Jedro

Ker sta bila drugi toženec in tretja toženka v dobri veri glede razpolagalne sposobnosti prvega toženca, sporno stanovanje pa imata sedaj tudi v posesti in hkrati razpolagata tako z notarsko overjeno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom, kot tudi z overjenim potrdilom o plačilu kupnine, je odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi vrnitvenega zahtevka zoper njiju pravilna.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče je pravnomočno zavrnilo zahtevek za vrnitev stanovanja, in sicer zoper prvega toženca, ker ga ni imel v posesti, zoper drugega toženca in tretjo toženko pa iz razloga njune dobrovernosti. Presodilo je, da sta bila dobroverna kupca, ker sta razpolagala z verigo notarsko overjenih pogodb in potrdilom o plačilu vseh obveznosti po prodajni pogodbi s prvim tožencem. Preostala dva zahtevka (za ugotovitev razveze prodajne pogodbe med tožnikom in prvim tožencem in ničnosti prodajne pogodbe med toženci) je v razmerju do vrnitvenega zahtevka ocenilo kot vmesna ugotovitvena zahtevka in ju zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrnilo.

2. Revizijo je vložil tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita tako, da se zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se sodbi razveljavita in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili: (1) da je tožnik prvemu tožencu 10. 1. 2002 prodal sporno stanovanje, (2) da je tožnik prvemu tožencu izročil stanovanje v posest ter notarsko overjeno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom, (3) da je prvi toženec prodal stanovanje drugemu tožencu in tretji toženki 25. 1. 2002, (4) da drugi toženec in tretja toženka razpolagata s celotno verigo notarsko overjenih pogodb z zemljiškoknjižnim dovolilom in imata stanovanje v posesti in (5) da sporno stanovanje ni vknjiženo v zemljiško knjigo, ker še ni vzpostavljena etažna lastnina.

6. Tožnik kot lastnik zahteva vrnitev stanovanja. Za lastninsko tožbo je pasivno legitimiran tisti, ki ima stvar vsaj ob začetku pravde v posesti (arg. 190. člen ZPP), ni pa lastnik (92. člen SPZ). Zato je revizija v delu glede zavrnitve vrnitvenega zahtevka zoper prvega toženca že iz tega razloga neutemeljena. Prvi toženec namreč stanovanja že ob začetku pravde ni imel v svoji posesti (primerjaj s 4. točko dejanskih ugotovitev).

7. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da sta bila drugi toženec in tretja toženka v dobri veri glede razpolagalne sposobnosti prvega toženca. Prvi toženec je imel v času sklenitve prodajne pogodbe z drugim tožencem in tretjo toženko stanovanje v posesti, razpolagal pa je tudi z notarsko overjeno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom (primerjaj z 2. tč. dejanskih ugotovitev, arg. 10. člen SPZ). To glede na vsebino 16. člena te pogodbe pomeni, da je prvi toženec tožniku plačal kupnino. Ta člen namreč določa, da bo prodajalec izročil kupcu notarsko overjen izvod pogodbe, ko bo plačal kupnino. Glede na obrazloženo je stališče tožnika, da bi drugi toženec in tretja toženka za vpis v zemljiško knjigo potrebovala še overjeno potrdilo tožnika o plačilu kupnine prvega toženca, materialnopravno zmotno.

8. Ker sta bila drugi toženec in tretja toženka v dobri veri glede razpolagalne sposobnosti prvega toženca, sporno stanovanje pa imata sedaj tudi v posesti in hkrati razpolagata tako z notarsko overjeno pogodbo z zemljiškoknjižnim dovolilom kot tudi z overjenim potrdilom o plačilu kupnine, je odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi vrnitvenega zahtevka zoper njiju pravilna.

9. Dobra vera glede prodajalčeve razpolagalne sposobnosti omogoča kupcu pridobitev lastninske pravice tudi v primeru, ko prodajalec nima lastninske pravice (načelo zaščite dobrovernega pridobitelja). Zato je vprašanje, ali je bil prvi toženec zaradi domnevnega tožnikovega odstopa od pogodbe razpolagalno nesposoben (načelo kavzalnosti, 40. člen SPZ), nepomembno in se revizijsko sodišče z njim ni ukvarjalo. Prav tako se revizijskemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem ničnosti prodajne pogodbe sklenjene med toženci. Zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe je namreč v razmerju do vrnitvenega zahtevka za sporno stanovanje vmesni ugotovitveni zahtevek. Revizijsko sodišče ob tem samo še dodaja, da prodaja tuje stvari sama po sebi ni razlog za ničnost prodajne pogodbe (primerjaj 440. člen OZ).

10. Uveljavljeni revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).