Jedro

Ker je račun enostranska listina, še ni dokaz o obstoju poslovnega razmerja med strankama in o izpolnitveni obveznosti tožene stranke, če ta poslovnega razmerja in posledično svoje obveznosti iz njega ne priznava, je vtoževano obveznost tožene stranke potrebno presojati z drugimi dokaznimi sredstvi, popolnost in vsebina samega računa pa je relevantna zgolj zaradi določb ZDDV, ne pa glede na trditveno podlago spora za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v predmetni zadevi.

Na pavšalne navedbe tožene stranke v utemeljitev terjatve iz pobotnega ugovora in neizkazanost pogodbene podlage za uveljavljanje stroškov gradbišča, je bila tudi obramba tožeče stranke zoper toženkin pobotni ugovor zadostna, na toženi stranki pa je bilo trditveno in dokazno breme o utemeljenosti pobotnega ugovora, ki pa ga v prvostopenjskem postopku ni zmogla.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. točki izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.113,45 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. V preostalem nespremenjenem izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 18.670,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2011 dalje do plačila (1. točka izreka), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 68034/2009 z dne 23. 5. 2009 je obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico 11.842,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2009 dalje do plačila in v četrtem odstavku izreka za 235,76 EUR izvršilnih stroškov (2. točka izreka). Sklep o izvršbi je v prvem odstavku izreka za glavnico 22.897,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2009 do plačila razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 924,50 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (4. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v delu, v katerem ni uspela (prvi odstavek 350. člena ZPP), torej zoper 1., 2. in 4. točko izreka se je pravočasno pritožila tožena stranka „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožeča stranka na objektu V. izvedla montažo stropov v pritličju ter šestem in sedmem nadstropju navedenega objekta, pravilno pa tožena stranka v pritožbi opozarja na zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka s podanim pobotnim ugovorom delno le priznala utemeljenost zahtevka tožeče stranke glede dela na treh nadstropjih. Tožena stranka namreč opravljenega dela montaže stropov v treh nadstropjih tožeči stranki ves čas postopka ni oporekala, pač pa obstoju poslovnega razmerja med pravdnima strankama glede teh del z navedbo, da tožeči stranki teh del ni naročila. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila tožena stranka glavni izvajalec predelnih sten in strope na objektu. To nenazadnje izhaja iz izpovedbe same tožene stranke J. M., da je kot izvajalec imel sklenjeno pogodbo z G. tudi za stropove in da so bila vsa ta dela v pogodbi „na ključ“. To pa pomeni, da se je toženec kot izvajalec zavezal naročniku opraviti oziroma izdelati strope za celoten objekt (primerjaj 659. člen OZ). Tudi iz knjige obračunskih izmer, ki jo je predložila sama tožena stranka (priloga B12) izhaja, da so v njej zajeta dela polaganja stropa v pritličju in v vseh sedmih nadstropjih, torej tudi dela tožeče stranke. Tako je iz dokazov tožene stranke prvostopenjsko sodišče pravilno sklepalo, da je bila tožena stranka glavni izvajalec predelnih sten in stropov objekta V., tožeča stranka pa njen podizvajalec za izvedbo predelnih sten (kar med pravdnima strankama ni sporno) in stropov v treh etažah (pritličju ter šestem in sedmem nadstropju) na podlagi ustno sklenjene podjemne pogodbe. Tako se pokaže, da navedba prvostopenjskega sodišča o toženčevem priznanju tožnikove terjatve na plačilo izdelave stropov v treh etažah v njegovem pobotnem ugovoru ni odločilna za presojo obstoja poslovnega razmerja med pravdnima strankama tudi glede izdelave teh stropov.

6. Protispisen je pritožbeni očitek, da vtoževanega računa tožeča stranka ni izdala toženi stranki, saj se račun glasi prav na toženo stranko (priloga A11). Da tožena stranka vtoževanega računa ni prejela, pa je izkazovala s knjigo prejetih računov za obdobje od 1. 3. 2009 do 31. 3. 2009, ki že pojmovno ne more biti relevanten dokaz, saj je bil sporni račun izdan šele 10. 4. 2009, torej ga v marcu 2009 tožena stranka nikakor ni mogla prejeti. Trditve tožene stranke, da spornega računa ni prejela, pa je ovrgla sama, saj ga je sama predložila v dokaz (priloga B29). Ker je račun enostranska listina, še ni dokaz o obstoju poslovnega razmerja med strankama in o izpolnitveni obveznosti tožene stranke, če ta poslovnega razmerja in posledično svoje obveznosti iz njega ne priznava, je pravilen zaključek sodišča, da je vtoževano obveznost tožene stranke potrebno presojati z drugimi dokaznimi sredstvi, popolnost in vsebina samega računa pa je relevantna zgolj zaradi določb Zakona o davku na dodano vrednost, ne pa glede na trditveno podlago spora za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v predmetni zadevi. Očitek prvostopenjskemu sodišču, da je svojo odločitev oprlo na nepojasnjena določila Zakona o davku na dodano vrednost, se spričo povedanega izkaže kot neutemeljen.

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi bila tožeča stranka upravičena ugovarjati pobotnemu ugovoru tožene stranke najkasneje na naroku dne 13. 5. 2011. Kot je razvidno iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 13. 5. 2011 je tožeča stranka pripravljalno vlogo tožene stranke s prilogami z dne 9. 5. 2011, v kateri je tožena stranka uveljavljala pobotni ugovor, prejela šele na tem naroku in zaprosila za rok za odgovor na to vlogo, prvostopenjsko sodišče pa ji je odgovor tudi dopustilo. Tožeča stranka se torej na glavno obravnavo dne 13. 5. 2011 ni mogla pravočasno in kvalitetno pripraviti v smislu morebitnega izpodbijanja navedb in dokazov tožene stranke v zvezi s podanim pobotnim ugovorom v njeni vlogi z dne 9. 5. 2011, s katerimi se je seznanila šele na samem naroku (primerjaj drugi odstavek 280. člena ZPP). Drugačno stališče bi pomenilo kršitev pravice tožeče stranke do izjave (5. člen ZPP) in kvalitetne obrambe zoper v pobot uveljavljano terjatev tožene stranke ter neuravnotežen procesni položaj obeh pravdnih strank v predmetnem sporu. Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno tožeči stranki omogočilo izjavo o toženčevem pobotnem ugovoru v njeni pisni vlogi, kar je tožeča stranka storila z vlogo z dne 17. 5. 2011. V njej je oporekala temelju pobotnega ugovora s trditvijo, da ne obstoji nobena pogodbena, niti zakonska podlaga za v pobot uveljavljano terjatev, niti ni podana protipravnost ravnanja tožeče stranke, vzročna zveza v zvezi z domnevno in pavšalno navedeno škodo, ki ni niti specificirana, niti izkazana, niti ni podana odškodninska odgovornost tožeče stranke v zvezi z njenimi izvedenimi deli na objektu. Pritožnik neutemeljeno zatrjuje pavšalnost obrambe tožeče stranke zoper njegov pobotni ugovor. Na pavšalne navedbe tožene stranke v utemeljitev terjatve iz pobotnega ugovora in neizkazanost pogodbene podlage za uveljavljanje stroškov gradbišča, kot jih je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ocenilo prvostopenjsko sodišče, je bila tudi obramba tožeče stranke zoper toženkin pobotni ugovor zadostna, na toženi stranki pa je bilo trditveno in dokazno breme o utemeljenosti pobotnega ugovora, ki pa ga v prvostopenjskem postopku ni zmogla. Uporaba določbe drugega odstavka 214. člena ZPP o zakonski presumpciji priznanja dejstev, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka, zato ni na mestu.

8. Glede na razpoložljivo trditveno in dokazno gradivo je torej prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in materialnopravno pravilno odločilo o delni utemeljenosti tožbenega zahtevka in neobstoju v pobot uveljavljane toženčeve terjatve. Ker pri tem ni zagrešilo ob reševanju pritožbe uradoma upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi pa so se izkazali za neutemeljene, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zoper 1. in 2. točko izreka sodbe zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Pritožnik pa utemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da pri odločitvi o povračilu pravdnih stroškov ni upoštevalo uspeha pravdnih strank po 154. členu ZPP. Glede na vrednost spora oziroma višino tožbenega zahtevka 34.740,00 EUR je namreč tožeča stranka uspela le z 11.842,26 EUR, torej le v 34 % celotnega tožbenega zahtevka, tožena stranka pa v 66 %, zato jima v navedenih obsegih gre priznati priglašene pravdne stroške. Tožeči stranki gre zato nagrada za postopek ob vštetju nagrade za postopek izvršbe 541,00 EUR, za narok 3 x 649,20 EUR, materialne stroške 20,00 EUR, povečano za 20 % DDV torej 3.010,32 EUR ter 52,00 EUR stroškov priče, skupno torej 3.062,32 EUR. Upoštevaje 34 % uspeh tožeče stranke ji v tem delu tudi gredo pravdni stroški v znesku 1.041,18 EUR. Toženi stranki pa gre 703,30 EUR nagrade za postopek, 3 x 649,20 EUR nagrade za narok, kilometrina za pristop na narok 3 x 30 km po 0,37 EUR za kilometer, skupaj 33,30 EUR, stroški fotokopij 16,30 EUR, poštnine 20,00 EUR, povečano za 20 % DDV torej 3.264,60 EUR. Glede na 66 % uspeh ji gre 2.154,63 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju stroškov obeh pravdnih strank je torej tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 1.113,45 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer morebitne zamude tudi zahtevane zamudne obrestmi (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006). Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi tožene stranke v stroškovnem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v 4. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz 1. točke dispozitiva te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela le v stroškovnem delu, glede katerega pa ji posebni pritožbeni stroški niso nastali, v preostalem delu pa s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške.