Jedro

Obdolženi je bil na podlagi sprejete dokazne ocene po izreku sodbe oproščen po 3. točki 358. člena ZKP, ker torej ni dokazano, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. Vendar pa je iz obrazložitve razbrati, da zaključki sodišča prve stopnje o razlogih za izrek oprostilne sodbe temeljijo tako na v dokaznem postopku izvedenih dokazih, kot tudi na nadaljnjem polemiziranju, da dejanje, ki je obdolženemu očitano, po zakonu ni kaznivo dejanje. Navedeno pomeni, da se torej hkrati zatrjuje, da obdolženi očitanega kaznivega dejanja ni storil, kot tudi, da dejanje ni kaznivo dejanje, kar pa je samo s seboj v nasprotju.

Izrek

Ob reševanju pritožbe okrajne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje razveljavi po uradni dolžnosti in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred drugega sodnika.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 43622/2018 z dne 12. 10. 2021 obdolženega A. A. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da je storil kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegove zagovornice, odvetnice B. B., obremenjujejo proračun. Na podlagi prvega odstavka 94. člena ZKP in upoštevaje šesti odstavek 95. člena ZKP je obdolženemu v plačilo naložilo krivdno povzročene stroške, nastale z vročanjem obtožnice po detektivu, v skupnem znesku 74,72 EUR. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovano družbo A. d.o.o. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 13.129,64 EUR napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrajna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter obdolženemu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let ter pod posebnim pogojem, da oškodovani družbi v roku enega leta poravna škodo, nastalo s kaznivim dejanjem.

3. Na pritožbo okrajne državne tožilke je po zagovornici odgovoril obdolženi, ki višjemu sodišču predlaga, da pritožbo tožilstva zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5. Po prvem odstavku 383. člena ZKP pritožbeno sodišče preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, vendar mora vselej (razen, če se je pritožil zgolj oškodovanec) po uradni dolžnosti med drugim preizkusiti, če je podana kakšna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V obravnavanem primeru je bila takšna kršitev ugotovljena, saj izrek nasprotuje razlogom sodbe, ki pa so tudi v precejšnji meri s seboj v nasprotju.

6. Obdolženi je bil na podlagi sprejete dokazne ocene po izreku sodbe oproščen po 3. točki 358. člena ZKP, ker torej ni dokazano, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. Vendar pa je iz obrazložitve razbrati, da zaključki sodišča prve stopnje o razlogih za izrek oprostilne sodbe temeljijo tako na v dokaznem postopku izvedenih dokazih, kot tudi na nadaljnjem polemiziranju, da dejanje, ki je obdolženemu očitano, po zakonu ni kaznivo dejanje. Navedeno pomeni, da se torej hkrati zatrjuje, da obdolženi očitanega kaznivega dejanja ni storil, kot tudi, da dejanje ni kaznivo dejanje, kar pa je samo s seboj v nasprotju. Izpostavljena konfuznost je nenazadnje razvidna tudi iz odgovora na pritožbo, ko celo obramba zapiše, da je „sodišče po izvedbi vseh relevantnih dokazov pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja“.

7. Sodišče prve stopnje je najprej v točki 7 do 22 obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavljalo ugotovitve in zaključke, ki jih je sprejelo na podlagi ocene obdolženčevega zagovora, skupaj z njegovimi dopolnitvami ter presojo izpovedbe direktorja družbe A. d.o.o. C. C. in priče D. D., pa tudi ostalih izvedenih dokazov glede poslovnega sodelovanja med družbama B. d.o.o. in A. d.o.o. ter s tem tudi izpolnjevanja med njima dogovorjenih obveznosti. Nato pa je v isti, torej 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ocenilo, da obdolžencu očitano dejanje ni kaznivo dejanje. Sklicuje se namreč na sodbo VSRS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017, s katero je sodišče tretje stopnje odstopilo od razlage, da za konkretizacijo očitka preslepitve v opisu dejanja in za obstoj kaznivega dejanja poslovne goljufije zadostuje že gola zaveza in zagotavljanje dolžnika, da bodo obveznosti izpolnjene, pa do izpolnitve obveznosti nato ni prišlo in morajo zato biti zakonski znaki v opisu kaznivega dejanja določno opredeljeni. Pri tem mora biti preslepitev konkretizirana z navedbo okoliščin, ki opredeljujejo ta abstrakten in pomensko odprt zakonski znak kaznivega dejanja.

8. Zaključek prvostopenjskega sodišča v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, ko izpostavlja novejšo sodno prakso, uveljavljeno na podlagi sodbe VSRS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 v zvezi z zakonskim znakom preslepitve, ki predstavlja izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja poslovne goljufije, na podlagi katerega je mogoče ločevati civilnopravna (obligacijska) in kazenskopravna razmerja, se torej nanaša na opis kaznivega dejanja, katerega pa pritožbeno sodišče smatra za popolnega. V opisu so navedeni vsi abstraktni zakonski znaki tega kaznivega dejanja in so ustrezno konkretizirani, med drugim z navedbo, da obdolženi namena plačila dobavljenih korit in tuš kabin ni imel že ob naročilu, čeprav bi družba B. d.o.o. zapadle račune lahko poravnala, saj na svojih transakcijskih računih, odprtih pri banki C. d.o.o. in banki D. d.d. v času naročila do zapadlosti izdanih računov, ni imela blokiranih sredstev, prav tako pa je v tem času na navedena transakcijska računa prejela nakazila v skupnem znesku 117.826,84 EUR. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da neplačane obveznosti iz obravnavanega pogodbenega razmerja lahko predstavljajo le podlago za civilnopravne (obligacijske) zahtevke med navedenima družbama kot pogodbenima strankama. Tako po stališču sodišča prve stopnje zakonski znak preslepitve v danem primeru ni konkretiziran, čeravno skozi preostali del obrazložitve - primerno izreku izpodbijane sodbe – utemeljuje, na podlagi česa v danem primeru ni dokazano, da je obdolženi A. A. storil kaznivo dejanje poslovne goljufije.

9. Obrazloženo predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, upoštevano po uradni dolžnosti. V izpodbijani sodbi se namreč hkrati zatrjuje, da obdolženi ni storil očitanega kaznivega dejanja, obenem pa, dejanje ni kaznivo dejanje, kar pa je samo s seboj v nasprotju. Po tem, kar navaja v obrazložitvi sodbe, je sodišče prve stopnje obdolženega oprostilo 0btožbe po dveh razlogih, ki se med seboj izključujeta. Ni odveč ponovno pojasniti, da sodišče izreče oprostilno sodbo po 3. točki 358. člena ZKP, v kolikor ugotovi, da obdolženi dejanja ni storil tako, kot ga bremeni obtožba, ali da kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja obdolženemu ni dokazan. Po 1. točki 358. člena ZKP pa izreče oprostilno tedaj, ko spozna, da dejanje, ki je predmet obtožbe, nima znakov kaznivega dejanja, pri čemer se upošteva le opis dejanja v izreku obtožnega akta, ne pa tudi vsebine izvedenih dokazov, in se torej v tem primeru sodišče ne spušča v presojo, ali je obdolženemu dejanje iz obtožbe dokazano ali ne.

10. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo po uradni dolžnosti. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve in o zadevi vnovič odločilo. Pri tem bo pritožbeno izvajanje okrajne državne tožilke, ki gre v smeri zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljenih kršitev v izpodbijani sodbi ni moglo ukvarjati, kritično presodilo, za tem pa bo v zadevi vnovič odločilo. To bo lažje storilo pred drugim predsednikom senata, ki o predmetu obravnave še ni zavzel stališča. 11. Sklep pritožbenega sodišča temelji na določbi prvega in četrtega odstavka 392. člena ZKP.