Jedro

Ker sta sodišči ugotovili, da so se težave zaradi lumboishialgije pojavile že pred sklenitvijo poravnave, da je tožnik zato hodil na številne preglede in da se tudi poslabšanje po sklenitvi poravnave kaže le v obliki za lumboishialgijo tipičnih recidivov, ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da gre za novo škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 3.000.000 SIT odškodnine, ki jo je tožnik zahteval zaradi zatrjevane nove škode, nastale po sklenjeni izvensodni poravnavi z dne 2.7.1993 v zvezi z delovno nesrečo z dne 10.7.1992. Ugodilo pa je njegovemu tožbenemu zahtevku za plačilo 480.000 SIT zavarovalnine in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi le delno ugodilo tako, da je spremenilo stroškovno odločitev prvega sodišča, sicer pa jo je zavrnilo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve v novo sojenje. Tožnik pojasnjuje, da je bil do sklenitve izvensodne poravnave večkrat pregledan in da je poravnavo sklenil na podlagi takrat obstoječe zdravstvene dokumentacije v prepričanju, da gre za poškodbe, ki so jih do takrat ugotovili zdravniki specialisti. Nepomembno je, da je izvedenec na izrecno vprašanje odgovoril, da je bilo v juliju 1993 mogoče predvidevati poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja. Ta odgovor je relevanten le v pomenu, ali je bilo sploh možno predvideti takšno nadaljevanje poteka zdravljenja, ni pa to odgovor na vprašanje, ali je tožnik to lahko vedel in mogel predvideti, saj je poravnavo sklenil na podlagi takrat obstoječe zdravstvene dokumentacije. Zaradi vztrajnosti tožnikovega lečečega zdravnika in s kasnejšo ugotovitvijo ortopeda se je razjasnilo, kje je vzrok težav. Poravnavo je sklenil tožnik, ki ni zdravnik specialist, zato je lahko upošteval le takratna mnenja in dotakratne ugotovitve specialistov. O tem je tožnik obširno navajal v svoji pritožbi, ki naj se šteje za sestavni del revizije.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi drugostopenjskega sodišča z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom. Zato revizijsko sodišče ne more upoštevati pritožbenih trditev "kot sestavnega dela revizije", kot predlaga tožnik v tej zadevi in pri tem niti ne konkretizira oziroma ne ponovi tistih svojih pritožbenih trditev, na katere se sklicuje. Ker revizijsko sodišče v skladu s 371. členom ZPP revizijo preizkusi le v okviru razlogov, ki so v njej navedni (ter po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava), ne more preveriti niti revizijsko uveljavljane procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožnik v reviziji ni konkretiziral. Odločitev obeh sodišč o neutemeljenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah. Tožnik se je poškodoval pri padcu v delovni nesreči 10.7.1992 in je s toženko, pri kateri je imel njegov delodajalec zavarovano civilno odgovornost, dne 2.7.1993 sklenil izvensodno poravnavo. V tej pravdni zadevi je zatrjeval, da je po sklenitvi poravnave prišlo do takoimenovane nove škode in zato zahteval plačilo odškodnine. Sodišči sta ugotovili, da si je tožnik ob padcu zlomil prvo ledveno vretence, da pa so se že čez nekaj dni začeli pojavljati tudi simptomi na drugem mestu poškodovane medvretenčne ploščice. Simptomatika zlomljenega prvega ledvenega vretenca je kmalu izzvenela, vse bolj intenzivno pa so se pojavljali simptomi druge okvare, pri kateri je šlo za levostransko lumboishialgijo. Res so bili ti simptomi v začetku označeni kot hemi ali parapareza, vendar pa je tožnik šel na nadaljnje specialistične preglede, kjer se je ugotovilo, za kaj gre. Omejena gibljivost ledvene hrbtenice pred in po sklenitvi poravnave je enaka. Izvedenec je izrecno potrdil, da je bilo v času sklepanja poravnave v juliju 1993 mogoče pričakovati in predvidevati poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja, kar je lečeči specialist vedel. To poslabšanje se namreč kaže le v recidivih, ti pa so tipična značilnost lumboishialgije in je bil torej potek pri tožniku na las podoben sliki stotine ljudi s tako diagnozo. Zato sta sodišči presodili, da tako poslabšanje ni nova škoda oziroma da ga je bilo mogoče ob normalnem teku stvari pričakovati že v času sklepanja izvensodne poravnave.

Revizijsko sodišče se s tako materialnopravno presojo strinja. V izvensodni poravnavi sta se pravdni stranki dogovorili, da je z izplačilom dogovorjenega zneska poravnana tožnikova škoda v zvezi z nesrečo z dne 10.7.1992. Zato bi tožnik lahko terjal plačilo odškodnine za tisto novo škodo, ki ni bila zajeta v izvensodni poravnavi, ker takrat sploh še ni prišlo do nje, ali pa je kasneje prišlo do novega in nepredvidenega zapleta, ki ga v času sklenitve poravnave ni bilo mogoče pričakovati. Ker sta sodišči ugotovili, da so se težave zaradi lumboishialgije pojavile že pred sklenitvijo poravnave, da je tožnik zato hodil na številne preglede in da se tudi poslabšanje po sklenitvi poravnave kaže le v obliki za lumboishialgijo tipičnih recidivov, ni mogoče pritrditi revizijskemu stališču, da gre za novo škodo.

Tožnik sicer v reviziji opozarja, da on sam ni zdravnik specialist in da tudi glede na obstoječo medicinsko dokumentacijo ni mogel vedeti za tako stanje, vendar so te trditve v nasprotju z ugotovitvami izvedencev in razlogi obeh sodišč, da se je zaradi teh težav tožnik takrat že zdravil pri specialistu. Medicinska dokumentacija je povzeta v več izvedenskih mnenjih. V mnenju, ki ga je tožnik priložil tožbi, je navedeno, da so se pri tožniku že v času prvega bolnišničnega zdravljenja pokazale težave, ki so bile najprej opredeljene kot parastezije po levi nogi. Drug izvedenec, ki je bil postavljen v dokaznem postopku, med dokumentacijo omenja izvid pregleda pri nevrologu z dne 22.6.1993 (torej pred sklenitvijo poravnave), ki omenja sum na radikularni izpad v višini L4 levo, ki se opisuje kot senzibilitetni izpad, to pa je oznaka okvare perifernega živca. Tretji izvedenec je torej imel že v sami medicinski dokumentaciji dovolj podlage za mnenje, da so tožnikove težave v zvezi z lumboishialgijo obstajale že pred sklenitvijo poravnave in da se je potek takrat lahko predvideval. Ne gre samo za predvidevanje s stališča vednosti specialistov, ampak tudi tožnika, ki je hodil na omenjene preglede in prejemal njihove izvide. Potek težav je bil klasičen in tipičen, zato ne drži tožnikovo revizijsko stališče, da ni mogel predvideti poslabšanja, pa čeprav je odkrivanje pravega vzroka že nastalih težav trajalo dalj časa.

Ker je tožnik sklenil izvensodno poravnavo, njegove zdravstvene težave pa niso nova škoda, je bila materialnopravno pravilna odločitev obeh sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka oziroma zavrnitvi tožnikove pritožbe (1089. in 200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo in z njo tudi njegove priglašene revizijske stroške.