Jedro

Namen petega odstavka 273. člena ZOR je v tem, naj pravočasno uveljavljanje zahtevka za pogodbeno kazen odpravi negotovost, ali bo stranka, ki je zamudila, morala plačati še pogodbeno kazen. Varovalni namen te določbe ni več potreben, ko se je stranka, ki je z izpolnitvijo svoje obveznosti zamudila, začela pogajati o višini te svoje obveznosti in jo za del trajanja zamude tudi izpolnila.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prva stopnje. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 973.937,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo pogodbene kazni v znesku 8.653.223,88 z obrestmi. Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Zoper takšno sodbo vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo pritožbo tožene stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila poslana toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Meni, da ni utemeljena in predlaga, naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

Revizija je utemeljena.

Od kršitev pravdnega postopka revidentka izrecno navaja le kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba naj bi imela takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti, saj naj bi o odločilnih dejstvih obstajalo nasprotje med listinami in tem, kar se v sodbi navaja o teh listinah. Revidentka pa ne pove, vsebino katerih listin naj bi bilo pritožbeno sodišče narobe povzelo. Sama navedba, da listin, ki so v spisu, sploh ni upoštevalo, ne podpira trditve o navedeni kršitvi postopka.

Ni utemeljen tudi revidentkin očitek, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je utemeljenost zahtevka odvisna od tega, ali je po prevzemu izpolnitve nemudoma zahtevala plačilo pogodbene kazni. Določba petega odstavka 273. člena ZOR je jasna: od upnika zahteva, da mora ob sprejemu izpolnitve z zamudo nemudoma sporočiti dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, ker sicer to pravico izgubi.

Revizijsko sodišče zavrača tudi očitek, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da revidentka ni nemudoma sporočila, da si pridržuje to pravico. Revidentka v zvezi s tem govori o primernem roku, in navaja, da je pogodbeno kazen uveljavljala trinajst dni po sprejemu izpolnitve. Revizijsko sodišče najprej opozarja, da ZOR v petem odstavku 273. člena ne govori o primernem roku, ampak zahteva, da upnik dejanje opravi nemudoma.

Nemudoma predstavlja nedoločen pravni pojem. Kako ga je treba uporabiti oziroma razlagati v posameznem primeru, pa predstavlja problem pravilne uporabe materialnega prava. To sodišče je že izreklo (sodba II Ips 558/2000), da je smisel zahteve iz petega odstavka 273. člena v pravni varnosti dolžnika, ki lahko na podlagi upnikovega molka ob sprejemu zamujene obveznosti upravičeno sklepa, da se je ta odrekel svoji pravici do pogodbene kazni. Ob upoštevanju takšnega smisla te določbe revizijsko sodišče v celoti pritrjuje utemeljitvi drugostopenjskega sodišča, zakaj bi morala revidentka svoj namen, da bo zahtevala pogodbeno kazen, izraziti toženi stranki ob sami primopredaji, zaradi česar po izteku trinajst dni od prevzema ni mogoče govoriti o tem, da je bila zahteva za plačilo pogodbene kazni dana nemudoma (glej zlasti drugi del v prvem odstavku na 4. strani obrazložitve izpodbijane sodbe). Revizijsko sodišče v celoti podpira tudi utemeljitev, da je vsebino tega nedoločenega pravnega pojma treba presojati tudi glede na način primopredaje, za kakršnega sta se stranki dogovorili s pogodbo in ga tudi uresničili.

Revizijsko sodišče soglaša tudi s stališčem sodišča druge stopnje, da bi pogodbeni stranki to določbo ZOR s pogodbo lahko izključili.

Določba petega odstavka 273. člena ZOR je dispozitivne narave. Nobena okoliščina (ne gramatikalna razlaga ne namen te določbe) ne govori za to, da bi stranki uporabe te določbe ne mogli izključiti. Zmotno pa je sodišče druge stopnje uporabilo materialno pravo, ko je ob nespornem dejstvu, da se je tožena stranka po zamujeni izpolnitvi z revidentko pogajala o višini pogodbene kazni in jo v nespornem znesku tudi plačala, štelo, da je odločitev o zahtevku odvisna še od odgovora na vprašanje, ali je tožena stranka s tem tudi priznala, da je izpolnjen pogoj za plačilo pogodbene kazni (določen v petem odstavku 273. člena ZOR). Takšna razlaga pravnega pomena okoliščine, da je tožena stranka plačala tisti del pogodbene kazni, ki se je nanašal na čas zamude, ki med strankama ni bil sporen, ni v skladu z zgoraj opisanim namenom določbe petega odstavka 273. člena ZOR. Namen te določb je v tem, naj pravočasno uveljavljanje zahtevka za pogodbeno kazen odpravi negotovost, ali bo stranka, ki je zamudila, morala plačati še pogodbeno kazen. Varovalni namen te določbe ni več potreben, ko se je stranka, ki je z izpolnitvijo svoje obveznosti zamudila, začela pogajati o višini te svoje obveznosti in jo za del trajanja zamude tudi izpolnila.

Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ugotovljeno dejansko stanje pa daje zadostno podlago za odločitev v skladu s pravnim naziranjem, kot je utemeljeno v tej sodbi, je revizijsko sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo.

Odločitev o stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP. Revidentka je v pravdi uspela, zato ji mora tožena stranka povrniti njene pravdne stroške. Znesek 973.937,00 SIT predstavljajo stroški postopka na prvi stopnji, odmerjeni že s prvostopenjsko sodbo na 724.187,00 SIT, stroški odgovora na pritožbo (stroški zastopanja) 101.250,00 SIT in stroški revizije (stroški zastopanja) 148.500 SIT.