Jedro

Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi izrecno ugotovilo, da disciplinski organi tožene stranke niso ugotovili neposrednega vpliva tožnikovih kršitev delovnih obveznosti na delovni proces niti niso ugotavljali kvalifikatornih okoliščin, ki jih določa ali 38. člen kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (panožna pogodba - Uradni list RS, št. 83/97) oziroma 89. člen zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Pri tem disciplinski organ prve stopnje ni niti določno kvalificiral tožnikovih kršitev delovnih obveznosti, saj je samo odločil, da je šlo za kršitve iz 32. člena panožne pogodbe. Zato je sodišče pravilno odločilo, da zaradi tega, ker ni bil ugotovljen neposreden vpliv kršitev na delovni proces, ni mogoče kršitev kvalificirati po določbi 32.c člena panožne pogodbe in zato ni mogoče izreči disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Do izreka disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja bi lahko tožena stranka pripeljala disciplinski postopek tudi, če bi pri ugotovljeni disciplinski kršitvi iz 32.b člena ugotavljala kvalifikatorne okoliščine. Ker jih ni, tožniku tudi po tem členu ni bilo mogoče izreči najstrožje disciplinske sankcije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 4.11.1999 in 21.1.2000, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti na enako delovno mesto in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajočo plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, mu priznati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in mu povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbi tožnika delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje s tem, da je spremenilo odločbi disciplinskih organov tako, da je tožniku za ugotovljene kršitve izreklo disciplinski ukrep denarne kazni v višini 15% akontacije plače za šest mesecev, v preostalem je tožbeni zahtevek v zvezi z disciplinskimi odločbami zavrnilo, odločilo da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga razporediti na enako delovno mesto in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajočo plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot preuranjeno pa je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na izplačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini devetih povprečnih plač delavca v zadnjih treh mesecih dela.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče tožnika nagradilo s sodbo, da so izpolnjeni znaki disciplinske kršitve iz 32. člena panožne kolektivne pogodbe in so zato podani pogoji za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja in da je sodišče v nasprotju s predpisi spremenilo kvalifikacijo kršitev. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in pritožbo zavrne, oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V odgovoru na revizijo je tožnik prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sicer tožena stranka formalno uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar ga vsebinsko ni opredelila. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tega revizijskega očitka razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijani sodbi na podlagi ugotovljenih dejstev pravilno zaključilo, da je tožena stranka sama tako vodila disciplinski postopek, da tožniku ni mogoče izreči najstrožjega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi izrecno ugotovilo, da disciplinski organi tožene stranke niso ugotovili neposrednega vpliva tožnikovih kršitev delovnih obveznosti na delovni proces niti niso ugotavljali kvalifikatornih okoliščin, ki jih določa ali 38. člen kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (panožna pogodba - Uradni list RS, št. 83/97) oziroma 89. člen zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Pri tem disciplinski organ prve stopnje ni niti določno kvalificiral tožnikovih kršitev delovnih obveznosti, saj je samo odločil, da je šlo za kršitve iz 32. člena panožne pogodbe. Ker pa 32. člen panožne pogodbe kršitve dolžnosti in delovnih obveznosti razlikuje na lažje (32.a člen), hujše (32.b člen) in hujše, za katere se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja (32.c člen), je disciplinski organ druge stopnje napako popravljal, določil, da gre za kršitve iz 32. c člena panožne pogodbe, ni pa nikjer ugotovil, da so in kako so te sicer hujše kršitve, do katerih je prišlo zaradi malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti, neposredno vplivale na potek delovnega procesa. Zato je sodišče pravilno odločilo, da zaradi tega, ker ni bil ugotovljen neposreden vpliv kršitev na delovni proces, ni mogoče kršitev kvalificirati po določbi 32.c člena panožne pogodbe in zato ni mogoče izreči disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Do izreka disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja bi lahko tožena stranka pripeljala disciplinski postopek tudi, če bi pri ugotovljeni disciplinski kršitvi iz 32.b člena ugotavljala kvalifikatorne okoliščine. Ker jih ni, tožniku tudi po tem členu ni bilo mogoče izreči najstrožje disciplinske sankcije.

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo tudi norme Konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca. Resen razlog za prenehanje delovnega razmerja je v spornem primeru ugotovitev, da je disciplinska kršitev neposredno vplivala na potek delovnega procesa oziroma ugotovitev kvalifikatornih okoliščin. Sodni postopek ni nadaljevanje disciplinskega postopka. Sodišče je zato glede na 8. člen Konvencije 158 MOD nepristranski organ, na katerega se delavec lahko pritoži, se na sodišču ne dopolnjuje disciplinski postopek, ampak to samo ugotavlja, če je bilo prenehanje delovnega razmerja opravičeno. Ker tožena stranka v postopku ni ugotavljala pravno relevantnih dejstev za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa, izrečen ukrep ni bil opravičen.

Glede na očitek, da je sodišče nepravilno kvalificiralo hujše kršitve delovnih obveznosti, je toženi stranki pojasniti, da je sodišče vezano samo na opis kršitve in ne tudi na pravno kvalifikacijo.

Pravna kvalifikacija je v pristojnosti sodišča, prav tako kot je v pristojnosti disciplinskih organov, da očitane disciplinske kršitve natančno in popolno opišejo. Tega opisa sodišče ne sme in ne more spreminjati. To pa pomeni, da bi tožena stranka morala že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka ali pa najkasneje do odločitve disciplinskega organa ugotoviti ali dokazovati, da je šlo za take disciplinske kršitve, ki so vplivale na potek delovnega procesa in tudi povedati zakaj, oziroma da je šlo za kršitve, zaradi katerih so bile izpolnjene posebne okoliščine, ki jih zakon določa. Ob upoštevanju povedanega je revizijsko sodišče na podlagi določb 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Odgovor tožnika na revizijo ni prispeval k razjasnitvi zadeve, zato je sodišče o njenih stroških odločilo na podlagi določb 155. člena ZPP.