Jedro

Pri predodelitvi otroka se upoštevajo prvenstveno koristi otroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 2. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 809/2001-3 z dne 16.1.2003.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 41. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) združilo zadevi, št. U 809/2001 in U 1069/2001 v enotno obravnavanje tako, da postane nosilni spis pod opr. št. U 809/2001 (1. točka izreka) ter na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.6.2001 (2. točka izreka). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo Z. ob S. z dne 18.12.2000, s katero je organ prve stopnje zavrnil tožnikov predlog za predodelitev mlad. hčerke T.O. očetu v varstvo in vzgojo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je bil postopek pred izdajo upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in temelji na zakonu. V obravnavani zadevi je center za socialno delo kot pristojen organ prve stopnje v postopku odločanja pravilno upošteval načelo varovanja otrokove koristi in tudi spoštoval vse procesne garancije v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86) ter 88. členom Zakona o socialnem varstvu (Uradni l-ist RS, št. 54/92, 1/99, 41/99, v nadaljevanju ZSV). Po presoji sodišča je organ prve stopnje v ponovnem postopku odločanja o predodelitvi otroka postopek pravilno vodil in ni kršil pravil postopka. Odločilnega pomena je ugotovitev, da sta tako otrokova mati kot tudi tožnik vsak zase le v določeni meri primerna, da se jima otrok zaupa v varstvo in vzgojo, saj zaradi njunih nerazčiščenih odnosov, medsebojnih obtoževa-nj glede slabega ravnanja z otrokom, podanih kazenskih ovadb, izpostavljanja otroka posegom različnih strokovnih služb in institucij, na otroka izvajata pritiske. Odločitev pristojnega organa, da zaupa otroka določenemu roditelju v vzgojo in varstvo, mora narekovati ugotovitev, da so pri tem roditelju podani boljši pogoji za varovanje in uveljavljanje otrokovih koristi. Pri primerjanju pogojev pri obeh starših je bilo ugotovljeno, da razmere pri očetu niso boljše kot pri materi, deklica pa je v takem razvojnem obdobju, da je pomemben zanjo dober emocionalni stik z materjo. Upošteval je tudi ocene strokovne komisije, da se pri odločitvi upošteva tudi starost otroka in čustvena navezanost med materjo in hčerjo. Strinja se z ugotovitvijo tožene stranke, da tudi pri materi niso podani dobri pogoji za otrokov psihofizični razvoj, vendar ti zagotovo tudi niso podani pri očetu, zato ni razlogov za otrokovo predodelitev očetu. Koristi otroka ne zagotavljajo samo ugodne materialne razmere, na katere opozarja tožnik ves čas postopka, temveč predvsem sposobnost roditelja za vzgojo otroka, čustveno povezanost z njim ter določeno odpovedovanje in njegovo prilagoditev ravnanja potrebam in koristim otroka. Ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja tudi po presoji sodišča ni podlage za drugačno odločitev. Odločanje o oddaji otroka v rejništvo pa je stvar drugega postopka, zato sodišče tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na rejništvo, ni presojalo.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo smiselno ponovi tožbene navedbe, da ima že od leta 1996 težave z materjo otroka, ker ne dovoljuje, da bi bila hčerka pri njem. Center za socialno delo mu pri tem nič ne pomaga. Ponovi tudi tožbene navedbe glede oddaje otroka v rejništvo in smiselno predlaga ugoditev pritožbi.

Tožena stranka in prizadeta stranka (V.K.) na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih tožbenih navedb in je za svojo odločitev navedlo prepričljive razloge ter uporabilo pravilno materialno pravno podlago. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z navedenimi razlogi in jih ne ponavlja. Spoštovane so bile tudi določbe 3. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, št. 15/90 in Uradni list RS, št. 35/92), ki določa, da so otrokove koristi glavno vodilo pri dejavnostih v zvezi z otroki, ki jih vodijo sodišča ali upravni organi.

Po določbah 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, Uradni list RS, št 13/94, 29/95, 26/99, 70/2000, v nadaljevanju ZZZDR), ki je veljala v času odločanja prvostopnega upravnega organa, odloči center za socialno delo, pri katerem izmed staršev bo živel otrok, če se starši, ki ne živijo skupaj, o tem ne morejo sporazumeti. V obravnavanem primeru je tožnik predlagal, da se mld. hči T.O., ki je bila zaupana v varstvo, vzgojo in oskrbo materi V.K. (leta 1997), predodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo njemu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so bile v upravnem postopku v času odločanja na prvi stopnji, celovito presoje-ne otrokove koristi, pri čemer so bile upoštevane tudi določbe ZSV, ki v 88. členu določa, da si morajo centri za socialno delo, kadar odločajo v upravnih stvareh o pravicah in koristih otroka po 105. členu ZZZDR, v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati pritožbene navedbe, s katerimi tožnik le smiselno ponovi tožbene navedbe, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo.

Tožnik v pritožbi ne navaja razlogov, zaradi katerih izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ker je ugotovilo, da do takšnih kršitev ni prišlo, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.