9. 1. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž. na seji senata dne 21. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper 1. točko izreka sklepa Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1998/2005 z dne 30. 8. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru št. P 813/2004 z dne 30. 6. 2005 se ne sprejme, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

2.Ustavna pritožba A. A. zoper 2. točko izreka sklepa Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1998/2005 z dne 30. 8. 2005 v zvezi s 3. točko izreka sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru št. P 813/2004 z dne 15. 7. 2005 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku zaradi spremembe odločitve o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 30. 6. 2005 zavrnilo predlog pritožnika (v pravdi tožnika) za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se do pravnomočne rešitve zadeve otroka zaupalo njemu v varstvo in vzgojo. S sklepom z dne 15. 7. 2005 je sodišče prve stopnje ugodilo pritožnikovemu ugovoru, razveljavilo sklep, s katerim so bili začasno urejeni stiki med njim in otrokom (1. točka izreka), delno ugodilo pritožnikovemu predlogu in na novo, začasno določilo stike (2. točka izreka), v presežku pa je pritožnikov predlog zavrnilo (3. točka izreka). Zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 30. 6. 2005 in zoper 2. in 3. točko izreka sklepa z dne 15. 7. 2005 se je pritožnik pritožil, Višje sodišče pa je njegovi pritožbi zoper sklep z dne 30. 6. 2005 in zoper 3. točko izreka sklepa z dne 15. 7. 2005 zavrnilo.

2.Z ustavno pritožbo pritožnik izpodbija oba sklepa sodišča prve stopnje in sklep Višjega sodišča. Okrožnemu sodišču očita, da ni spoštovalo pravil o vrstnem redu reševanja zadev, saj naj zadeve ne bi obravnavalo kot prednostne. Navaja tudi, da je sodišče odločalo o predlogih za izdajo začasnih odredb nasprotne stranke prej kot o njegovem, čeprav so bili vloženi kasneje. S tem naj bi mu bile kršeni pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena, prvi in četrti odstavek 15. člena ter 25. člen Ustave. Meni, da je sodišče kršilo tudi njegovo pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave ter pravico do enakosti pred zakonom iz 22. člena Ustave. Slednja naj bi bila kršena s tem, da naj bi imela nasprotna stranka prednost v vseh fazah postopka. Pritožnik tudi meni, da sta sodišči odločali arbitrarno ter da svojih odločitev nista ustrezno obrazložili. Meni tudi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in nezakonito zavrnilo njegov predlog za začasno odredbo, Višje sodišče pa naj svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo. Višjemu sodišču še očita, da je napačno uporabilo zakon. Posledica vseh navedenih kršitev je po mnenju pritožnika tudi kršitev pravic njegove hčere, zlasti 56. člena Ustave.

B.

3.Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Pritožnik ustavno pritožbo vlaga tudi zoper 2. točko izreka sklepa Višjega sodišča, s katero je to delno razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje, v katerem bo sodišče ponovno odločilo o utemeljenosti zahtevka. Zoper to odločitev sodišča prve stopnje bo imel pritožnik možnost vložiti pritožbo, ko bodo v tem postopku izčrpana vsa pravna sredstva, pa tudi ustavno pritožbo. Glede na navedeno ustavna pritožba v navedenem delu ni dovoljena in jo je treba zavreči (2. točka izreka tega sklepa).

4.Ustavna pritožba je torej dovoljena le zoper 1. točko izreka sklepa Višjega sodišča v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča z dne 30. 6. 2005, zato je Ustavno sodišče presojalo le tiste navedbe v ustavni pritožbi, ki se nanašajo na navedeni odločitvi sodišč.

5.V zvezi z navedbami in očitki, s katerimi pritožnik uveljavlja napačno uporabo prava ter napačno ugotovljeno dejansko stanje (nasprotovanje uporabi in razlagi zakonskih določb glede zavrnitve predloga za začasno odredbo), Ustavno sodišče pojasnjuje, da ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in uporabi prava. Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena ZUstS preizkusi le, ali so z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

6.S pavšalnim zatrjevanjem, da je nasprotna stranka uživala prednost v vseh fazah postopka, pritožnik ni izkazal zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Te kršitve tudi ni izkazal z navedbo, da je sodišče prej obravnavalo kasneje vložen predlog za izdajo začasne odredbe nasprotne stranke kot njegovega.

7.Sodišči sta po mnenju pritožnika odločali arbitrarno. Vendar ta očitek ni utemeljen. Oceno arbitrarnega ravnanja bi lahko Ustavno sodišče izreklo (le) v primeru, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. V obravnavani zadevi je sodišče razumno obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Stališče sodišča, da morajo biti za izdajo začasne odredbe, kakršno predlaga pritožnik, podani razlogi, ki utemeljujejo njeno nujnost, z ustavnopravnega vidika ni sporno. Zato je tudi očitek pritožnika, da izpodbijana sklepa nista ustrezno obrazložena, s čimer naj bi bile kršene pravice iz drugega odstavka 14. člena, prvega in četrtega odstavka 15. člena ter 22. člena Ustave, neutemeljen. Tudi ne drži očitek, da je očitno, da je sodišče štelo dejstvo, da je pritožnik otrokov oče, kot oviro za dodelitev otroka in dalo prednost materi, s čimer naj bi bila kršena njegova pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

8.Očitek o neobrazloženosti pritožnik posebej naslavlja na izpodbijani sklep Višjega sodišča ter zatrjuje tudi, da iz izreka navedenega sklepa ni razvidno, da je vložil dve pritožbi, iz obrazložitve pa ne, kateri del izreka se nanaša na katero od njegovih pritožb. Zaradi tega naj bi mu bila kršena pravica iz 25. člena Ustave. Očitek ni utemeljen. Odločitev Višjega sodišča je v delu, v katerem je ustavna pritožba dopustna (1. točka izreka), razumno obrazložena. Iz izpodbijanega sklepa Višjega sodišča je tudi razvidno, da je sodišče odločilo o pritožbah zoper sklep z dne 30. 6. 2005 ter zoper tretjo točko izreka sklepa z dne 15. 7. 2005. Pritožnik ne zatrjuje, da sodišče ne bi odgovorilo na katero od njegovih relevantnih pritožbenih navedb. Pritožnik zatrjuje tudi, da mu je bila pravica do pravnega sredstva kršena zaradi prepočasnega odločanja o njegovih pritožbah. Z navedenim očitkom, ki prav tako po vsebini pomeni zatrjevanje kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kršitve te pravice ni izkazal. Da bi zaradi dolgotrajnosti reševanja njegova pritožba ne bila učinkovita, pa pritožnik ne zatrjuje.

9.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev 56. člena Ustave in svoj očitek utemeljuje s trditvijo, da hči v postopku ni bila deležna posebnega varstva in skrbi, saj naj njene izjave sodišči ne bi upoštevali. S tako pavšalno navedbo zatrjevane kršitve ni mogoče utemeljiti, zato se Ustavnemu sodišču ni bilo treba opredeliti do tega, ali pritožnik v postopku s to ustavno pritožbo sploh lahko uveljavlja kršitev otrokovih ustavnih pravic ter ali bi bilo otroku v tem postopku morebiti treba postaviti posebnega zastopnika.

10.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe v tem delu ni sprejelo v obravnavo.

11.Pritožnik s številnimi očitki in trditvami o predolgotrajnem odločanju sodišča uveljavlja tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v postopku zaradi spremembe odločitve o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo, ki še ni pravnomočno končan. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa redna in izredna pravna sredstva. Ustavna pritožba ni mogoča neposredno zoper ravnanje ali opustitev dolžnega ravnanja oziroma neaktivnost sodišča, ko je sam postopek pred pristojnim sodiščem še v teku. Kljub temu Ustava zagotavlja tudi sodno varstvo pravice do sojenja v razumnem roku. O zakonitosti dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika, tako po določbi drugega odstavka 157. člena Ustave odloča (če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo) pristojno sodišče v upravnem sporu. Po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – ZUS) je za navedeni postopek na prvi stopnji pristojno Upravno sodišče. Šele zoper odločitve pristojnih sodišč v upravnem sporu je ob izpolnjenih pogojih iz ZUstS mogoče vložiti ustavno pritožbo.

12.Kolikor pa pritožnik uveljavlja kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zaradi predolgotrajnega odločanja sodišča o njegovem predlogu za izdajo začasne odredbe, pa mu Ustavno sodišče pojasnjuje, da je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) ugotovilo, da je ZUS v neskladju z Ustavo, ker ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodajno urejanje, zato Ustavno sodišče ni določilo načina izvršitve odločbe. To pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku na voljo možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Ne glede na to, ali je v obravnavanem primeru treba šteti za končan postopek v tem smislu končan postopek z začasno odredbo ali pravnomočno končan pravdni postopek, pa pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot že izkoristil. Zato ni podana predpostavka iz prvega odstavka 51. člena ZUstS, po kateri se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zato je bilo treba ustavno pritožbo v tem delu zavreči.

C.

13.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić