Jedro

Delno plačana odškodnina se valorizira tudi po 28.6.2003, ko je začel veljati ZPOMZO-1. Če tožeča stranka med postopkom umakne del tožbenega zahtevka, ker je tožena stranka že po vložitvi tožbe plačala nesporni del svoje obveznosti, je sodišče pri odločanju o stroških tudi ta del zahtevka dolžno upoštevati kot del, s katerim je stranka uspela.

Izrek

Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, - da se prisojeni znesek odškodnine zniža za 279,18 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, - da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.001,50 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Pritožbi tožene in tožeče stranke se v preostalem delu zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prave stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo odločilo, da se pravdni postopek za znesek 1.395,90 EUR zaradi delnega umika tožbe ustavi, v preostalem delu pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino v višini 398,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2003 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 397,76 EUR z obrestmi.

2.) Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper stroškovni del sodbe. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. V bistvenem navaja, da je bila tožba utemeljeno vložena za celoten prvotno vtoževan znesek, saj tožena stranka na odškodninski zahtevek in opomin pred tožbo ni reagirala in je šele 19.6.2003 tožniku nakazala nesporni del odškodnine. Iz tega razloga je potrebno upoštevati, da je tožnik s tožbo uspel v višini 1.794,41 EUR, to je s 56,99 % svojega tožbenega zahtevka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.) Tožena stranka s pritožbo izpodbija ugodilni del sodbe in se sklicuje na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje tožniku priznalo neutemeljeno visoko odškodnino. Ugovarja tako prisojeni odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti zaradi zdravljenja, kot dosojeni odškodnini za strah. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ker je opravilo valorizacijo izplačanega dela odškodnine zgolj od 19.6.2003 do 28.9.2003. O tem je bilo izdanih tudi že nekaj sodb Vrhovnega sodišča, npr. pod opr. št. II Ips 266/2005 in II Ips 738/2007. Valorizacija bi morala biti glede na to opravljena tudi po 28.6.2003. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.) Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

5.) Pritožbi sta delno utemeljeni.

6.) Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih sta odvisni podlaga in višina toženkine odškodninske obveznosti. V izpodbijani sodbi je navedlo izčrpne in prepričljive razloge o obsegu tožnikove nepremoženjske škode. Po njeni širši in ožji individualizaciji mu je nato zanjo prisodilo pravično denarno odškodnino. Ta v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), zlasti stopnji in trajanju tožnikovih duševnih in telesnih bolečin ter strahu, kot tudi vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam primera, zlasti teži in naravi poškodbe. Pri odmeri odškodnine sta bila v zadostni meri upoštevana pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za prestano telesno in duševno trpljenje ter strah. Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo tudi pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Tožnikove telesne poškodbe, kot je ugotovil izvedenec, sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med zelo lahke (I), za pretrpljeno škodo pa je prejel približno 1,9 povprečne neto plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse.

(7.) Dejanskim ugotovitvam, ki so podlaga za dosojeno odškodnino, tožena stranka niti ne nasprotuje, saj zoper podano izvedeniško mnenje ni imela pripomb. V pritožbi pa podaja zgolj svojo razlago posameznih vrst bolečin glede na njihovo intenziteto, kar pa je stvar izvedenca. Enako velja tudi za del, ki se nanaša na odškodnino za strah. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tudi pravna ocena dejanskih ugotovitev povsem ustrezna. Pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, je zato neutemeljen.

(8.) V obrazložitvi sodbe je na strani 8, 2. odstavek, sodišče dejansko storilo napako pri seštevku višine odškodnine, vendar pa gre za očitno pisno napako, saj je bila sicer v skupnem znesku odmerjene odškodnine in posledično tudi v izreku sodbe upoštevana pravilna skupna višina, to je 600,00 EUR. Zaradi te pisne napake sodba ni nejasna in je njen preizkus mogoč.

(9.) Tožena stranka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče pri odločitvi, ki se nanaša na valorizacijo izplačanega nespornega dela odškodnine v višini 1.395,90 EUR zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno je namreč menilo, da od uveljavitve Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št. 56/2003 – v nadaljevanju ZPOMZO-1) ni več pravne podlage za valorizacijo plačanih zneskov odškodnin. Takšno stališče je zmotno, ker ta zakon, ki je začel veljati 28.6.2003 (in ne 28.9.2003), niti prej veljavni ZPOMZO-A nista bila neposredna podlaga za valorizacijo odškodninskih obveznosti iz naslova nepremoženjske škode, kot tudi ne za valorizacijo delnih plačil teh obveznosti, ampak je podlaga v določbah OZ. Valorizacija je metoda, s katero se ohranja kupna moč denarja in pomeni izjemo od načela monetarnega nominalizma, ki je sicer uzakonjen v 371. členu OZ. Ena takšnih izjem je določba 2. odstavka 168. člena OZ, ki zahteva odmero povračila škode po cenah ob izdaji sodne odločbe. Ta določba se sicer nahaja v poglavju o povrnitvi premoženjske škode, vendar je sodna praksa njeno uporabo razširila tudi na odmero nepremoženjske škode. Če je bila denarna obveznost, ki se valorizira, delno plačana, je treba valorizirati tudi delno plačilo. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (1. odstavek 270. člena OZ v zvezi z 2. odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal, in obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo nepravilno, ko takšne valorizacije ni opravilo do dneva izdaje sodbe, ampak zgolj do 28.9.2003. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da je o tem zavzelo stališče tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi II Ips 738/2007, enaka pa je tudi večinska (novejša) sodna praksa pritožbenega sodišča (primerjaj odločbo VSL I Cp 208/2009, I Cp 3950/2009 in druge). V tem delu je bilo potrebno zato pritožbi tožene stranke ugoditi. Revalorizirana vrednost 19.6.2003 plačanega zneska 1.395,90 EUR znaša na dan 4.6.2009 1.680,67 EUR. Glede na to, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki za utrpelo nematerialno škodo prisodilo pravično odškodnino v višini 1.800,00 EUR, je tožena stranka dolžna tožeči plačati še razliko v višini 119,33 EUR. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za 279,18 EUR in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

10.) Tožeča stranka v svoji pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov napačno ugotovilo uspeh pravdnih strank. Po 2. odstavku 154. člena ZPP lahko sodišče v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške postopka, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. V 158. členu ZPP pa je določeno, da je tožeča stranka, ki umakne tožbo, dolžna povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

(11.) Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka odškodnino v višini 1.395,90 EUR plačala 19.6.2003, torej že po vložitvi tožbe, kar pomeni, da je bila tožba tudi za ta znesek potrebna. V kolikor bi bil predmet spora le ta del zahtevka in bi tožeča stranka zaradi plačila s strani tožene stranke tožbo umaknila, bi bila, glede na 158. člen ZPP, upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali. Sodišče prve stopnje bi zato pri izračunavanju uspeha tožeče stranke moralo prisojenemu znesku prišteti še znesek 1.395,90 EUR, ki ga je tožeča stranka plačala šele po vložitvi tožbe (saj je tudi v tem delu uspela) in to primerjati s celotnim prvotno vtoževanim zneskom, ne pa, da je uspeh izračunalo s primerjavo dosojenega in zmanjšanega tožbenega zahtevka. Na ta način je tožečo stranko namreč prikrajšalo za del pravdnih stroškov, ki ji gredo tudi iz naslova umaknjenega dela zahtevka in so ji dejansko nastali.

(12.) Ker pa je pritožbeno sodišče prisojeno odškodnino znižalo, je to potrebno upoštevati tudi pri izračunu uspeha tožeče stranke in odmeri stroškov in je zato pritožba tožeče stranke v tem delu le delno utemeljena. Tožeča stranka je v postopku glede na obrazloženo uspela z zneskom 1.515,23 EUR (1395,90 EUR + 119,33), kar glede na celotno prvotno vtoževano glavnico predstavlja 48, 12 %. Glede na stroške ene in druge stranke, ki jih je odmerilo sodišče prve stopnje in kar s pritožbama ni izpodbijano, je tožeča stranka upravičena do povračila zneska 1.053,25 EUR, tožena stranka pa do povračila zneska 51,75 EUR. Po medsebojnem pobotanju je dolžna tožena stranka povrniti tožeči 1.001,50 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno plačilo dalje do plačila.

(13.) Obe pravdni stranki sta priglasili tudi stroške pritožbenega postopka. Glede na to, da sta obe s svojima pritožbama uspeli le delno, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosita vsaka svoje stroške. Enako velja tudi za stroške, ki so tožeči stranki nastali z odgovorom na pritožbo, saj le-ta ni pripomogel k rešitvi zadeve (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).