Jedro

O bistveni kršitvi določb pravdnega postopka lahko govorimo le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami oziroma zapisniki. Ker v reviziji opredeljene navedbe iz obrazložitev sodb in iz zapisnikov o izpovedi prič, niso navedbe o odločilnih dejstvih, bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. t. II. odst. 354. čl. ZPP ni bila storjena.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožnik je od sodišča zahteval naj razsodi, da mu je toženec dolžan plačati 1.200 DEM v tolarski protivrednosti. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožil toženec. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da obe sodbi temeljita na protispisnih trditvah.

V prvostopenjski sodbi sta po mnenju toženca dve protispisni trditvi: a.) na 3. strani obrazložitve sodbe je navedeno: "Res je, da sta K. I. in F. I. tožnikova sorodnika, vendar delujeta preprosto in iskreno. Skladno povesta (l. št. 33, 34 spisa), da je toženec s tem denarjem kupil avto, njuno iskrenost pa vidi v tem, ko pravita, da bi imela koristi tudi sama, ker bi ju toženec peljal v cerkev". Ta navedba je po mnenju toženca protispisna in priči F. I. in K. I. tega nista izjavila.

b.) na 3. strani obrazložitve sodbe sodišče navaja: "Pa tudi toženec, ko nekako v dvomu dopušča možnost, da je jeseni 1993 od tožnika slišal, da naj bi mu bil dolžan". Toženec v reviziji navaja, da tega ni nikoli izjavil. Na zaslišanju na glavni obravnavi dne 22.12.1994 (4. str. zapisnika) je izjavil: "Dopuščam, da je bilo to lansko jesen, ko sem slišal od R. (najbrž A.), da naj bi bil tožniku dolžan denar." Toženec meni, da je prvostopenjsko sodišče povsem po svoje spremenilo izjavo toženca.

Višje sodišče v svoji sodbi ni razčistilo s tema dvema protispisnima trditvama sodišča prve stopnje, zato je, po mnenju toženca, storilo kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Po mnenju toženca je tudi Višje sodišče samo oprlo sodbo na protispisno trditev, ko je v obrazložitvi drugostopenjske sodbe na 3. strani zapisalo: "Pritožbena trditev, da toženec ni potreboval denar, je ovržena tudi z izpovedbo priče F. I., ki je tožencu večkrat posodil denar, pa ga mu je pustil, ker je toženec denar nujno potreboval". Toženec v reviziji navaja, da je F. I. izjavil, da je samo enkrat tožencu posodil denar in ne večkrat. Toženec meni, da je drugostopenjsko sodišče kar trikrat bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, kot jih navaja 13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP in zato toženec predlaga Vrhovnemu sodišču, da izpodbijani sodbi v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena ZPP poslalo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

ZPP v 13. točki 2. odstavka 354. člena določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, ... če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Toženec ima prav, ko navaja, da je nasprotje med navedbami v razlogih sodbe sodišča prve stopnje o tem, kaj so izpovedali K. in F. I. ter toženec. Vendar pa to, da K. in F. I. nista izjavila, da bi imela korist od nakupa avtomobila, ker bi ju toženec peljal v cerkev, ni odločilno dejstvo. Prav tako ni odločilno dejstvo, ali je toženec dopuščal možnost, da je jeseni 1993 slišal od tožnika ali pa od R. (najbrž A.), da naj bi bil tožniku dolžan denar. V nobenem od navedenih primerov torej ne gre za navedbe o odločilnih dejstvih. O bistveni kršitvi določb pravdnega postopka pa lahko govorimo le, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

V zapisniku o zaslišanju priče F. I., sestavljenega dne 23.3.1995 (list. št. 34 spisa) je zapisano: "Na vprašanje odvetnika toženca povem, da nisem videl, kdaj je P. J. denar posodil, jaz sem mu sam denar tudi posodil, pa sem mu ga pustil, ker je denar nujno rabil. J. je včasih prinesel meni kaj za jest ali pit, tudi cigarete je prinesel, vendar se ne spomnim, ali je vse te predmete in stvari prinesel prej ali pozneje, ko sem mu denar posodil." V zapisniku ni izrecno navedeno, da je F. I. tožencu samo enkrat posodil denar. Zato sporni navedek iz izpovedi te priče ne izključuje razlage sodišča druge stopnje. Toženec torej nima prav, ko v reviziji navaja, da je trditev, da je J.I. tožencu večkrat posodil denar protispisna.

Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da med tem, kar je navedlo sodišče druge stopnje v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedi J. I. in med samim zapisnikom, ni nasprotja. Zato je revizijsko sodišče odločilo, da tudi v tem primeru ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti niso podani in je na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.