Jedro

I. Šele v času tožnikove prevzemne zamude je tožena stranka, in to kot izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč, na zahtevo inšpekcijskih služb in policije, odpeljala v hrambo dano stvar iz Seče, pri čemer ni nepomembno tudi dejstvo, ki je bilo v postopku pred nižjima sodiščema tudi ugotovljeno, da je o tem, da je potrebno v hrambo dano stvar iz Seče odstraniti zaradi zahtev inšpekcijskih služb in policije, tožnika obvestila. Ob takem poteku dogodkov pa ne more biti nobenega pomisleka glede zaključka, da je bil tožnik tisti, ki je onemogočil vrnitev v hrambo dane stvari v kraju hrambe.

II. Položaj, zaradi katerega naj bi na prikolici nastajala v tožbi zatrjevana škoda, je tako ustvaril sam tožnik. Ker iz ugotovitev nižjih sodišč tudi ne izhaja, da je tožena stranka storila kakršnokoli nedopustno ravnanje, ki bi lahko imelo za posledico nastanek zatrjevane škode, je bil materialnopravno pravilno zavrnjen tudi zahtevek za povrnitev škode (nedopustnost ravnanja je eden od temeljnih pogojev odškodninske odgovornosti).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala od tožencev, da sta dolžna na lastne stroške prepeljati tožnikovo kamp prikolico iz kraja Hrvoje v Sečo, jo tožniku v tem kraju prosto oseb in stvari izročiti v posest, ter mu povrniti škodo, ki je na prikolici nastala. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi strani v znesku 10.100 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. V sodbi sodišča druge stopnje ni razlogov glede pritožbenh trditev tožeče stranke, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem, za izvedbo katerega je bil s strani tožeče stranke predujem založen. S tem je kršilo določbe ZPP. Materialno pravo pa je uporabilo zmotno zato, ker je svojo odločitev oprlo le na določbo 721. člena ZOR, ki govori o pravicah shranjevalca, ni pa upoštevalo določb 714., 715. in 718. člena istega zakona. Po teh določbah namreč prvi toženec ne bi smel izročiti stvari v hrambo drugemu, v hrambo dano stvar pa bi moral vrniti v kraju, v katerem mu je bila izročena. Nepravilno so uporabljene tudi določbe 1. odstavka 325. člena in 1. odstavka 326. člena ZOR. Pravilna uporaba 714., 715. in 718. člena ZOR namreč uporabo 1. odstavka 325. člena in 1. odstavka 718. člena ZOR namreč izključuje. Sicer pa bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi že zato, ker tožena stranka nikoli ni ponudila vrnitve prikolice v kraju, v katerem bi se morala prikolica po določbah shranjevalne pogodbe hraniti. Sodišče prve stopnje se tudi na določbo 192. člena ZOR neutemeljeno sklicuje. Tudi uporaba te določbe je ob pravilni uporabi 715. člena in 718. člena ZOR izključena. Zakaj se sodišče prve stopnje sklicuje tudi na določbo 353. člena ZOR, tožeči stranki ni jasno, obe sodišča pa nista spoštovali določbe 7. člena ZPP, v kateri je uzakonjeno načelo materialne resnice. Reviziji naj se ugodi tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke stroškovno ugodi, ali pa tako, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), izhaja: - da sta tožnik in prvi toženec v letu 1974 sklenila shranjevalno pogodbo, katere predmet je bila tožnikova kamp prikolica; - da je bila shranjevalna pogodba sklenjena za nedoločen čas, neodplačna, dogovorjeni kraj hrambe pa je bila Seča; - da sta toženca v letih 1978 in 1979 tožnika večkrat pozvala, naj prikolico odstrani in mu pri tem tudi sporočila, da odstranitev prikolice z dogovorjenega kraja hrambe zahtevata inšpekcija in policija; - da je bila prikolica takrat, ko sta toženca tožnika pozvala, naj prikolico odpelje, še vedno v kraju, ki je bil s shranjevalno pogodbo dogovorjen (v Seči); - da se tožnik kljub pozivu tožencev prvemu tožniku vse do leta 1985 sploh ni javil, po prikolico pa tudi ni prišel; - da je inšpektor že v letu 1977 zahteval odstranitev prikolice iz Seče, ker naj bi prikolica, ki je bila v slabem stanju kvarila izgled okolice; - da je bila prikolica zaradi zahtev inšpektorjev in policije odpeljana v Hrvatine in nato v Hrvoje.

Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejstev je bil tožbeni zahtevek stranke, ob upoštevanju določb ZOR o hrambi (712. in nasl. čl. ZOR) in zamudi upnika (325. in 326. člen ZOR), kot neutemeljen pravnomočno zavrnjen. Ta odločitev pa je tudi po mnenju revizijskega sodišča materialno pravno pravilna in to kljub temu, da sta se nižji sodišči neutemeljeo sklicevali na določbe ZOR, ki je začel veljati šele dne 1.10.1978. Pravno razmerje (shranjevalna pogodba), je namreč nastalo med pravdnima strankama že v letu 1974. Takrat je bila sklenjena shranjevalna pogodba, katere predmet je bila tožnikova kamp prikolica. Zato je potrebno za razrešitev nastalega spora uporabiti pravna pravila ODZ, ki so urejala shranjevalno pogodbo (pravna pravila par. 957 in nasl. ODZ). Ker med pogodbenima strankama čas hrambe ni bil dogovorjen, je prvi tožnik nadaljno hrambo lahko odpovedal (pravno pravilo 963 par. ODZ), tožnika pa kot deponenta v hrambo dane stvari pozval, naj stvar prevzame. Prvi tožnik je ravnal v skladu z navedenim pravnim pravilom in tožnika, kot izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč, kar nekajkrat (ustno in pismeno) pozval, naj v hrambo dano stvar, ki je bila takrat še v kraju dogovorjene hrambe, t.j. Seči, prevzame, vendar se tožnik za te pozive, (ki pa jih je prejel), sploh ni zmenil. S tem je tožnik prišel v upniško (prevzemno) zamudo. Šele v času tožnikove prevzemne zamude je tožena stranka, in to kot izhaja iz ugotovitev nižjih sodišč, na zahtevo inšpekcijskih služb in policije, odpeljala v hrambo dano stvar iz Seče, pri čemer ni nepomembno tudi dejstvo, ki je bilo v postopku pred nižjima sodiščema tudi ugotovljeno, da je o tem, da je potrebno v hrambo dano stvar iz Seče odstraniti zaradi zahtev inšpekcijskih služb in policije, tožnika obvestila. Ob takem poteku dogodkov pa ne more biti nobenega pomisleka glede zaključka, da je bil tožnik tisti, ki je onemogočil vrnitev v hrambo dane stvari v kraju hrambe (Seči), zato sta nižji sodišči njegov zahtevek, da sta toženca dolžna prikolico spet pripeljati v Sečo in jo tam dati tožniku na razpolago, materialnopravno pravilno zavrnili. Položaj, zaradi katerega naj bi na prikolici nastajala v tožbi zatrjevana škoda, je tako ustvaril sam tožnik. Ker iz ugotovitev nižjih sodišč tudi ne izhaja, da je tožena stranka storila kakršnokoli nedopustno ravnanje, ki bi lahko imelo za posledico nastanek zatrjevane škode, je bil materialnopravno pravilno zavrnjen tudi zahtevek za povrnitev škode (nedopustnost ravnanja je eden od temeljnih pogojev odškodninske odgovornosti).

Tudi bistvene kršitve ZPP uveljavlja tožeča stranka neutemeljeno. Revizijska trditev, da sodišče druge stopnje ni odgovorila na pritožbene trditve, ki so se nanašale na izvedbo dokaza z izvedencem, niso točne, saj je glede izvedbe tega dokaza pritožbeno sodišče zavzelo stališče (zadnji del razlogov na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje), obe sodišči pa sta spoštovali tudi določbe 7. člena ZPP, saj sta ugotovili tekom postopka vsa dejstva, ki so za odločitev pravno pomembna.

V reviziji uveljavljena razloga po povedanem nista podana. Ker v postopku tudi ni prišlo do kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se mora paziti po uradni dolžnosti (386. čln ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).