Jedro

Po določbi 189. člena ZPP (obstoj pravde) začne pravda teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. Po tretjem odstavku 189. člena ZPP se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istima strankama, dokler pravda teče. Če se taka pravda začne, sodišče tožbo zavrže. V skladu s četrtim odstavkom 189. člena ZPP sodišče ves čas med postopkom po uradni dolžnosti pazi, ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku. Prvi pogoj za upoštevanje litispendence je istovetnost pravdnih strank. Teorija poudarja, da ni bistveno, da sta stranki tudi v istih procesnih položajih. Glede pogoja istovetnosti pravdnih strank je treba upoštevati primere razširjenih subjektivnih mej pravnomočnosti. Drugi pogoj za upoštevanje litispendence pa je istovetnost tožbenega zahtevka. Identiteta zahtevka se presoja po čisti procesni teoriji le glede na tožbeni predlog, v skladu z ekvivalenčno teorijo, ki je uveljavljena v sodni praksi, pa je poleg tožbenega predloga upošteven tudi dejanski tožbeni temelj (historični dogodek).

Litispendenca je podana tudi v primeru, ko zahtevka sicer nista enaka, sta pa medsebojno izključujoča. Za takšna zahtevka gre v situaciji, ko ugoditev prvemu zahtevku avtomatično pomeni, da drugi zahtevek ni utemeljen in obratno. Torej, ko zavrnitev prvega zahtevka avtomatično pomeni, da je utemeljen drugi zahtevek.

Ni litispendence oziroma ni identitete tožbenega zahtevka, če delavec z eno tožbo zahteva ugotovitev, da mu je delovno razmerje prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, delodajalec pa z drugo tožbo zahteva ugotovitev, da je delavcu delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi. Sta pa obe tožbi nedopustni, ker nista predvideni niti v ZPP niti v ZDSS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna plačati stroške postopka tožene stranke v višini 215,88 EUR, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni od pravnomočnosti (II. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe postopkovnega prava (bistvenih kršitev določb postopka). Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi, tožeči stranki pa prisodi stroške pritožbe. Navaja, da sta bili obe pravdni stranki napoteni na pravdo po sklepu št. ... z dne 4. 7. 2012, ki ga je sprejel Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, OE .... Vendar sta imeli po citiranem sklepu vsaka svojo obvezo in sicer tožena stranka vložiti tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, tožeča stranka pa za ugotovitev neobstoja delovnega razmerja. Ker pa se stranki med seboj razhajata, kdaj je med njima prenehalo delovno razmerje, nikakor ni možno zaključiti, da sta zahtevka med seboj enaka, in da gre za litispendenco. Tožeča stranka namreč zahteva ugotovitev, da je delovno razmerje trajalo med 8. 1. 2012 do 21. 1. 2012, medtem ko tožena stranka zahteva ugotovitev, da je delovno razmerje med strankama trajalo le do 9. 1. 2012. Zahtevka si nista enaka, kajti z odločitvijo sodišča v zadevi opr. št. I Pd 1124/2012 ne bo ugotovljeno, da je med strankama delovno razmerje trajalo do 21. 1. 2012. Zato je odločitev sodišča v izpodbijanem sklepu zmotna. Predlaga, da bi sodišče pravilno postopalo tako, če bi skladno z načelom ekonomičnosti vodenja postopka združilo obe zadevi. Poleg tega izpodbijani sklep v celoti prejudicirana odločitev sodišča v zadevi opr. št. I Pd 1164/2012. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je pribavilo spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pd 1134/2012, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V navedeni zadevi tožeča stranka A.A. zahteva zoper toženo stranko A. d.o.o., ugotovitev prenehanja pogodbe o zaposlitvi in izplačilo regresa za letni dopust. V navedeni zadevi tako tožnik uveljavlja ugotovitev, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 9. 1. 2012. Navaja, da je dne 30. 11. 2011 prejel redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, zato bi mu delovno razmerje pri toženi stranki moralo prenehati po izteku 30 - dnevnega odpovednega roka. Ker je bil od 27. 12. 2011 in vse do 7. 1. 2012 začasno nezmožen za delo, bi ga morala tožena stranka odjaviti iz zavarovanja, skladno s tretjim odstavkom 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 s spremembami; ZDR) z dnem, ko se je vrnil na delo oziroma, ko bi se moral vrniti na delo, to je 9. 1. 2012, saj je bila 8. 1. 2012 nedelja in dela prost dan.

V obravnavani zadevi pa delodajalec in tožeča stranka A. d.o.o., na podlagi zgoraj navedenega sklepa ZPIZ Slovenije, OE ..., toži delavca A.A. na ugotovitev, da je delovno razmerje toženca trajalo do 21. 1. 2012. Tožeča stranka navaja, da je tožencu prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 3. 2012 po izvedenem postopku izredne odpovedi. V zadevi opr. št. I Pd 1134/2012 se je pravda začela z vročitvijo tožbe dne 20. 8. 2012, v obravnavani zadevi pa z vročitvijo tožbe dne 4. 9. 2012. Po določbi 189. člena ZPP (obstoj pravde) začne pravda teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. Po tretjem odstavku 189. člena ZPP se ne more o istem zahtevku začeti nova pravda med istima strankama, dokler pravda teče. Če se taka pravda začne, sodišče tožbo zavrže. V skladu s četrtim odstavkom 189. člena ZPP sodišče ves čas med postopkom po uradni dolžnosti pazi, ali ne teče morda med istimi strankami druga pravda o istem zahtevku. Prvi pogoj za upoštevanje litispendence je istovetnost pravdnih strank. Teorija poudarja, da ni bistveno, da sta stranki tudi v istih procesnih položajih.(1) Glede pogoja istovetnosti pravdnih strank je treba upoštevati primere razširjenih subjektivnih mej pravnomočnosti. Drugi pogoj za upoštevanje litispendence pa je istovetnost tožbenega zahtevka. Identiteta zahtevka se presoja po čisti procesni teoriji le glede na tožbeni predlog, v skladu z ekvivalenčno teorijo, ki je uveljavljena v sodni praksi, pa je poleg tožbenega predloga upošteven tudi dejanski tožbeni temelj (historični dogodek). Litispendenca je podana tudi v primeru, ko zahtevka sicer nista enaka, sta pa medsebojno izključujoča. Za takšna zahtevka gre v situaciji, ko ugoditev prvemu zahtevku avtomatično pomeni, da drugi zahtevek ni utemeljen in obratno. Torej, ko zavrnitev prvega zahtevka avtomatično pomeni, da je utemeljen drugi zahtevek.

Sodišče prve stopnje je na podlagi vpogleda v spis opr. št. I Pd 1134/2012 zmotno ugotovilo, da med strankama v zvezi z istim tožbenim zahtevkom že teče pravda. Glede na zgoraj predstavljeno je sicer mogoče šteti, da je podana istovetnost pravdnih strank. Ni pa mogoče šteti, da je podana istovetnost tožbenega zahtevka. Tožnikova (delodajalčeva) tožba namreč temelji na trditveni podlagi, da je tožencu (delavcu) delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delavec pa v drugi tožbi kot tožnik uveljavlja, da je delovno razmerje prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Gre torej za dva različna dejanska temelja, na podlagi katerih naj bi sodišče prve stopnje odločalo o obstoju oziroma trajanju delovnega razmerja. Zato zahtevka tudi nista izključujoča oziroma z zavrnitvijo enega ne bi bilo odločeno tudi o utemeljenosti drugega. Iz razloga litispedence torej tožbe ni bilo dopustno zavreči. Kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zavrglo, pravilna. Obe tožbi namreč temeljita na sklepu o napotitvi na pravdo, pri čemer je ZPIZ Slovenije v konkretnem primeru nepravilno uporabil določbo drugega odstavka 151. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami; ZUP), ko je postopek prekinil in stranki napotil na pravdo za ugotovitev datuma prenehanja delovnega razmerja. Citirana določba drugega odstavka 151. člena ZUP določa, da lahko upravni organ, ki vodi upravni postopek v zadevi, v kateri se začne postopek za rešitev predhodnega vprašanja na vlogo (zahtevo, tožbo ipd.) stranke, s sklepom eni izmed strank naloži, da vloži pri pristojnem organu vlogo za začetek postopka za rešitev predhodnega vprašanja. Delovno sodišče ne more v individualnem delovnem sporu ugotavljati trajanja delovnega razmerja oziroma ugotavljati, kdaj je le-to med strankama prenehalo, vsaj ne na način, kot to zahteva od strank ZPIZ Slovenije v svojem sklepu. Takšna ugotovitvena tožba, kot jo je vložil tožnik (enako velja tudi za tožbo v zadevi, kjer delavec toži delodajalca) ni predvidena niti v ZPP niti v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04; ZDSS-1). Le v kolikor bi delavec štel, da so mu bile kršene pravice iz delovnega razmerja zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi lahko v skladu s tretjim odstavkom 204. člena ZDR v roku 30 dni od dneva, ko je izvedel za kršitev pravic oziroma odpoved pogodbe o zaposlitvi, uveljavljal sodno varstvo zoper delodajalca, ter v takšni tožbi zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovitev, da delovno razmerje še vedno traja, ali pa bi v primeru ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi uveljavljal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in določitev odškodnine. Ugotovitvene tožbe, kot sta jo vložili obe stranki, pa nista dopustni. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči iz razloga po 274. členu ZPP. Na podlagi tako obrazloženih pravnih razlogov pritožbeno sodišče kljub temu, da ni podana litispendenca, ni posegalo v odločitev sodišča prve stopnje, ki je pravilna, vendar iz drugih razlogov.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

1. Komentar k 189. členu ZPP, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem (red. L. Ude in A. Galič), Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, 2. knjiga, Ljubljana 2005, str. 221.