Jedro

Sklep o ustavitvi postopka je bil razglašen na oglasni deski davčnega organa in na enotnem državnem e-portalu. Opravljena je bila torej razglasitev in s tem vročitev sklepa, kakršna je za primer ustavitve postopka na podlagi 50. člena ZUP izrecno predpisana v četrtem odstavku tega člena. To pomeni, da stranka ne more uspešno zahtevati še vročitve na način, ki ga navaja v svojem predlogu. Še zlasti to velja v konkretnem primeru, ko iz spisov jasno sledi, da je bila tožeča stranka na opisani način s sklepom pravočasno in v redu seznanjena in da ji je bilo s tem omogočeno, da zoper sklep vloži pravno sredstvo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil vlogo tožeče stranke za vročitev sklepa organa druge stopnje – Ministrstva za finance št. DT-499-16-5/2006-4 z dne 19. 6. 2009, po katerem se pritožbeni postopek zoper odmerno odločbo organa prve stopnje št. 46202-190/2005-14 (1004-09) z dne 24. 10. 2005, izdano družbi A. d.o.o., ustavi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da se odloča o vlogi tožnice, s katero je le-ta zahtevala vročitev navedenega sklepa kot edina družbenica in direktorica družbe B. d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju: ZFPPod) in ki je bila edini družbenik družbe A. d.o.o., ki je bila pred tem ravno tako izbrisana iz sodnega registra, in s tem kot pravna naslednica obeh izbrisanih družb, legitimirana v vseh sodnih in upravnih postopkih, v katerih je udeležena omenjena družba. Ob sklicevanju na 50. člen ZUP in določbe o položaju stranke v upravnem postopku davčni organ ugotavlja, da sta bili družba A. (26. 6. 2007) kot tudi družba B. (24. 12. 2008) izbrisani iz sodnega registra v skladu z določbami ZFPPod po uradni dolžnosti ter da v takem primeru v skladu z določbami Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1) in ZFPPod upniki družbe lahko uveljavljajo terjatve do družbenikov v enem letu po objavi izbrisa iz sodnega registra. V konkretnem primeru je ta rok do izdaje sklepa že potekel. Obenem iz uradne evidence izhaja, da se proti družbeniku izbrisanega zavezanca ne vodijo postopki davčne izvršbe. Iz sklepa organa druge stopnje pa izhaja tudi, da se je le-ta vročil preko e-oglasne deske portala Davčne uprave. Glede na navedeno davčni organ ugotavlja, da tožnica ni izkazala pravnega interesa zaradi varstva svojih pravnih koristi, saj obveznosti, naložene z odločbo, niso bile plačane, izterjava zoper družbenike pa ni bila uvedena, da zato v konkretnem primeru pravice, obveznosti ali pravne koristi niso prešle na pravne naslednike v skladu s 50. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in da se zato vloga tožnice za vročitev sklepa organa druge stopnje zavrne.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih pritrjuje ugotovitvam in razlogom prve stopnje. Dodatno še navaja, da se s sklepom, katerega vročitev zahteva tožeča stranka, ni odločalo o učinkih, ki jih ima po določbah 442. člena ZFPPIPP na pravice upnikov oziroma na prevzem odgovornosti aktivnih družbenikov za denarne obveznosti izbrisane družbe oziroma o pravici upnika zahtevati plačilo obveznosti izbrisane pravne osebe od osebno odgovornih družbenikov. S sklepom se tako tožeči stranki ni ničesar naložilo, niti se ni odločalo o njeni pravici ali pravni koristi in je zato ni mogoče šteti za stranko oziroma stranskega udeleženca v postopku. Zato ne gre za pravico, obveznost ali pravno korist iz prvega odstavka 50. člena ZUP, ki bi lahko prešla na pravne naslednike izbrisane družbe.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je prvostopni davčni organ izdal družbi A. sklep o davčni izvršbi, s katerim je povsem blokiral delovanje izbrisane družbe. Družba se je zoper vse sklepe in izdano davčno odločbo pritožila, drugostopni organ pa o pritožbi vsebinsko ni nikdar odločil. Tožeča stranka vse do izbrisa družbe ni bila stranka v postopku. Šele po izbrisu je dobila status pravnega naslednika, ki odgovarja za njene dolgove in je upravičena do premoženja, ki ostane po poplačilu vseh upnikov. Zato ima pravni interes, da se ji vroči vsebinska odločitev o vloženih pritožbah. Tožeča stranka je vložila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani odškodninsko tožbo, pri kateri je temelj zahtevka prav zakonitost oziroma nezakonitost ravnanja davčnega organa prve stopnje. Vsebinska odločitev o pritožbi bi pomenila odločitev o zahtevku po temelju. V tem je torej pravni interes za vsebinsko odločitev in s tem za vročitev odločb št. DT 46403-481/2005-1 (10062), DT 46402-190/2005-14 (1004-09) in DT 46442-750/2005-34 (10062-04). Tožnica pripominja še, da ZGD v 218. členu določa, da se premoženje družbe, ki je prenehala obstajati, razdeli med družbenike. Po določbah ZFPPIPP pa velja, da lahko družbenik, ki osebno odgovarja za dolgove družbe, prijavi svojo terjatev v stečajnem postopku, ko se kasneje najde premoženje, pri čemer se presežek najdenega premoženja nad terjatvami razdeli med družbenike izbrisane družbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporna vročitev sklepa o ustavitvi postopka, ki jo je tožeča stranka zahtevala s posebno vlogo pri pristojnem davčnem organu. Sporna je torej vročitev sklepa in ne ustavitev postopka kot taka. V tem pogledu – v pogledu njegove vročitve pa iz sklepa sledi, da se z njim pritožbeni postopek zoper davčno (odmerno) odločbo ustavi, ker je stranka prenehala in ker ni pravnih naslednikov in zato ni mogoče nadaljevati postopka. Gre torej za ustavitev postopka na podlagi določb 50. člena ZUP, ki se, z ozirom na to, da v davčnih predpisih ni ustreznih določb, uporabljajo tudi v davčnem postopku. Iz sklepa o ustavitvi in iz listin, ki so v spisih, tudi sledi, in o tem med strankama ravno tako ni spora, da je bil sklep o ustavitvi postopka v skladu s četrtim odstavkom 50. člena ZUP razglašen na oglasni deski davčnega organa in na enotnem državnem e-portalu. Opravljena je bila torej razglasitev in s tem vročitev sklepa, kakršna je za primer ustavitve postopka na podlagi 50. člena ZUP izrecno predpisana v četrtem odstavku istega člena. Gre za vročitev z javnim naznanilom, ki velja za opravljeno po preteku 15 dni od dneva, ko je bilo naznanilo nabito na oglasno desko, če organ, ki je dokument izdal, ne določi daljšega roka (94. člen ZUP). To pa pomeni, da stranka ne more uspešno zahtevati še vročitve na način, ki ga navaja v svojem predlogu. Še zlasti to velja v konkretnem primeru, ko iz spisov jasno sledi, da je bila tožeča stranka na opisani način s sklepom pravočasno in v redu seznanjena in da ji je bilo s tem omogočeno, da zoper sklep vloži pravno sredstvo. Obenem pa to pomeni, da je izpodbijana odločitev, po kateri se predlog tožeče stranke za vročitev sklepa zavrne, pravilna in zakonita. Tožbeni razlogi, v katerih tožeča stranka zatrjuje svoje pravno nasledstvo oziroma svoj pravni interes za nadaljevanje pritožbenega postopka, za odločitev v zadevi pravno niso pomembni. Nanašajo se namreč na vsebinsko pravilnost izdanega sklepa o ustavitvi. To pa, kot že rečeno, ni predmet tega postopka, temveč odločanja o pravnem sredstvu zoper sklep o ustavitvi, zato se sodišče v njihovo presojo ni spuščalo.

Izpodbijana odločitev je glede na povedano v skladu z zakonom. Sodišče je zato na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.