Jedro

Toženka opozarja, da so tožničina vloga, poslana na elektronski naslov toženke 8. 1. 2019, pritožba zaradi molka in zahteva za izdajo odločbe nepodpisane. Smiselno torej ugovarja, da o nepopolni vlogi ni dolžna odločiti. Vendar pa je v primeru, če je vloga nepopolna, organ dolžan vložnika po prvem odstavku 67. člena ZUP v roku petih delovnih dni pozvati, da pomanjkljivosti odpravi, in določiti rok, v katerem mora to storiti.

Po presoji sodišča je zahteva tožnice, da mora toženka o njeni vlogi odločiti, v skladu z določbo 28. člena ZUS – 1, utemeljena. To, da toženka ni razpisala koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti, na odločitev ne more vplivati, saj za podružnico lekarne ni potrebna koncesija, ampak dovoljenje. Prav tako je tega, da mora o vlogi odločiti, ne odveže pojasnilo, da se je tožnica obračala na občinski svet in župana. Tožnica je vlogo naslovila na občino, ki bi jo morala dodeliti v odločanje pristojnemu organu.

Izrek

I. Tožbi zaradi molka organa se ugodi tako, da se Občini Lukovica naloži, da mora v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izdati prvostopenjski upravni akt o vlogi tožnice z dne 8. 1. 2019. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožnica je 30. 9. 2019 vložila tožbo zaradi molka organa. V njej navaja, da je 8. 1. 2019 na toženko naslovila vlogo za dovoljenje za podružnico lekarne in vlogo za podelitev koncesije, saj Zakon o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD-1) v tretjem odstavku 10. člena določa, da dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne izda občina, na območju katere se podružnica lekarne ustanovi, na podlagi predhodnega mnenja Lekarniške zbornice Slovenije in soglasja ministrstva. Pogoj za odprtje in obratovanje podružnice lekarne je torej dovoljenje občine, na območju katere bi se izvajala lekarniška dejavnost v obliki podružnice. S tem, ko toženka vloge ni obravnavala, je kršila citirano določbo ZLD-1, kajti odločitev, ali bo izdala dovoljenje za podružnico, za razliko od ureditve po Zakonu o lekarniški dejavnosti 36/2004 (v nadaljevanju ZLD), ni v njeni avtonomni presoji. ZLD je v 22. členu določal, da občina lahko zavodu, ki opravlja lekarniško dejavnost, in lekarnarju izda dovoljenje za poslovanje podružnice, citirana določba ZLD-1 pa jo zavezuje, da mora v primeru prejete vloge za izdajo dovoljenja za podružnico pridobiti mnenje Lekarniške zbornice in soglasje Ministrstva za zdravje ter nato o vlogi odločiti. Toženka s svojim ravnanjem protipravno omejuje konkurenco na trgu in krši določila Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence, saj deluje v korist javnega lekarniškega zavoda, kar škoduje tudi prebivalcem Lukovice. Toženka krši tudi tožničino ustavno zagotovljeno pravico do svobodne podjetniške pobude oziroma svobodo do ustanavljanja iz 74. člena Ustave ter neupravičeno zavlačuje postopek za izdajo potrebnega upravnega dovoljenja. Sklicuje se še na 49. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije in razlago te pravice s strani SEU.

2. Ker prvostopenjska odločba ni bila izdana v roku iz 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), je na prvostopenjski organ toženke 11. 3. 2019 naslovila pritožbo zaradi molka organa. Drugostopenjski organ o pritožbi ni odločil v roku iz 256. člena ZUP, zato ga je tožnica pozvala k izdaji odločbe v roku nadaljnjih 7 dni. Po poteku tega roka, v skladu z določbo četrtega odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), vlaga to tožbo. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in Županu Občine Lukovica naloži, da v 30. dneh odloči o pritožbi tožnice proti prvostopenjski odločbi, za katero se zaradi molka prvostopenjskega organa domneva, da je zavrnjena, in podrejeno, da naloži Občini Lukovica, da mora v roku 30 dni odločiti o njeni vlogi za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da nepodpisane vloge tožnice, ki jo je prejela na elektronski naslov obcina.lukovica@lukovica.si za podružnico lekarne in vlogo za zainteresiranost za podelitev koncesije, ni štela za upravno vlogo, ker občina ni razpisala koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti. Za upravno vlogo je ni štela tudi zato, ker se je tožnica obračala na občinski svet in župana, ki nista pristojna za sprejem posamičnih upravnih aktov na prvi stopnji. Za odločanje o upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti je namreč po Zakonu o lokalni samoupravi na prvi stopnji pristojna uprava, če zakon ne določa drugače. Sicer pa toženka meni, da tožnica ne more odpreti podružnice na področju občine Lukovica in da bi odločanje o zadevi pomenilo, da je vzpostavljen način izvajanja lekarniške dejavnosti nepravilen in nezakonit. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. V pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2019 tožnica odgovarja na navedbe toženke v odgovoru na tožbo in vztraja pri tožbi.

5. Tožba je utemeljena.

6. Tožnica vlaga tožbo zaradi molka organa po 28. členu ZUS-1. Četrti odstavek tega člena določa, da če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ima stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje, ki je v tem primeru pristojen za odločanje. Zoper odločbo organa druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor; če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena, pa sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe. Upravni spor sme tako sprožiti, če tudi organ druge stopnje v dveh mesecih ali v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh (drugi odstavek 28. člena ZUS-1).

7. Med strankama ni sporno, da je tožnica toženki dne 8. 1. 2019 po elektronski pošti poslala pisanje, v katerem med drugim zahteva izdajo dovoljenja za podružnico lekarne. Prav tako ni sporno, da ji je 11. 3. 2019 po elektronski pošti poslala pritožbo zaradi molka in dne 13. 5. 2019 poziv za odločitev v nadaljnjih sedmih dneh.

8. Tožnica v vlogi z dne 8. 1. 2019 (med drugim) povsem očitno zahteva tudi izdajo upravne odločbe. Zato po presoji sodišča ne more biti dvoma, da gre za vlogo v upravnem postopku. Ta vloga ne izpolnjuje pogojev za vlogo v elektronski obliki, saj ni podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom, ampak jo je tožnica toženki poslala po elektronski pošti, toženka pa jo je natisnila. Enako velja za vse ostale vloge. Zato bi morale izpolnjevati pogoje, ki veljajo za pisne vloge, vložene v fizični obliki. Vloge v fizični obliki se vložijo pisno; pisna vloga pa je tista vloga, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana (drugi odstavek 63. člena ZUP).

9. Kdaj začne teči rok, v katerem je dolžan prvostopenjski organ izdati odločbo, ker sicer nastopi fikcija, kot da je zahteva stranke zavrnjena, izhaja iz 222. člena ZUP, ki v prvem odstavku določa, da mora pristojni organ, kadar se začne postopek na zahtevo stranke (...), pa pred odločitvijo ni potreben poseben ugotovitveni postopek, izdati odločbo in jo vročiti stranki čimprej, najpozneje pa v enem mesecu od dneva, ko je prejel popolno vlogo za začetek postopka, oziroma od dneva, ko je bil začet postopek po uradni dolžnosti. V drugih primerih, ko se začne postopek na zahtevo stranke (...), mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih. V drugem odstavku je določeno, da če stranka vloži vlogo, ki je nepopolna in jo po pozivu dopolni, začne teči rok iz prejšnjega odstavka od dne, ko je organ prejel dopolnitev vloge.

10. Toženka sicer opozarja, da so tožničina vloga, poslana na elektronski naslov toženke 8. 1. 2019, pritožba zaradi molka in zahteva za izdajo odločbe nepodpisane. Smiselno torej ugovarja, da o nepopolni vlogi ni dolžna odločiti. Vendar pa je v primeru, če je vloga nepopolna, organ dolžan vložnika po prvem odstavku 67. člena ZUP v roku petih delovnih dni pozvati, da pomanjkljivosti odpravi, in določiti rok, v katerem mora to storiti. Ker gre za instrukcijski rok, njegova prekoračitev sicer nima neposrednih pravnih posledic, vendar je kljub temu ni mogoče v celoti zanemariti. To bi namreč pomenilo, da bi organ lahko preprečil uporabo 222. člena ZUP ali jo odložil za nerazumno obdobje z opustitvijo dolžnega ravnanja, kar bi bilo v nasprotju z institutom tožbe (in pritožbe) zaradi molka organa in bi lahko vodilo v omejevanje pravice do sodnega varstva. Zato je treba po presoji sodišča procesno situacijo, v kateri organ opusti sicer dolžno ravnanje po 67. členu ZUP, obravnavati tako, kot da je organ štel, da je vloga stranke popolna.

11. Zato bi moral prvostopenjski organ o vlogi odločiti v roku, ki ga za to določa zakon. Enako bi moral ravnati tudi drugostopenjski organ. V obravnavanem primeru to velja še posebej, ker se mu dvom, ali je vlogo res poslala tista oseba, ki je navedena kot tožnica, očitno ni zastavil. 12. Po presoji sodišča je zato zahteva tožnice, da mora toženka o njeni vlogi odločiti, v skladu z določbo 28. člena ZUS – 1, utemeljena. To, da toženka ni razpisala koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti, na odločitev ne more vplivati, saj za podružnico lekarne ni potrebna koncesija, ampak dovoljenje. Prav tako je tega, da mora o vlogi odločiti, ne odveže pojasnilo, da se je tožnica obračala na občinski svet in župana. Tožnica je vlogo naslovila na občino, ki bi jo morala dodeliti v odločanje pristojnemu organu. Organ mora vlogo brez odlašanja poslati pristojnemu organu celo, če je vloga vložena pri nepristojnem organu (četrti odstavek 65. člena ZUP).

13. Kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1. c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).