Jedro

Policisti smejo zaradi zasega predmetov opraviti pregled osebe, če na podlagi njegove neposredne zaznave obstaja velika verjetnost, da ima oseba pri sebi predmete, ki jih je potrebno zaseči.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 280,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 16969/2015 z 1. 12. 2015 spoznalo obsojenca za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je določilo kazen enega leta zapora. Po drugem odstavku 59. člena KZ-1 je obsojencu preklicalo tri pogojne obsodbe, in sicer Okrajnega sodišča v Sežani I K 48969/2013 s 5. 3. 2014, s katero mu je bila določena kazen petih mesecev zapora, Okrajnega sodišča v Sežani I K 58361/2012 z 27. 1. 2014, s katero mu je bila določena kazen štiri mesece zapora in pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Postojni I K 15393/2014 z 11. 4. 2014, s katero mu je bila določena kazen šest mesecev zapora, na kar mu je na podlagi tretjega odstavka 59. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1, upoštevaje kazen, določeno s to sodbo in pa kazni, določene v preklicanih pogojnih obsodbah, izreklo enotno kazen dveh let zapora. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče v stroškovnem delu izreka sklenilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 16969/2015 s 3. 3. 2016 pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik sodišču očita napačno uporabo materialnega prava in zatrjuje, da je bil pregled obsojenca opravljen brez zakonite podlage, saj sta policista obsojenca pregledala zaradi njegove predhodne kaznovanosti in ne zaradi zaznave o veliki verjetnosti, da ima pri sebi predmete, ki jih je potrebno zaseči. Sodišču očita kršitev pravice do obrambe po 3. alineji 29. člena Ustave RS ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi priče obrambe vnaprej ocenilo kot neprepričljive zaradi poznanstva z obsojencem, kar naj bi vplivalo na zakonitost sodbe. V zvezi s tem naj bi se pritožbeno sodišče ne opredelilo do navedb obrambe. Sodišču očita tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj ne bi ustrezno utemeljilo krivde obsojenca ter meni, da direktni naklep ni konkretno izkazan. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi izpodbijani sodbi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje oziroma naj pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega oprosti obtožbe.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP podala odgovor vrhovna državna tožilka. Uvodoma meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da je na očitek o tem, da policija ni imela zakonite podlage za osebni pregled obsojenca, pritožbeno sodišče odgovorilo v 5. točki svoje sodbe, ko je odgovarjalo na pritožbene očitke o ugotovljenem dejanskem stanju. Tako ne drži, da bi bil obsojeni pregledan le zaradi tega, ker ga policija pozna in ga je že obravnavala zaradi prekrškov in kaznivih dejanj povezanih z drogo, pač pa tudi zaradi posesti kovinske škatlice, ki jo je pred policistoma hotel skriti in za katero se je kasneje izkazalo, da vsebuje tablete, ki so na seznamu prepovedanih drog. Pri očitku o kršitvi pravice do obrambe, ki niti ni konkretiziran, ne gre za kršitev pravice do obrambe, pač pa za dokazno oceno sodišča, ki je drugačna od tiste, ki jo sprejema obramba, kar je pritožbeno sodišče pojasnilo v 7. točki sodbe. Sodišče prve stopnje je v 8. in 9. točki sodbe konkretno ocenilo izpovedi prič obrambe in jih primerjalo med seboj ter z zagovorom obsojenega ter izpovedjo policistov (ki ju je ocenilo v 10. točki sodbe) ter iz tega potegnilo svojo dokazno oceno. Iz teh razlogov ne izhaja, da bi sodišči priče obrambe vnaprej ocenilo kot neprepričljive zaradi znanstva z obsojencem. Ob natančni oceni sodišča prve stopnje je zadoščala ugotovitev pritožbenega sodišča, da je šlo za pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje in sklicevanje na razloge v sodbi sodišča prve stopnje. Očitek o tem, da sodbi nimata razlogov o krivdi prav tako ne drži, saj je sodišče prve stopnje o tem navedlo potrebne razloge v 12. točki sodbe, čemer je pritožbeno sodišče pritrdilo v 4. točki sodbe.

4. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil obsojenčev zagovornik, ki vztraja pri navedbah podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti; obsojenec se o odgovoru vrhovne državne tožilke, ki mu je bil vročen 16. 4. 2016, ni izjavil. B.

5. Obsojenčev zagovornik uvodoma uveljavlja kršitev materialnega prava v smislu 1. točke 372. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navajanji, da v zadevi ni izkazano, da sta imela policista D. B. in M. T. kritičnega dne kakršnokoli podlago za postopanje oziroma pregled obsojenca v smislu določbe prvega odstavka 52. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol). Določba prvega odstavka 52. člena ZNPPol ne dovoljuje pregleda osebe zaradi njene predkaznovanosti, neposredna zaznava kovinske škatlice, tudi če bi bila podana, kar pa obramba zanika, ne izkazuje velike verjetnosti, da je imel obsojenec pri sebi predmete, ki bi jih bilo potrebno skladno z zakonom zaseči. Ker je bil po mnenju obrambe pregled obsojenca opravljen brez ustreznega zaznavanja problematične snovi, je posledično prišlo do kršitve materialnega zakona.

6. Zatrjevana kršitev ni podana. Na očitek o tem, da policija ni imela zakonite podlage za pregled obsojenca je pritožbeno sodišče odgovorilo v 5. točki obrazložitve sodbe, ko je sicer odgovarjalo na pritožbene očitke o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sklicevalo se je na določbo prvega odstavka 52. člena ZNPPol, po kateri smejo policisti zaradi zasega predmetov opraviti pregled osebe, če na podlagi njihove neposredne zaznave obstaja velika verjetnost, da ima oseba pri sebi predmete, ki jih je skladno z zakonom treba zaseči. Glede na ugotovitve, da sta policista B. in T. kritičnega dne pri obsojencu zaznala posest kovinske škatlice, ki jo je le-ta ob njunem prihodu hitro skril, za kar prav gotovo ne bil imel razloga, če bi šlo za prazno škatlico ali pa v kateri ne bi bilo nič prepovedanega in pa upoštevaje dejstvo, da je policist B. obsojenca že obravnaval tudi v zvezi z drogami, je pritožbeno sodišče po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ugotovilo, da sta imela policista v tem zadostno podlago za postopanje po določbi prvega odstavka 52. člena citiranega zakona. Ne drži torej, da je bil obsojeni pregledan le zaradi tega, ker ga je policija poznala in ga je že obravnavala zaradi prekrškov in kaznivih dejanj povezanih z drogo, pač pa tudi zaradi posesti kovinske škatlice, ki jo je pred njima hotel skriti in za katero se je kasneje izkazalo, da vsebuje tablete, ki so na seznamu prepovedanih drog. Zato v zvezi z zatrjevanim ugovorom kršitve materialnega prava, ki ga enako kot pritožbeno sodišče kot neutemeljenega zavrača, Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Če pa obramba izpostavlja, da sta izpovedbi policistov, ki sta izpovedala o tem, da obsojenca poznata zaradi predhodnega obravnavanja zaradi kaznivih dejanj ter prekrškov povezanih z drogo ter o zaznavi kovinske škatlice, neprepričljivi, s tem ne utemeljuje zatrjevane kršitve materialnega prava, temveč oporeka dokazni oceni prvostopenjskega sodišča. S tem uveljavlja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Obsojenčev zagovornik zatrjuje kršitev pravice do obrambe po tretji alineji 29. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava) ter s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Zatrjevano kršitev, za katero navaja, da je vplivala na zakonitost sodbe, utemeljuje z navajanji, da je sodišče priče obrambe vnaprej ocenilo kot neprepričljive zaradi znanstva z obsojencem.

8. Pri zatrjevanem očitku ne gre za kršitev pravice do obrambe, ki ni niti konkretiziran, pač pa za nestrinjanje z dokazno oceno izpovedb prič obrambe J. G., D. M. ter M. N., ki je drugačna od tiste, s katero želi prepričati obramba. Sodišče prve stopnje je v 8. in 9. točki obrazložitve sodbe ocenilo izpovedbe omenjenih prič, jih primerjalo med seboj in z zagovorom obsojenega ter z izpovedbami policistov (M. T. in D. B.), ki jih je ocenilo v 10. točki obrazložitve. Na tej dejanski podlagi je dokazno zaključilo, da se izpovedbe prič obrambe v bistvenih okoliščinah ne ujemajo, ne ujemajo se tudi z zagovorom obsojenca ter poudarilo, da pričam ne verjame, saj so z obsojencem v prijateljskih odnosih, priča M. pa je bila z obsojencem obravnavana v drugih kazenskih postopkih, gre torej po presoji sodišča prve stopnje za izrazito pristranske priče, ki ne želijo s svojimi izpovedbami obremenjevati obsojenca. Sodišče prve stopnje prič obrambe torej ni vnaprej, še preden jih je sploh zaslišalo, ocenilo za pristranske oziroma neprepričljive zaradi znanstva z obsojencem, kot napačno trdi obramba, ampak je na podlagi ocene njihovih izpovedb dokazno zaključilo, da jim ne gre verjeti. Zato je s strani obrambe zatrjevani očitek o nedovoljeni anticipaciji sodišča neutemeljen.

9. Obramba v nadaljevanju očita višjemu sodišču kršitev procesnih določb (ne da bi natančneje navedla, za katere kršitve gre), ker se je v obrazložitvi sodbe strinjalo z dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na zatrjevano nedovoljeno anticipacijo sodišča prve stopnje in se na te dokazne zaključke tudi sklicevalo, ne da bi se opredelilo do pritožbenih navedb obrambe.

10. Z očitkom, da se višje sodišče ni opredelilo do navedb obrambe v zvezi z zatrjevano vnaprejšnjo dokazno oceno prič obrambe kot neprepričljivih zaradi poznanstva z obsojencem, obramba uveljavlja kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, (ki instančno sodišče zavezuje, da v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti) ter kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki se zagotavlja z obrazloženo sodno odločbo. Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo podati razloge, na podlagi katerih je sprejelo odločitev. Z navedbami strank se mora seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe opredeliti. Dolžnost opredelitve velja tako glede dejanskih navedb strank kot tudi glede njihovih pravnih argumentov. Zahteva po obrazloženosti sodne odločbe instančnega sodišča je v primerih kot je obravnavani, ko je odgovor na očitke že vsebovan v odločbi nižjega sodišča, instančno sodišče pa s temi argumenti soglaša, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb. Vendar pa mora iz sodbe instančnega sodišča izhajati, da se je sodišče z navedbami stranke seznanilo in jih je obravnavalo. V obravnavanem primeru se je višje sodišče do zatrjevanj obrambe, ki so se nanašale na vnaprejšnjo dokazno oceno prič obrambe, ki naj bi jo opravilo sodišče prve stopnje, v zadostni meri opredelilo oziroma jih ni prezrlo. Pod točko 7 obrazložitve sodbe je izrecno navedlo, da se z dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča v celoti strinja, saj ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpovedbe vseh zaslišanih prič v povezavi z ostalimi dokazi ocenilo pravilno, v izogib ponavljanju pa se je na dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča tudi sklicevalo. Ker je višje sodišče na pritožbene navedbe o vnaprejšnji dokazni oceni prič obrambe odgovorilo, zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev do obrazložene sodne odločbe po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazana.

11. Obramba v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev materialnega prava po 1. točki 372. člena ZKP v povezavi s 24. členom KZ-1 ter v povezavi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker meni, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o obsojenčevi krivdi oziroma o njegovem direktnem naklepu kot krivdni obliki potrebni za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje (sledi pa mu tudi instančno sodišče) obsojenčevo krivdo utemeljuje zgolj z navajanji, da so izpolnjeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, ne da bi utemeljilo, kako naj bi se obsojenec dejanja zavedal, če se policista v civilu nista identificirala.

12. Očitek obrambe ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je o obsojenčevi krivdi navedlo izčrpne razloge pod 12 obrazložitve sodbe. Izrecno je navedlo, da iz izpovedb policistov D. B. in M. T. izhaja, da sta se kljub civilnim oblačilom obsojencu izkazala s službenimi izkaznicami, iz zagovora obsojenca pa tudi, da B. kot policista dobro pozna, saj ga je večkrat imel v postopkih. Zato je utemeljeno zaključilo, da se je obsojenec zavedal, da želita policista opraviti določen postopek z njim, pa se je temu vedoma in hote uprl, torej ravnal z direktnim naklepom. Ker so navedeni razlogi zadostni in prepričljivi, je pritožbeno sodišče po vsebini enak pritožbeni ugovor pod točko 4 obrazložitve sodbe kot neutemeljen zavrnilo. Tej ugotovitvi pritrjuje tudi Vrhovno sodišče, saj ocenjuje, da so o obsojenčevi krivdi v izpodbijani sodbi navedeni potrebni razlogi. Obsojenčev zagovornik v okviru zatrjevane kršitve materialnega prava v smislu okoliščin, ki izključujejo krivdo ali kaznivost obsojenca pravzaprav razpravlja o pravilnosti ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se je obsojenec zavedal, da želita policista opraviti določen postopek z njim, pa se je temu vedoma in hote oprl, in zaključuje, da obsojencu ni dokazan direkten naklep. S tem po presoji Vrhovnega sodišča ne izpodbija zatrjevane kršitve materialnega prava, ampak ugotovljeno dejansko stanje.

C.

13. Ker zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno.

14. Odločitev o plačilu sodne takse kot stroška postopka temelji na določbah 98.a v zvezi z 92. členom ZKP ter tarifno številko 7112 taksne tarife Zakona o sodnih taksah.