opravičil, dana pa mu je bila možnost, da se seznani z obtožbenim očitkom, ki je pozneje tudi podlaga za izrek kazenske sodbe. Prvi odstavek 442. člena ZKP določa, da če obdolženec ne pride na glavno obravnavo, kljub temu, da je bil v redu povabljen, sme sodnik odločiti, da se opravi glavna obravnava tudi v njegovi nenavzočnosti, s pogojem, da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan. V konkretni zadevi je za odločitev pomembno naslednje procesno relevantno dejstvo, in sicer, da je obdolženec v času sojenja na prvi stopnji bil na prestajanju zaporne kazni v ZPKZ (od 20. 1. 2017 je obdolženec na prestajanju zaporne kazni Zapori Maribor, kot je to razvidno iz evidence zaprtih oseb z dne 7. 3. 2017). Ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje je sodišče prve stopnje obdolžencu pošiljalo vabila v ZPKZ in odredbo ZPKZ za privedbo obdolženca na zaslišanje v fazi preiskovalnih dejanj in na glavno obravnavo. Na glavno obravnavo za dne 6. 6. 2016 obdolženec ni bil priveden, ampak je pristopil sam (kljub posredovanju odredbe sodišča ZPKZ za privedbo), saj je koristil zunajzavodske ugodnosti, kot je izhajalo iz dopisa zavoda sodišču (list. št. 311). Na glavni obravnavi dne 6. 6. 2016 je obdolženi vzel na znanje, da je naslednja glavna obravnava dne 22. 8. 2016 in to potrdil s svojim podpisom. Ker pa se je obdolženec nahajal na prestajanju zaporne kazni, je bilo prvostopno sodišče ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 378. člena ZKP dolžno obvestiti ZPKZ, da obdolžencu omogoči, da se udeleži glavne obravnave, v kolikor to želi (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 27115/2010). Ker je izostalo obvestilo ZPKZ za glavno obravnavo za dne 22. 8. 2016 in odredba za privedbo obdolženega na glavno obravnavo za navedenega dne (ker samo tako bi mu bilo na ustrezen način mogoče zagotoviti njegovo navzočnost na glavni obravnavi, ki je eden od temeljnih pogojev za sojenje v nenavzočnosti), je prvostopno sodišče zagrešilo kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ta pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe.

8. Obdolženemu M.S. se očita, da je dejanje opisano pod točko 1 storil v sostorilstvu s soobdolženo A.Ž., ki pa se v tej smeri ni pritožila. Zato so razlogi, zaradi katerih je odločilo v korist obdolženega M.S., v korist tudi soobdolžene A.Ž., je pritožbeno sodišče ravnalo po uradni dolžnosti in odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe pod točko I (387. člen ZKP). V obravnavanem primeru namreč pride v poštev privilegij pridržanja (benificium cohaesionis), saj s procesnega vidika ni sprejemljivo, da bi v kazenskem postopku glede dejanja storjenega v sostorilstvu hkrati obstajali dve odločbi.

9. Ugotovljena kršitev ima vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zaradi tega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi obdolženega M.S., ki je tako kršitev uveljavljal, glede obdolžene A.Ž. pa odločilo po uradni dolžnosti, kot je to razvidno iz izreka te odločbe pod točko I. 10. Opisana kršitev pa je tudi take narave, da se pritožbeno sodišče ni moglo ukvarjati s preostalimi pritožbenimi navedbami obdolženega M.S., glede obdolžene A.Ž. pa s pritožbenimi navedbami glede dejanja opisanega pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe. V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče odpravilo nakazano kršitev, izvedlo vse za pravilno razsojo pomembne dokaze ter o zadevi ponovno odločilo.

11. V posledici razveljavitve napadene sodbe za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 opisano v točki 1) je bilo potrebno razveljaviti napadeno sodbo v odločbi o izrečeni kazni obdolženemu M.S., o izrečeni enotni kazni obdolženi A.Ž. in v odločbi o stroških kazenskega postopka ter o premoženjskopravnem zahtevku. Petmesečno zaporno kazen za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, opisano v točki 2) izreka izpodbijane sodbe, pa je obdolženi A.Ž. šteje za določeno.

12. Ta del izreka temelji na določbi prvega odstavka 392. člena ZKP.

- K točki II:

13. V pritožbi obdolžene A.Ž. zatrjevane in uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 371. člena ZKP, niso podane.

14. Kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba obdolžene A.Ž. uveljavlja s trditvijo, da prvostopno sodišče s tem, ko ni sledilo predlogu obdolženke za postavitev izvedenca finančne stroke, ni samo prekršilo pravice obdolženke do obrambe, ampak prvostopno sodišče s tem ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Takšnemu stališču pritožbe pa ni mogoče pritrditi. Kot že navedeno, iz podatkov spisa ne izhaja, da je obdolžena A.Ž. predlagala pritegnitev izvedenca finančne stroke v postopek in je zato pritožbena navedba v tej smeri protispisna. Sicer pa se pritožbeno sodišče glede tovrstnih pritožbenih navedb sklicuje na svojo obrazložitev, ki jo je podalo v točki 6 obrazložitve te odločbe. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

15. Pritrditi pa tudi ni pritožbi, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Katera odločilna dejstva pritožba pogreša ne pojasni, to pa ni razbrati niti iz njene obrazložitve, kršitev na katere je dolžno paziti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo. Uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se tako pokaže kot povsem brez podlage.

16. Kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja s trditvijo, da mora prvostopno sodišče po instrukcijski maksimi, zato da se zadeva vsestransko razčisti in da se doseže resnica o stvari, vse predlagane dokaze izvesti. S tem, ko prvostopno sodišče ni izvedlo dokaza s pritegnitvijo izvedenca finančne stroke, je kršilo obdolženkino pravico do obrambe, pri tem pa zagrešilo tudi več kršitev, in sicer iz 22. člena in tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije. Pritožba pa nima prav. Kot je že pojasnilo pritožbeno sodišče, obdolženka predloga po pritegnitvi izvedenca finančne stroke ni podala. Ker je prvostopno sodišče zanesljivo ugotovilo, da je obdolžena A. Ž. storila kaznivo dejanje, podrobneje opisano pod točko 2) izreka izpodbijane sodbe, ni bilo nobene potrebe, da bi prvostopno sodišče izvedlo po načelu instrukcijske maksime dokaz s pritegnitvijo izvedenca finančne stroke. Izvedba v pritožbi predlaganega dokaza po stališču pritožbenega sodišča ne bi pripeljala do drugačnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov glede dejanja opisanega pod točko 2) izreka izpodbijane sodbe, kot jih je že sprejelo sodišče prve stopnje, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

17. Pritožbenim izvajanjem obdolženke, ko graja pravilnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena ZK-1, podrobneje opisanim pod točko 2) izreka izpodbijane sodbe, ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč zagovor obdolžene A.Ž. in izvedene dokaze pravilno ocenilo, na tej osnovi pa tudi povsem zanesljivo ugotovilo, da je obdolženka storila to dejanje. Svojo odločitev v napadeni sodbi je tudi ustrezno obrazložilo in zato se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na dejanske ugotovitve in pravne zaključke napadene sodbe, glede na pritožbene navedbe obdolženke pa dodaja:

18. Pritožba izpostavi, da prvostopno sodišče ni upoštevalo njenega zagovora in zagovora njenega izvenzakonskega partnerja, ampak je svojo odločitev oprlo zgolj in samo na izpovedbo oškodovancev, prav tako pa ni sledilo njenemu predlogu in predlogu njenega izvenzakonskega partnerja, da bi sodišče prve stopnje v postopek pritegnilo izvedenca finančne stroke, ki bi pregledal in podal mnenje o (ne)likvidnostnem poslovanju njene družbe, ampak se je zadovoljilo le z ocenjevanjem prometa na poslovnem računu družbe. Nadalje pritožba izpostavi, da je že v kazenskem postopku obdolženka skupaj s svojim izvenzakonskim partnerjem, soobdolženim M.S. navajala finančne težave, s katerimi se je srečala v času poslovanja pri družbi M.P. d.o.o. in ki so bile vzrok, da oškodovancem ni mogla sproti in ažurno poravnavati njihovih plač, ter za njih odvesti tudi ustreznih prispevkov.

19. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni mogoče pritrditi. Prvostopno sodišče je ocenilo zagovor obdolžene A.Ž. in soobdolženega M.S. in obsodilne sodbe ni gradilo le na izpovedbah oškodovancev. Slednjim je prvostopno sodišče utemeljeno verjelo, saj so njihove izpovedbe podprte tudi z obsežno listinsko dokumentacijo, katerim pa ne oporeka niti pritožnica. Zagovor obdolžene A.Ž. o omejeni plačilni zmožnosti družbe v obravnavanem času, kar je vplivalo na izpolnjevanje obveznosti do delavcev, je prvostopno sodišče ocenjevalo glede na promet na poslovnem računu družbe (list. št. 150 do 151 spisa). Po pregledu je ugotovilo, da je družba še v letu 2011, potem ko posamezne neplačane obveznosti do delavcev izvirajo še iz leta 2010, prednostno poplačevala terjatve drugih upnikov, samo v drugi polovici leta 2011 v višini več 10.000,00 EUR, z računa družbe pa sta obdolžena A.Ž. in soobdolženi M.S. sredstva nakazovala tudi na svoja računa (na račun obdolžene A.Ž. je bilo samo v obdobju od 4. 7. 2011 do 14. 11. 2011 nakazanih več kot 38.000,00 EUR). Ob takih ugotovitvah je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da sta obdolženca, tudi obdolžena A.Ž., razpoložljiva sredstva pred poplačilom delavcem, namenjala za poplačilo dobaviteljev. Nenazadnje pa ne gre spregledati, da so priče Đ.J., A.Y., M.T., T.Z., D.R. in V.K. izpovedale še, da sta obdolžena, tudi obdolžena A.Ž., v času njihove zaposlitve, dnevne izkupičke iz poslovalnic družb prejemala obdolženca in tako vsi prihodki družbe v obravnavanem obdobju v bančnih podatkih niti niso zabeleženi. S tem je zagovor obdolžene A.Ž., da finančna sredstva družbe objektivno niso zadoščala za poplačilo terjatev delavcev, ker je družba od leta 2012 poslovala z izgubo (priloge B 5 do B7 spisa III K 16763/2013), bil ovržen. Ob takih ugotovitvah ni bilo nobene potrebe po pritegnitvi izvedenca finančne stroke, kot to predlaga obdolžena A.Ž. v pritožbi. Po stališču pritožbenega sodišča izvedba v pritožbi predlaganega dokaza ne bi pripeljala do drugačnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, kot jih je že storilo sodišče prve stopnje.

20. Po obrazloženem se pokaže, da pritožba obdolžene A.Ž. ne more omajati pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov izpodbijane sodbe, zato je njena pritožba zoper prvostopni krivdni izrek, opisan pod točko 2) izreka izpodbijane sodbe, neutemeljena.

21. Na pritožbo obdolžene A.Ž. zaradi odločbe o kazenski sankciji je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je upoštevalo, da je zaradi beneficium cohaesionis moralo razveljaviti izpodbijano sodbo glede obdolženki očitanega kaznivega dejanja opisanega pod točko 1) izreka, kar je imelo za posledico razveljavitev izreka o enotno izrečeni kazni, je pa obdolženki A.Ž. za kaznivo dejanje pod točko 2) izreka izpodbijane sodbe posamezno kazen pet mesecev zapora štelo za določeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da posamezna kazen pet mesecev zapora za kaznivo dejanje opisano pod točko 2) izreka izpodbijane sodbe ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženkine krivde ter vsem ostalim okoliščinam, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije in posamezna kazen ni prestroga, kot to navaja pritožba. Povsem pravilno je pri določitvi posamezne kazni prvostopno sodišče upoštevalo obteževalno okoliščino, da je obdolženka bila že večkrat kaznovana za premoženjska kazniva dejanja, večkrat tudi za takšno kaznivo dejanje kot je obravnavano. V pritožbi izpostavljeni okoliščini, da je obdolženka del obveznosti do posameznih oškodovancev že povrnila, je v zadostni meri upoštevalo že sodišče prve stopnje, časovna odmaknjenost pa tudi ne narekuje spremembe kazenske sankcije v korist obdolženki. Ob takih ugotovitvah ni bilo mogoče slediti prizadevanjem pritožnice za izrek kazenske sankcije opominjevalne narave - pogojne obsodbe. Le ta se lahko izreče tistemu storilcu, pri katerem je mogoče pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, takšna pričakovanja pa pri obdolženi A.Ž., glede na njeno obsežno predkaznovanost, niso realna.

22. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ki pri uradnem preizkusu tega dela napadene sodbe ni ugotovilo kršitev (drugi odstavek 383. člena ZKP), upravičeno odločilo, kot je razvidno iz točke II te odločbe.

23. Izrek o stroških pritožbenega postopka za obdolženo A.Ž. je odpadel, ker je z odločbo pritožbenega sodišča bilo delno odločeno v njeno korist.