Jedro

Sodišče prve stopnje se mora v postopku opredeliti le do tistih dejstev in dokazov, ki so pravno odločilni. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, kakšno pogodbo so s toženo stranko sklenili ostali člani snemalne ekipe, pač pa, ali sta pravdni stranki sklenili odplačno pogodbo. Da bi s strani tožene stranke predlagane priče vedele izpovedati o razmerju med pravdnima strankama, iz navedb tožene stranke ni razvidno. Sodišču prve stopnje se zato do dejstev in dokazov, ki niso pravno odločilna za presojo spornega razmerja, ni bilo treba posebej opredeliti. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da sta bili dve osebi, ki sta sodelovali pri projektu sicer plačani, vendar po presoji pritožbenega sodišča ta okoliščina ne kaže na (ne)odplačnost pogodbe med pravdnima strankama.

Pravilna opredelitev pogodbe, na podlagi katere tožeča stranka zahteva plačilo vtoževanega zneska, je v tej zadevi bistvena za presojo spornega vprašanja, ali je med pravdnima strankama sploh prišlo do sklenitve odplačne pogodbe. Do sklenitve pogodbe namreč pride, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Kot izhaja iz drugega odstavka 642. člena OZ dogovor o višini plačila za delo pri podjemni pogodbi ni bistvena sestavina pogodbe. Pri najemni pogodbi pa je določena oziroma določljiva višina najemnine ena od bistvenih sestavin najemne pogodbe. Če torej višina najemnine ob sklenitvi pogodbe ni določena (oziroma določljiva), se šteje, da najemna pogodba ni sklenjena.

Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je storitev casting opravil otrok tožeče stranke, ne pa tožnik sam. Ta je le zagotovil navzočnost svojega mladoletnega otroka na snemanju. Zato za ta del tožbenega zahtevka ni aktivno legitimiran on, pač pa njegov otrok. Po določilu prvega odstavka 107. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih so starši le zastopniki mladoletnih otrok. Torej lahko tožbo vložijo le v imenu in za račun otroka.

Nesprejeta predpravdna ponudba tožene stranke, da tožeči stranki plača 700,00 EUR, ne zadošča za presojo, da ta znesek predstavlja običajno plačilo po kriterijih drugega odstavka 642. člena OZ.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke proti I. točki izreka se delno ugodi in se prvostopenjska sodba: - v tem delu delno spremeni tako, da se sklep o izvršbi VL 33367/2017 z dne 20. 4. 2017 v tretjem odstavku izreka razveljavi za izvršilne stroške v znesku 5,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2017 do plačila in se stroškovni zahtevek v tem delu zavrne; - v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu I. točke izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II. točki izreka delno spremeni tako, da - se sklep o izvršbi VL 33367/2017 z dne 20. 4. 2017 v prvem odstavku izreka vzdrži v veljavi še za 886,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2017 do plačila; - da se za zavrnjenih 97,60 EUR glavnice s pripadki, tožba zavrže. - V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu II. točke izreka potrdi.

III. Pritožbi tožeče stranke proti III. točki izreka se ugodi in se prvostopenjska sodba v tem delu spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

IV. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

V. Tožena stranka mora v 8 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 93,90 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi: - obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za 700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2017 do plačila in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 5,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2017 do plačila (I. točka izreka), - razveljavilo v prvem odstavku izreka za 2.020,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 3. 2017 do plačila in v tretjem odstavku izreka za izvršilne stroške v znesku 68,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2017 do plačila ter v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

Hkrati je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 477,06 EUR s pripadki (III. točka izreka).

Pritožbi pravdnih strank in odgovora na pritožbi

2. Proti tej sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka jo je izpodbijala v zavrnilnemu delu (II. točka izreka), tožena stranka pa v ugodilnem (I. točko izreka). Obe sta se pritožili tudi proti stroškovni odločitvi (III. točka izreka). Obe sta uveljavljali vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Vsaka od njiju je predlagala spremembo izpodbijanega dela sodbe sebi v prid. Podredno pa sta obe predlagali razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev zadeve v izpodbijanem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prav tako sta obe stranki zahtevali povrnitev vsaka svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. Pritožbo vsake od pravdnih strank je sodišče prve stopnje vročilo v odgovor nasprotni stranki. Na vročeno pritožbo pa je odgovorila le tožena stranka in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

K odločitvi o pritožbi

4. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena le glede stroškov izvršilnega postopka.

Posebnosti spora majhne vrednosti

5. V tej zadevi se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen ZPP). O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sodišče prve stopnje izda v takem postopku, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP).

Vezanost pritožbenega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje in pravna presoja sodišča prve stopnje

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP vezano, izhajajo naslednja dejstva: (1) tožeča stranka je sodelovala pri snemanju testnega videospota, ki ga je organizirala tožena stranka, (2) pravdni stranki sta se dogovorili, da je sodelovanje tožeče stranke v primeru, če pri projektu ne bo več sodelovala, odplačno, (3) tožena stranka je nekaterim sodelujočim, in sicer glavni igralki in A. A. plačala določen znesek, (4) pravdni stranki se nista dogovorili, da bo tožeča stranka delo zaračunala po svojem ceniku, (5) tožeča stranka je svoj del storitve opravila, tožena stranka pa ji opravljenih del ni plačala, (6) tožeča stranka pred začetkom sodelovanja tožene stranke ni seznanila s svojim cenikom, (7) tožena stranka je na natečaju uspela, (8) pogajanja pravdnih strank za nadaljnjo sodelovanje, ki so sledila uspehu tožene stranke na natečaju, niso bila uspešna, (9) tožeča stranka je toženi stranki z vtoževanim računom zaračunala ceno svojih storitev in stroške za najem opreme (10) tožena stranka je bila pripravljena tožeči stranki po zaključku sodelovanja plačati 700,00 EUR in (11) tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe navedla, da je bila v primeru, če tožena stranka na natečaju ne bi uspela, pripravljena sprejeti simbolično plačilo.

7. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, (1) da je tožena stranka od nadaljnjih pogajanj odstopila zato, ker je tožeča stranka postavila nerazumne pogoje (tožnik je na snemanje želel vzeti tudi ženo, „lučkarja“ in njegovega sina, in sicer na stroške tožene stranke), (2) da sta pravdni stranki, tožeča stranka kot podjemnik, tožena stranka pa kot naročnik sklenili ustno podjemno pogodbo in (3) da primeren znesek za tožnikovo delo znaša 700,00 EUR. Zato je tožbenemu zahtevku za ta znesek ugodilo, v presežku pa ga je zavrnilo.

Presojanje obeh pritožb hkrati

8. Pritožbeno sodišče je preizkus izpodbijane sodbe opravilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tožena stranka se je pritožila tako proti temelju kot tudi višini zahtevka, tožeča stranka pa le proti višini. Ker pa so odločilne okoliščine medsebojno prepletene, je pritožbeno sodišče na obe pritožbi odgovarjalo hkrati.

Nedopustni pritožbeni razlogi

9. Tožena stranka s pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni izpovedbe prič B. B., C. C. in A. A. ni upoštevalo objektivnih okoliščin, ki kažejo na pristranskost teh prič, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ni dopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ker je pritožbeno sodišče v tem sporu vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka drugačne odločitve ne more doseči niti z obširnim ponavljanjem dejanskim navedb, ki jih je podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Odgovor na pritožbene očitke, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka

10. Pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje s tem, ko (1) ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala in (2) se ni opredelilo do pisnih izjavo ostalo članov snemalne ekipe, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in ji hkrati pa kršilo pravico do izjave (ki izhaja iz 22. člena Ustave RS), ni utemeljen. Tožena stranka je zaslišanje prič D. D., E. E., F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J. predlagala za potrditev navedb, da so te priče toženi stranki opremo posodile oziroma, da so pri snemanju testnega videa sodelovale brezplačno. V tej zvezi je predložila tudi njihove pisne izjave.

11. Sodišče prve stopnje se mora v postopku opredeliti le do tistih dejstev in dokazov, ki so pravno odločilni. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, kakšno pogodbo so s toženo stranko sklenili ostali člani snemalne ekipe, pač pa, ali sta pravdni stranki sklenili odplačno pogodbo. Da bi s strani tožene stranke predlagane priče vedele izpovedati o razmerju med pravdnima strankama, iz navedb tožene stranke ni razvidno. Sodišču prve stopnje se zato do dejstev in dokazov, ki niso pravno odločilna za presojo spornega razmerja, ni bilo treba posebej opredeliti. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da sta bili dve osebi, ki sta sodelovali pri projektu sicer plačani, vendar po presoji pritožbenega sodišča ta okoliščina ne kaže na (ne)odplačnost pogodbe med pravdnima strankama. Zato sodišče ni zagrešilo nobene kršitve, ker se do navedb tožene stranke o tem, da z ostalimi sodelujočimi pri projektu ni bila sklenjena odplačna pogodba, ni opredelilo niti predlaganih prič v zvezi s tem ni zasliševalo.

12. Tožena stranka je sodišču prve stopnje neutemeljeno očitala tudi kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ni navedlo, da je celoten vtoževani znesek po višini neutemeljen, pač pa, da tožeča stranka tožbenega zahtevka ni dokazala v celotni višini. V 14. točki obrazložitve pa je pojasnilo, zakaj je tožbenemu zahtevku ugodilo le delno. Zato nasprotje med izrekom in razlogi sodbe niti nasprotje med odločilnimi dejstvi sodbe ni podano.

13. Neutemeljena pa sta tudi očitka pravdnih strank, da je sodišče prve stopnje kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev (t. i. protispisnost) je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisu zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, ne pa, kot to zmotno menita pravdni stranki, v primeru, ko se dejstva v sodbi razlikujejo od navedb strank v spisu.

Odgovor na pritožbene očitke, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo

14. Utemeljena pa sta pritožbena očitka, da je sodišče prve stopnje pri določitvi cene storitev zmotno uporabilo materialno pravo, konkretno drugi odstavek 642. člena OZ. Ob tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da te kršitve ni storilo le v zvezi z višino tožbenega zahtevka, pač pa tudi v zvezi s temeljem tožbenega zahtevka, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

Obrazložitev odločitve iz tretje alineje II. točke izreka

15. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo svojih storitev (sodelovanje pri snemanju testnega videospota, ki ga je organizirala tožena stranka) in plačilo stroškov za najem opreme, v skupnem znesku 2.720,60 EUR s pripadki. Iz specificiranega računa z dne 10. 2. 2017 (v prilogi A9), na katerega se je tožeča stranka sklicevala kot na del trditvene podlage, izhaja, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahtevala: (a) 300,00 EUR po postavki „direktor fotografije“, (b) 150,00 EUR po postavki „kamera Canon C100 + Blackmagic“, (c) 125,00 EUR po postavki „objektivi Samyng set“, (č) 75,00 EUR po postavki „fotoaparat Canon 5D mark IV“, (d) 100,00 EUR po postavki „najema avtomobila“ in (e) potne stroške v višini 40,00 EUR, (f) 1.000,00 EUR po postavki „direktor fotografije“, (g) 250,00 EUR po postavki „objektivi Samyng set“, (h) 150,00 EUR po postavki „casting otrok“ in (i) potne stroške v višini 40,00 EUR, vse skupaj povečano za 22 % DDV.

16. Iz zgoraj povzetega tožbenega zahtevka je razvidno, da je tožeča stranka med drugim vtoževala 854,00 EUR s pripadki iz naslova najema za opremo1. Sodišče prve stopnje pa je presodilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba.

17. Pravilna opredelitev pogodbe, na podlagi katere tožeča stranka zahteva plačilo vtoževanega zneska, je v tej zadevi bistvena za presojo spornega vprašanja, ali je med pravdnima strankama sploh prišlo do sklenitve odplačne pogodbe. Do sklenitve pogodbe namreč pride, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Pri podjemni pogodbi dogovor o višini plačila za delo ni bistvena sestavina pogodbe2. To pa ne velja za najemno pogodbo. Pri najemni pogodbi je višina najemnine bistvena sestavina pogodbe3. To izhaja tudi iz sodne prakse4. Če torej višina najemnine ob sklenitvi pogodbe ni določena (oziroma določljiva), se šteje, da najemna pogodba ni sklenjena.

18. S presojo, da vsi zahtevki tožeče stranke izvirajo iz podjemne pogodbe, je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Hkrati je ugotovilo, da pravdni stranki na začetku sodelovanja cene nista dogovorili. To pa pomeni, da v tistem delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo najemnine za opremo, (najemna) pogodba (zato, ker ni prišlo do soglasja volj o višini najemnine) ni bila sklenjena. Zato je ta del tožbenega zahtevka neutemeljen.

19. Poleg tega tožbeni zahtevek ni utemeljen niti v tistem delu, s katerim tožeča stranka zahteva plačilo za sodelovanje svojega otroka pri snemanju videa (postavka „casting otrok“). Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je storitev casting opravil otrok tožeče stranke, ne pa tožnik sam. Ta je le zagotovil navzočnost svojega mladoletnega otroka na snemanju. Zato za ta del tožbenega zahtevka ni aktivno legitimiran on, pač pa njegov otrok. Po določilu prvega odstavka 107. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) so starši le zastopniki mladoletnih otrok. Torej lahko tožbo vložijo le v imenu in za račun otroka. Ker pa se to ni zgodilo, je tožbeni zahtevek v višini 183,00 EUR s pripadki iz tega naslova neutemeljen.

20. Glede na navedeno se, sicer iz drugih razlogov, izkaže za pravilno odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka do višine 1.037,00 EUR s pripadki. Pritožba tožeče stranke je zato v tem delu neutemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče v tem delu tudi ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožeče stranke v tem delu zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu II. točke izreka potrdilo (353. člen ZPP).

Obrazložitev odločitve iz druge alineje I. točke izreka in prve alineje II. točke izreka

21. Tožeča stranka iz naslova svojega dela (po dveh postavkah „direktor fotografije“) vtožuje skupaj 1.586,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožeča stranka upravičena do plačila za opravljeno delo, v kolikor pri projektu vnaprej ne bo več sodelovala. Glede na dogovor o odplačnosti pogodbe je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila med pravdnima strankama v tem delu sklenjena podjemna pogodba. Do nadaljnjega sodelovanja pri projektu namreč ni prišlo5, pravdni stranki pa sta se dogovorili o vseh bistvenih sestavinah te pogodbe.6 Zato je trditev tožene stranke v pritožbi, da je prvostopno sodišče medsebojno pogodbo kvalificiralo nepravilno, neutemeljena. Kot je pojasnjeno v nadaljevanju (22. do 30. točka te obrazložitve), pa je sodišče prve stopnje pri določitvi višine plačila za tožnikovo delo zmotno uporabilo materialno pravo.

22. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki iz naslova njenega dela priznalo 700,00 EUR, v preostanku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tolikšen znesek ji je prisodilo na podlagi dejstva, (1) da je tožena stranka tožeči stranki po zaključku sodelovanja kot plačilo ponudila 700,00 EUR in (2) ker iz dopolnitve tožbe izhaja, da je tožeča stranka pripravljena sprejeti simbolno plačilo, v primeru, da tožena stranka na natečaju ne uspe.

23. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da cena storitev tožeče stranke ob sklenitvi pogodbe ni bila dogovorjena. V tem primeru po določilu drugega odstavka 642. člena OZ določi sodišče plačilo tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu.“ Ker sodišče prve stopnje tega določila ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo. Nesprejeta predpravdna ponudba tožene stranke, da tožeči stranki plača 700,00 EUR, namreč ne zadošča za presojo, da ta znesek predstavlja običajno plačilo po kriterijih drugega odstavka 642. člena OZ. Tožena stranka med postopkom tudi ni priznala, da tožeči stranki dolguje 700,00 EUR, tožeča stranka pa tudi ni zatrjevala, da je takrat ponudbo tožene stranke za plačilo sprejela. Ker ponudba nima učinkov ali posledic, dokler ni sprejeta, sodišče prve stopnje zgolj na (nesprejeto) ponudbo ne bi smelo opreti svoje odločitve. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava torej sodišče prve stopnje ni ugotovilo vrednosti opravljenega posla tako, kot je določeno v drugem odstavku 642. člena OZ. Ni torej ugotavljalo, ali vtoževani znesek ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. To pa je tožeča stranka zatrjevala, in za primer, če bi bila ta dejstva med pravdnima strankama sporna, predlagala izvedbo dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca.

24. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da tožena stranka ni prerekala zaračunani ceni za postavko „direktor fotografije“ kot neskladni s standardnimi (običajnimi) cenami za enake storitve. V zvezi s predvidenim nadaljnjim lastnim sodelovanjem pri snemanju v ZDA je navedla le, da se za tožečo stranko ni odločila tudi zaradi previsoke tarife v primerjavi z izkušenimi „holivudskimi“ direktorji fotografije. Ta navedba se torej nanaša na ceno za nadaljnje sodelovanje, ne pa na že opravljene storitve tožeče stranke. Poleg tega je iz navedb tožene stranke razvidno, da je direktorju fotografije za snemanje profesionalne reklame v ZDA plačala 229,00 USD več, kot bi za isto delo zaračunala tožeča stranka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče štelo, da tožena stranka ni zanikala dejstva, da je cena za storitev „direktor fotografije“ običajna cena v primerljivih poslih. Ker dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člen ZPP), izvedba dokaza s sodnim izvedencem ni potrebna.

25. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka kot podjemnik svojo storitev opravila. Za to opravljeno delo pa je zahtevala plačilo 1.586,00 EUR (300 EUR + 1000 EUR + DDV na oba zneska). Kot rečeno, tožena stranka ni navedla, da bi bile te cene kot standard same po sebi previsoke. Višini samega tožbenega zahtevka iz tega naslova je sicer med samim postopkom nasprotovala z ugovorom na popolno znižanje plačila. Vendar pa ni navedla, da bi že pred pred vložitvijo tožbe kadarkoli ugovarjala kvaliteti opravljenega posla.

26. Materialnopravna predpostavka za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka je v skladu s prvim odstavkom 633. člena OZ pravočasno obvestilo izvajalca o ugotovljenih napakah. Zato bi morala tožena stranka podati trditve o tem, kdaj je pregledala izvršeno delo in da je o napakah obvestila tožečo stranko še pred vložitvijo tožbe in kdaj je to storila. Teh trditev pa ni postavila. Zato je njen ugovor znižanja plačila nesklepčen in kot tak neutemeljen.

27. Pritožbeno sodišče k temu še dodaja, da je tožena stranka šele v zadnji vlogi vlogi navedla, da tožeča stranka ni pojasnila, zakaj je enkrat zaračunala 1/3, enkrat pa 1/5 (na račun postavke direktor fotografije). Ker pa je tožena stranka (tekom pravde) račun tožeče stranke prejela že z dopolnitvijo tožbe (povratnica pripeta k list. št. 46), se s tem ugovorom kot prepoznim (v smislu 453. člena v zvezi s 451. in 452. členom ZPP) sodišče prve stopnje ne bi smelo ukvarjati. Zato se do teh navedb tudi pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

28. Glede na navedeno se izkaže, da tožeča stranka od tožene stranke utemeljeno zahteva plačilo 1.586,00 EUR s pripadki7. V postopku je namreč ostalo neprerekano, da tovrstna višina predstavlja običajno plačilo za delo direktorja fotografije v primerljivih poslih.

29. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe toženemu zahtevku v tem delu, torej za tožnikovo delo, ugodilo v višini 700,00 EUR s pripadki. Ker pa tožena stranka tožeči stranki iz tega naslova dolguje 1.586,00 EUR, je pritožba tožene stranke zoper ugodilni del zahtevka glede glavnice (torej za 700,00 EUR) neutemeljena. Pritožbeno sodišče v tem delu tudi ni zaznalo nobenih očitanih kršitev, niti kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP. Zato je pritožbo tožene stranke proti izpodbijani I. točki izreka zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v tem delu (z drugo alineja I. točke izreka te sodbe) potrdilo (353. člen ZPP).

30. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka izpodbijane sodbe tožbeni zahtevek zavrnilo za 2.020,60 EUR s pripadki. Ker je tožeča stranka glede na navedeno upravičena še do plačila 886,00 EUR za svoje delo (razlika do že prisojenih 700,00 EUR), je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke zoper II. točko izreka delno ugodilo in na podlagi določila 358. člena ZPP izpodbijano II. točko izreka spremenilo tako, da je s (prvo alinejo II. točke izreka te sodbe) tožeči stranki prisodilo še 886,00 EUR s pripadki.

Obrazložitev odločitve iz druge alineje II. točke izreka (delno zavrženje tožbe)

31. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni upravičena do plačila 97,60 EUR iz naslova potnih stroškov. Iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja, za koliko kilometrov zahteva povračilo stroškov in po kakšni ceni. To ne izhaja niti iz specificiranega računa, ki ga je tožeča stranka povzela v trditveno podlago. Iz njega je razvidno le, da iz tega naslova zahteva 4 x po 20,00 EUR (Kamnik- LJ- Kamnik). Na to vrzel, torej da je zahtevek tožeče stranke iz naslova potnih stroškov pavšalen, je tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje opozarjala in s tem odigrala vlogo, ki jo sicer sodišču nalaga določilo prvega odstavka 108. člena ZPP. Vendar tožeča stranka tja do izdaje sodbe na to opozorilo ni reagirala tako, da bi bil utemeljen zaključek, da je ta del tožbenega zahtevka glede na zgoraj opisane parametre določen. Tožeča stranka mora namreč navesti dejstva, iz katerih izhaja, v kolikšnem znesku je njen tožbeni zahtevek utemeljen tudi po višini. Ker tega v tem delu ni storila, je tožba ostala nepopolna. Ker pa zahtevku iz nepopolne tožbe ni mogoče niti ugoditi, niti ga zavrniti, je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v izpodbijani II. točki izreka za znesek 97,60 EUR spremenilo tako, da je tožbo v tem delu zavrglo (šesta alineja 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 180. člena in četrtim odstavkom 108. člena istega zakona).

K odločitvi o stroških postopka (obrazložitev prve alineje I. točke izreka in III. točke izreka)

32. Delna sprememba sodbe je narekovala tudi spremembo odločitve o stroškov postopka na prvi stopnji (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve, ko je bila terjatev tožeče stranke sporna tako po temelju kot po višini, je, upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih, treba ustrezno odmeriti stroške postopka po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov.

33. Kot je razvidno iz obrazložitve te odločbe, je tožeča stranka del terjatve vtoževala na podlagi podjemne pogodbe in del na podlagi najemne pogodbe. Poleg tega je od tožene stranke zahtevala tudi plačilo za sodelovanje svojega otroka pri snemanju videa. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da ji je uspelo izkazati temelj le za zahtevek na podlagi podjemne pogodbe. S temeljem je torej uspela v 33,33 %. Po višini pa je tožeča stranka uspela s 58,30 %.8 Končni uspeh tožeče stranke v tej pravdi znaša 45,82 %. Na drugi strani je torej končni uspeh tožene stranke 54,18 %. Ker je uspeh pravdnih strank v pravdi približno enak, njuni stroški pa so primerljivi, saj je obe pravdni stranki v postopku zastopal odvetnik, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče (1) pritožbi tožene stranke proti I. točki izreka izpodbijane sodbe delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi v tretjem odstavku izreka razveljavilo za izvršile stroške in (2) pritožbi tožeče stranke proti izpodbijani III. točki prvostopenjske sodbe v tem delu ugodilo in jo spremenilo tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

34. V odločitvi iz III. točke izreka je konzumirana odločitev o pritožbi tožene stranke proti stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje.

35. Ker je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, na druge pritožbene očitke v zvezi s stroškovno odločitvijo prvostopenjskega sodišča posebej ne odgovarja.

Glede pritožbenih stroškov (IV. in V. točka izreka)

36. Tožeča stranka je s pritožbo sicer delno uspela, vendar le glede izvršilnih stroškov, glede glavnega zahtevka pa ni bila uspešna. Z odgovorom na pritožbo tožeče stranke pa ni prispevala k sprejeti odločitvi na pritožbeni stopnji. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

37. Tožeča stranka je s pritožbo delno uspela (tudi glede glavnega zahtevka), zato ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi sorazmeren del stroškov pritožbenega postopka. Tožnica je izpodbijala zavrnitev zahtevka v višini 2.020,60 EUR, uspela pa je za 886,00 EUR. Njen uspeh v pritožbenem postopku torej znaša 43,84 %. Pritožbeno sodišče ji je priznalo: 375 točk za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) in 7,5 točk za administrativne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 382,5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti takrat veljavne odvetniške točke (0,459 EUR) znese 175,57 EUR. Na ta znesek je pritožbeno sodišče odmerilo še 22 % DDV v višini 38,62 EUR. Glede na pritožbeni uspeh je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 93,90 EUR (43,84 % od 214,19 EUR), v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila (299. člen v zvezi s 378. členom OZ). Sodišče pa tožeči stranki ni priznalo stroškov za pregled listin in konferenco, ker te storitve nimajo narave samostojne storitve. Prav tako ji nad priznano višino administrativnih stroškov, ni priznalo priglašenih poštnine, kopij, telefonskih stroškov in bančnih storitev, saj za višji znesek ni podlage v OT.

1 Gre za seštevek postavk (b), (c), (č), (d) in (g), skupaj z DDV, navedenih v 15. točki te obrazložitve. 2 Prim. 642. člen OZ. 3 Z zakupno (najemno) pogodbo se namreč zakupodajalec (najemodajalec) zavezuje, da bo zakupniku (najemniku) izročil določeno stvar v rabo, ta pa se zavezuje, da mu bo za to plačeval določeno zakupnino (najemnino) (587. člen OZ). 4 Prim: VSK sodba Cpg 215/2016 z dne 27. 1. 2017, VSL sodba II Cpg 799/2016 z dne 20. 9. 2016 in VSL sodba II Cpg 1508/2014 z dne 4. 2. 2015. 5 Ker je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka upravičena do plačila za opravljeno delo, v kolikor pri projektu vnaprej ne bo več sodelovala, ni bistveno, zakaj do nadaljnjega sodelovanja (torej snemanja profesionalnega videa v ZDA) ni prišlo. 6 Bistvena sestavina podjemne pogodbe (619. člen OZ) je soglasje volj glede predmeta naročila in zaveza za plačilo. Cena naročila ni bistvena sestavina, saj jo v primeru, da s pogodbo ni določena, določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela, za tak posel običajnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu (drugi odstavek 642. člena OZ). 7 Ker tega tožena stranka tožeči stranki tega zneska ni plačala v roku zapadlosti, navedenem na vtoževanem računu, tožeči stranki dolguje tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od naslednjega dne po zapadlosti računa, to je od dne 7. 3. 2017 (299. člen OZ v zvezi s 378. členom OZ). 8 Od vtoževanih 2.720,60 EUR s pripadki, je uspela z zneskom 1.586,00 EUR s pripadki.