Jedro

Podlaga za izrekanje varnostnega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila je nevarnost voznika, ki se nakazuje v dveh okoliščinah in sicer iz prejšnje kaznovanosti, ali pa iz narave storjenega prekrška. Da je kaznovani nevaren voznik, izhaja iz ugotovitev, da je najprej odklonil strokovni pregled, ki ga je odredil policist in da je kasneje, kljub temu, da mu je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje, vozil avtomobil, s čimer je le še potrdil, da ne upošteva pravil varnega obnašanja v cestnem prometu. To pa tudi kaže na večjo stopnjo odgovornosti kaznovanega in da ga je zato šteti kot nevarnega voznika, ki ga je treba za določen čas izločiti iz prometa. Te objektivne okoliščine, ki so navedene tudi v razlogih pravnomočne odločbe, pa kažejo, da je bil podan pogoj iz 2. odstavka 39. člena zakona o prekrških, da se kaznovanemu izreče tudi varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila.

Izrek

Zahteva kaznovanega za sodno varstvo se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z odločbo Občinske sodnice za prekrške je bil kaznovani spoznan za odgovornega za prekrška po 36. in 37. točki 1. odstavka 226. člena ZTVCP in sta mu bili za vsak prekršek določeni denarni kazni po 2.200 SIT in nato izrečena enotna kazen 4.400 SIT. Republiški senat za prekrške je z odločbo ugodil pritožbi predlagatelja postopka PM, ki se je pritožil zoper odločbo o kazni in ker ni bil izrečen varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila ter odločbo prve stopnje razveljavil in zadevo vrnil prvostopnemu organu v novo odločitev. Po opravljenem novem postopku je občinska sodnica za prekrške z odločbo o prekršku za navedena prekrška določila kaznovanemu posamične denarne kazni in nato izrekla skupno kazen. Hkrati mu je izrekla še varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas 2 mesecev. Pritožbo zoper to odločbo pa je Republiški senat za prekrške zavrnil kot neutemeljeno in potrdil odločbo prve stopnje. Zoper odločbo organa druge stopnje, navedeno v uvodu, je kaznovani vložil še zahtevo za sodno varstvo, v kateri uveljavlja kršitev materialnega zakona, kršitev določb postopka o prekršku in da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano odločbo razveljavi in do odločitve o zahtevi odloži izvršitev pravnomočne odločbe glede varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila.

Zahtevo za sodno varstvo ni utemeljena.

Zahteva za sodno varstvo je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, ki so v 203. členu zakona o prekrških izrecno našteti. Med njimi ni razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga kaznovani obrazlaga z navedbami v zahtevi, da so bile v celotnem postopku povzemane le "neposredne ugotovitve" uradnih oseb, čeprav te niti niso bile neposredne in da niso bile zaslišane priče, ki jih je predlagal, niti ni bilo opravljeno soočenje med policisti in njim o tem, da ob preizkusu alkoholiziranosti prvotno alkoskop ni pozelenel nad polovico. Ko v zvezi s temi trditvami ocenjuje, da je že na prvi stopnji prišlo do kršitev predpisov, ki so bile uveljavljane v pritožbi in da je zaradi tega prišlo do nepravilnega sklepanja glede njegove odgovornosti, pa kaznovani napada izključno dokazno oceno, ki je predstavljala osnovo za dejansko stanje, sprejeto v pravnomočni odločbi. Tega pa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati. Sicer pa kadar organ za postopek o prekršku ne izvede vseh dokazov ali ne sledi dokaznemu predlogu, ni podana bistvena kršitev določb postopka, ki jo uveljavlja. Opustitev zaslišanja oziroma zavrnitev dokaznega predloga lahko vplivata le na oceno, ali je dejansko stanje popolno ali pravilno ugotovljeno. V zvezi s tem pa je treba povedati, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi kaznovani izrecno predlagal zaslišanje prič oziroma soočenje. Ne glede na to pa je treba opozoriti, da je kaznovani očitno prezrl, da je, ko ga je zaslišala sodnica za prekrške, povedal, da ni hotel na strokovni pregled in da se je, ko mu na Postaji milice niso vrnili vozniškega dovoljenja, ker še ni preteklo 12 ur od odvzema, odpeljal z avtomobilom. Razlogi, ki jih je pri tem navedel in sicer, da ga je razjezilo, ker miličnik ni hotel upoštevati rezultata ugotovljenega pri prvem preizkusu alkoholiziranosti in da je hotel napisati zapisnik le na podlagi rezultata drugega preizkusa alkoholiziranosti po izdihanem zraku, kot tudi, da mu je miličnik rekel, da naj pride zjutraj na milico iskat vozniško dovoljenje, niso tako tehtni, da bi vrhovno sodišče zaradi njih pri odločanju o zahtevi podvomilo v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni odločbi. Za to namreč ni nobene podlage v podatkih, ki so navedeni v zapisnikih o preizkusu alkoholiziranosti, iz katerih je razvidno kdaj je kaznovani opravil prvi in drugi preizkus in da je bila izdana odredba za strokovni pregled šele, ko je zanikal, da je pod vplivom alkohola oziroma, da je užival alkoholne pijače. Ker pa iz potrdila o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, ki ga je dobil tudi kaznovani, izhaja, da mu je bilo vozniško dovoljenje odvzeto in da mu bo vrnjeno po 12 urah, razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedel, ne dajejo podlage za odločitev, za katero se zavzema v zahtevi.

Utemeljena pa tudi ni zahteva v delu, ko izpodbija pravnomočno odločbo glede kazni in varstvenem ukrepu prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije. Iz podatkov v spisu izhaja, da je organ druge stopnje odločbo Občinske sodnice za prekrške razveljavil ter vrnil zadevo v novo odločitev le na pritožbo predlagatelja postopka, ki je bila vložena v škodo kaznovanega. Glede na to tudi ni bilo ovire, da je po opravljenem novem postopku bila kaznovanemu izrečena višja denarna kazen in hkrati še varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije. Pritrditi pa tudi ni mogoče zahtevi, ko s trditvijo, da ni nevarni voznik smiselno uveljavlja kršitev 2. odstavka 39. člena zakona o prekrških. Iz navedene zakonske določbe izhaja, da je podlaga za izrekanje tega varnostnega ukrepa nevarnost voznika, ki se nakazuje v dveh okoliščinah in sicer iz prejšnje kaznovanosti, ali pa iz narave storjenega prekrška. Da je kaznovani nevaren voznik izhaja iz ugotovitev, da je najprej odklonil strokovni pregled, ki ga je odredil policist in da je kasneje, kljub temu, da mu je bilo začasno odvzeto vozniško dovoljenje, vozil avtomobil, s čimer je le še potrdil, da ne upošteva pravil varnega obnašanja v cestnem prometu. To pa tudi kaže na večjo stopnjo odgovornosti kaznovanega in da ga je zato šteti kot nevarnega voznika, ki ga je treba za določen čas izločiti iz prometa. Te objektivne okoliščine, ki so navedene tudi v razlogih pravnomočne odločbe, pa kažejo, da je bil podan pogoj iz 2. odstavka 39. člena zakona o prekrških, da se kaznovanemu izreče tudi varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila. Zato tudi ni podan uveljavljani razlog kršitve materialnega zakona o prekrških.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi navedenih razlogov ocenilo, da zahteva kaznovanega za sodno varstvo ni utemeljena in jo je zato zavrnilo. Predlogu kaznovanega za odložitev izvršitve pravnomočne odločbe,do končanja postopka o zahtevi, pa sodišče ni ugodilo, ker ni bilo utemeljenih razlogov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da bo zahtevi ugodeno.