Jedro

Obe toženki v odgovorih na tožbo nista nasprotovali le temu, da so vtoževani zneski odškodnine pretirani in previsoki glede na sodno prakso, temveč je prva toženka tudi izrecno navedla, da se bo glede višine škode lahko bolj natančno izjasnila potem, ko bo pridobljeno izvedensko mnenje medicinske stroke. Podobno je navajala tudi druga toženka. Dejansko gre za izjavo, s katero lahko stranka prepreči učinek domneve priznanja dejstev, pri čemer je bil izpolnjen tudi nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 214. člena ZPP, da ne gre za dejstva, ki se nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje.

Izrek

I. Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na stroške postopka.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožnik mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugi toženki stroške odgovora na revizijo v znesku 1.683,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je obema toženkama naložilo, da tožniku nerazdelno plačata odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 28.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2011, ko se je iztekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti na podlagi pisnega poziva tožnika za plačilo nepremoženjske škode. Toženkama je tudi naložilo, da tožniku nerazdelno povrneta premoženjsko škodo v znesku 703,00 EUR iz naslova prevoznih stroškov povezanih z zdravljenjem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2010. Prav tako je obema toženkama naložilo, da tožniku nerazdelno plačata zakonske zamudne obresti od zneska 72.000,00 EUR za čas od 8. 9. 2011 do 19. 12. 2014, ko je bil navedeni znesek tožniku plačan kot odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi poškodbe na delu. Zavrnilo je, kar je tožnik iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo zahteval več, to je plačilo zneska 60.000,00 EUR. Nadalje je toženima strankama naložilo, da tožniku nerazdelno povrneta premoženjsko škodo v obliki izgubljenega zaslužka za obdobje od julija 2011 do maja 2016 v skupnem znesku 15.483,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega prikrajšanja do plačila, višji zahtevek iz tega naslova pa zavrnilo. Toženi stranki sta tožniku od 1. 6. 2016 dalje dolžni nerazdelno plačevati mesečno odškodninsko rento v višini 64,25 EUR. Presodilo je, da je druga toženka za škodo, ki jo je utrpel tožnik, krivdno odgovorna, ker ni poskrbela, da so bila tla na hodniku medicine dela suha in nedrseča in tudi ni poskrbela, da je bil tožnik opozorjen na stanje tal. Prav tako druga toženka reševalcem v neposredni bližini bazenov oziroma v reševalni enoti ni zagotovila delujočega telefona za interventne klice, prav tako takrat na voljo niso imeli komunikatorjev. Ocenilo je, da pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi poškodbe pri delu znaša 100.000,00 EUR (35.000,00 EUR za pretrpljene telesne bolečine, 4.000,00 EUR za strah, 53.000,00 EUR za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 8.000,00 EUR za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo tako, da je znesek nepremoženjske škode, ki sta jo toženki dolžni nerazdelno plačati tožniku zvišalo na 38.870,80 EUR. Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. V preostalem je pritožbo tožnika in v celoti pritožbi obeh toženk zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znaša 63.870,80 EUR, to je 10.870,80 EUR več, kot pa je prisodilo sodišče prve stopnje.

3. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo navedel, da toženki nista substancirano prerekali zatrjevanega obsega tožnikove nepremoženjske in premoženjske škode, zaradi česar bi sodišče neprerekana dejstva moralo šteti za priznana. Sodišče druge stopnje je te navedbe prezrlo, s tem pa je kršilo 324. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) obrazložitev sodbe, 214. člen ZPP ter 2. in 7. člen ZPP (načelo dispozitivnosti strank), kot tudi pravico do poštenega sojenja po 6. členu EKČP ter pravico do nespristranskega sojenja po 23. členu Ustave RS. Navedeno kršitev Vrhovno sodišče lahko reši tako, da tožniku enostavno prizna celotno zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo. Pri odmeri odškodnine za prestane telesne bolečine bi sodišče moralo upoštevati tudi tožnikovo starost ob škodnem dogodku in dejstvo, da je pri njem prišlo do razvoja kronične bolečine. Sodišče bi glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter prestanih neugodnosti, ki jih revizija podrobno našteva, ter ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom, tožniku moralo priznati celotni zahtevani znesek v višini 60.000,00 EUR in ne zgolj v višini 35.000,00 EUR. Sodišči sta sicer povzeli navedbe tožnika in ugotovitve izvedenca o prestanem primarnem in sekundarnem strahu, vendar slednjega nato nista ustrezno dokazno ovrednotili in tožniku nista prisodili pravične denarne odškodnine iz te postavke. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče tožniku moralo dosoditi vso zahtevano odškodnino iz naslova prestanega strahu. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči premalo vrednotili individualno pogojenost višine odškodnine. Tožnik je zaradi posledic nezgode ostal trajno omejen na vseh področjih svojega življenja. Pri odmeri odškodnine zaradi duševne bolečine zaradi skaženosti sta sodišči premajhno težo dali izpovedi tožnika ter dejstvu, da je bil ob škodnem dogodku star šele 21 let in da bo zato duševne bolečine zaradi skaženosti moral prestajati še praktično vse svoje življenje. Priznanje celotne vtoževane odškodnine za nepremoženjsko škodo narekuje tudi sodna praksa, razvidna iz sodb Vrhovnega sodišča II Ips 283/2006 z dne 20. 12. 2007, II Ips 443/2007 z dne 14. 1. 2010 in II Ips 52/97 z dne 28. 5. 1998. Tožnik obširno izpodbija tudi pravilnost odločitve o stroških postopka.

4. Druga toženka je v odgovoru na revizijo prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Tožnik z revizijo samostojno, ne le v povezavi s predlogom za zvišanje dosojene odškodnine, izpodbija odločitev o stroških postopka. Ti naj bi bili napačno odmerjeni, ker sodišče uspeha strank ni ločeno ovrednotilo po temelju in višini, ker stroškov za izvedbo dokaza z izvedencem tožniku ni priznalo v celoti, neodvisno od uspeha, in ker pri povračilu stroškov druge toženke ni upoštevalo, da je ta vlagala identične vloge kot prva toženka. Revizija v tem delu ni dovoljena, saj revizije zoper stroške postopka ni možno vložiti. Odločitev o stroških postopka se šteje za sklep, revizija zoper sklep sodišča druge stopnje pa je v skladu s prvim odstavkom 384. člena ZPP dovoljena le, če se z njim postopek pravnomočno konča. Sklep o stroških postopka, vsebovan v sodbi, ni tak sklep, zato je Vrhovno sodišče revizijo v tem delu zavrglo.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Sodišče naj bi nepravilno uporabilo določbo drugega odstavka 214. člena ZPP, ker ni upoštevalo, da toženki nista substancirano prerekali tožbenih navedb o obsegu tožnikove nepremoženjske in premoženjske škode, zaradi česar bi sodišče neprerekana dejstva moralo šteti za priznana. Tožnik pri tem spregleda, da obe toženki v odgovorih na tožbo nista nasprotovali le temu, da so vtoževani zneski pretirani in previsoki glede na sodno prakso, temveč je prva toženka tudi izrecno navedla, da se bo glede višine škode lahko bolj natančno izjasnila potem, ko bo pridobljeno izvedensko mnenje medicinske stroke. Podobno pa je navajala tudi druga toženka. Dejansko gre za izjavo, s katero lahko stranka prepreči učinek domneve priznanja dejstev, pri čemer je bil izpolnjen tudi nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 214. člena ZPP, da ne gre za dejstva, ki se nanašajo na ravnanje te stranke ali na njeno zaznavanje. Sicer pa revizija niti ne pojasni, katera so tista dejstva o obsegu, intenziteti in trajanju telesnih bolečin, strahu, zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti, ki bi jih sodišče moralo šteti za priznana, ker ji toženki nista prerekali in ki so drugačna od dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče. Po presoji revizijskega sodišča glede višine tožbenega zahtevka zadošča, da sta toženki navedli, da je zahtevek po višini pretiran in v nasprotju s sodno prakso, zaradi česar ni možno slediti revizijskemu predlogu, da Vrhovno sodišče zaradi nesubstanciranega prerekanja tožniku enostavno prizna celotno zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo.

9. Sodišče druge stopnje sicer ni ravnalo pravilno, ko je na pritožbeno uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi neuporabe določbe 214. člena ZPP odgovorilo zgolj z navedbo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljajo pritožbe. Glede na zgoraj obrazloženo očitno neutemeljenost tožnikovega stališča, da je nastopila procesna situacija, v kateri bi sodišče moralo šteti, da so priznana dejstva, ki jih je tožnik v tožbi navedel o obsegu nepremoženjske škode, ni možno slediti revizijskemu stališču, da je zaradi takšne obrazložitve drugostopenjske sodbe podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj navedena pomanjkljivost ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik se sicer sklicuje na kršitev 324. člena ZPP, dejansko pa gre za uveljavljanje nepravilne uporabe prvega odstavka 360. člena ZPP, ki drugostopenjskemu sodišču nalaga, da v obrazložitvi sodbe presodi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Iz istih razlogov je neutemeljeno sklicevanje na kršitev 6. člena EKČP in 23. člena Ustave RS. Zmotno je tudi revizijsko stališče, da je zaradi neupoštevanja pritožbene graje domnevne kršitve načela afirmativne litiskontestacije prišlo do kršitve načela dispozitivnosti, kot je določeno v 2. členu ZPP, saj sodišče ni odločalo izven meja postavljenih zahtevkov. Prav tako revizija neutemeljeno uveljavlja kršitev razpravnega načela (7. člen ZPP), po katerem sodišče ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala.

10. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje. Te pa so glede utrpljene nepremoženjske škode predvsem naslednje: - tožnik je pri padcu na spolzkih tleh, pri čemer je z nogo razbil steklo na vratih, utrpel globoko vrezno poškodbo stranske glave mišice desnega gastroknemiusa, globoke vreznine v predelu kolenske kotanje in goleni desne noge, zaradi česar je prišlo do morfološke poškodbe tibialnega in peronealnega živca na desni strani; - tožnik je bil 24. 6. 2008 sprejet v bolnišnico, kjer so ga zdravili do 27. 6. 2008, nakar se je nadaljevalo ambulantno zdravljenje in fizioterapije; - tožnik je bil v okviru zdravljenja podvržen RTG slikanju, šivanju ran, cepljenju proti tetanusu, jemanju analgetikov, nošenju longete, laboratorijskim preiskavam, izvajanju fizioterapevtskih vaj, rednim prevezom pri osebnem zdravniku, večkratnim obiskom specialistov, EMG preiskavam, razgibavanju in elektrostimulaciji kolena, dolgotrajni uporabi peronealne opornice, treningu hoje, balneo rehabilitaciji, prisilnemu počitku in mirovanju; - tožnik je ob poškodbi utrpel akutno hudo telesno bolečino zaradi vreznih ran, ki je trajala nekaj ur, nato se je zaradi kirurško oskrbelih ran umirila v stalno srednje hudo pooperativno bolečino v trajanju do treh dni, nadaljnje tri mesece so trajale občasne bolečine predvsem pri premikanju desnega kolena zaradi oslabljene ekstenzije; - te bolečine so se pojavljale tudi v kasnejšem obdobju, so pa bile redkejše in so s pridobitvijo celotne ekstenzije desnega kolena skoraj povsem izginile; - tožnik trpi lažje stalne kronične bolečine od desne kolenske kotanje navzgor, zaradi uporabe bergel pa takšne bolečine trpi tudi v ramenih; - tožnik je ob poškodbi utrpel intenziven strah za življenje, ki je trajal do prihoda reševalcev, nakar je v obdobju do enega meseca doživljal manj intenziven strah, zlasti v času obravnave pri specialistih fiziatrih, je tožnik doživljal srednje intenziven strah, ki se je kasneje transformiral v občasni lažji strah; - trajna posledica poškodbe je popolna okvara perifernih živcev za desno stopalo, ki je posledično plegično in nefunkcionalno; - tožnik je v posledici poškodbe pri delu invalid III. kategorije, v okviru poklicne rehabilitacije se je izučil za poslovnega informatika; - tožnik za hojo potrebuje posebne ortoze za desno stopalo, ortopedske čevlje in dve dokomolčni bergli in se brez teh pripomočkov ne more premikati; - tožnik je sposoben za delo in vsakodnevne aktivnosti le pod pogojem, da jih opravlja sede in da ima stvari na dosegu rok; - tožnik je zaradi obvezne uporabe bergel v celoti odvisen od tuje pomoči pri vsakodnevnih gospodinjskih in drugih opravilih, ki zahtevajo stoječe aktivnosti; - tožnik zaradi vezanosti na bergle ne more izvajati nobenih športnih aktivnosti, ki zahtevajo normalno gibljivost spodnjih udov; - tožnik ima na desni goleni tri brazgotine, ki so na razdalji do 2 cm vidne kot diskretne črte.

11. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da pravična denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine znaša 35.000,00 EUR, za pretrpljene duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti 63.870,80 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 8.000,00 EUR in za strah 4.000,00 EUR, skupaj 110.870,80 EUR, kar upoštevajoč višino povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v času izdaje prvostopenjske sodbe znaša 102 povprečni plači. S tem je sodišče pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine kot ga določata 179. in 182. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Prva načelo zahteva upoštevanje intenzivnosti in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, kakor se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo pa zahteva, da se pri odmeri odškodnine glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

12. Celotna odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo,1 hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Revizija se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na višje odškodnine, ki so bile dosojene v sodbah, ki jih navaja, saj je šlo v navedenih primerih za bistveno hujše poškodbe in posledično večji obseg nepremoženjske škode. Tako je bila s sodbo II Ips 283/2006 z dne 20. 12. 2007 sicer res odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 166 povprečnih plač, vendar so bile tudi posledice poškodbe bistveno hujše. Oškodovanki je bila leva noga amputirana pod kolenom, ob vseh ostalih težavah pa trpi tudi za popoškodbeno epilepsijo in ima težave s koncentracijo. Podobno velja glede sklicevanje na sodbo II Ips 52/97 z dne 8. 11. 1999, s katero je bilo oškodovancu dosojenih 143 povprečnih neto plač. Hospitalizacija tega oškodovanca je bila bistveno daljša, trajala je tri mesece in pol, pri čemer je šest tednov moral ležati. Tudi v zadevi, o kateri je bilo odločeno s sodbo II Ips 443/2007, je bil obseg poškodb, ki jih je utrpel oškodovanec bistveno večji kot pri tožniku, predvsem pa so bile večje neugodnosti med zdravljenjem, saj je bil oškodovanec 12-krat operiran v splošni anesteziji, vsakemu operativnemu posegu pa je sledila hospitalizacija.

13. Tudi odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode pravilno odsevajo razmerje med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Neutemeljen je očitek, da v okviru odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem ni bilo upoštevano, da se bo pri tožniku razvila kronična bolečina ter da ni bila upoštevana tožnikova starost ob škodnem dogodku ter da je tožnik bolečine trpel tudi v bodoče. Neutemeljen je revizijski očitek, ki sicer meji na tudi na nedopustno uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, da sodišči nista ustrezno dokazno ovrednotili številnih neugodnosti, ki jih je tožnik po mnenju izvedenca prestal zaradi poškodbe. Obe sodišči sta višino dosojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin utemeljevali tako z ugotovitvami izvedenca kot tudi z izpovedjo tožnika in pri tem obširno povzeli ugotovitve o obsegu in trajanju neugodnosti med zdravljenjem. Odmerjena odškodnina za prestajanje telesne bolečine v višini 35.000,00 EUR tako v celoti ustreza standardu pravične denarne odškodnine.

14. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da pravična denarna odškodnina za prestani strah, ob upoštevanju načela individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, znaša 4.000,00 EUR. Pri tem je bil povsem ustrezno upoštevan izjemno intenziven strah ob sami poškodbi, kot tudi strah za izid zdravljenja.

15. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišči nista ustrezno upoštevali načela individualne pogojenosti višine odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišče je upoštevalo vse konkretne okoliščine na katere opozarja revizija, prav tako dejstvo, da se tožnik ne more samostojno premikati brez pomagal, da v stoječem položaju ne more uporabljati rok, da se sposoben le za sedeče delo, da se ne more več ukvarjati s športi, pa tudi to, da je bil tožnik ob poškodbi star 21 let in da bo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti moral trpeti še veliko časa. Tudi ob upoštevanju vse teh dejstev revizijsko sodišče soglaša s presojo, da dosojeni znesek 53.000,00 EUR ustreza standardu pravične denarne odškodnine iz tega naslova.

16. Prav tako je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti znaša 8.000,00 EUR. Pri tem je ustrezno upoštevalo tudi subjektivno doživljanje tožnika.

17. Revizijsko sodišče ugotavlja, da z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Tožnik z revizijo ni uspel, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, drugi toženki dolžan povrniti stroške odgovora na revizijo. Ti znašajo 1.683,60 EUR (nagrada za postopek z revizijo 1.370,00 EUR, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve 10,00 EUR, 22% DDV, 303,60 EUR).

1 Glej odločbe VS RS II Ips 576/2002, II Ips 791/2006, II Ips 10/2014 in II Ips 128/2013.