Jedro

Da bi sodišče, ki odloča o predračunu stroškov računovodskih storitev za potrebe stečajnega postopka, lahko preverilo višino obračuna računovodskih storitev v skladu z Računovodsko tarifo, mora ugotoviti, katera računovodska opravila so običajna v času trajanja vsakega stečajnega postopka in njihov obseg oziroma potreben čas izvedbe oziroma, za katera ocenjuje, da bodo v konkretnem primeru terjala dodatna računovodska opravila – stečajnemu upravitelju za opravila, ki jih v stečajnem postopku ni bil dolžan opraviti po pravilih, ki jih določa ZFPPIPP, nadomestilo za to opravilo ne more pripadati. Posledično pa po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče istih pravil o določitvi nadomestila nagrade za v zakonu določena opravila uporabiti tudi za določitev nagrade za tista opravila, ki so bila opravljena po določbah ZPPSL, torej pred 1. 10. 2008.

Izrek

1. Pritožbi upnika A.A. se ugodi, sklep sodišča prve stopnje St 1036/2008 z dne 16. 3. 2009 o določitvi predračuna stroškov stečajnega postopka od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2013 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

2. Pritožbi upnika A.A. se ugodi, sklep sodišča prve stopnje St 1036/2008 z dne 16. 3. 2009 o soglasju k plačilom stroškov stečajnega postopka se v delu, ki se nanaša na plačilo računovodskih storitev in stroškov skladiščenja, razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba upnika A.A. zoper sklep sodišča prve stopnje St 1036/2008 z dne 16. 3. 2009 o zavrnitvi zahteve za razrešitev stečajnega upravitelja se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

4. Pritožbama upnikov A.A. in RS se ugodi, sklep sodišča prve stopnje St 1036/2008 z dne 7. 7. 2009 o nagradi upravitelju se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zahteva pritožnikov za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Z uvodoma citiranim sklepom o določitvi predračuna stroškov stečajnega postopka je sodišče prve stopnje določilo predračun stroškov stečajnega postopka za čas od 1.1.2009 do 31. 12. 2013 v skupni višini 180.886,00 EUR, in sicer za poprečno takso za glavno razdelitev 1.642,00 EUR, stroške upravitelja (20 EUR mesečno) 1.200,00 EUR, stroške objav (pavšal 5 EUR/mesec) 300,00 EUR, pravdne stroške zastopanja v zadevi S. 7.025,00 EUR, sodna taksa v zadevi S. 1.842,00 EUR, pravdni stroški izvedenca v zadevi S. 4.000,00 EUR, pravdni stroški zastopanja v zadevi B. 1.000,00 EUR, sodna taksa v zadevi B. 840,00 EUR, stroški računovodstva (1.500,00 EUR/mesec) 90.000,00 EUR, stroški plačilnega prometa (20,00 EUR/mesec) 1.200,00 EUR, stroški zapiranja TR 25 EUR, stroški skladiščenja 28.512,00 EUR, stroški arhiviranja 40.000,00 EUR, stroški cenitve prostorov v Postojni 1.500,00 EUR, stroški prodaje 2.000,00 EUR.

S sklepom o soglasju k plačilom stroškov stečajnega postopka je sodišče prve stopnje stečajnemu upravitelju izdalo soglasje za plačilo stroškov skladiščenja za mesec januar in februar 2009 v skupni višini 950,40 EUR ter za plačilo stroškov plačilnega prometa za 1/09 9,94 EUR, stroškov plačilnega prometa za 2/2009 do zneska 20,00 EUR, stroške računovodstva za 1/2009 834,60 EUR in stroške računovodstva za 2/2009 834,60 EUR.

S sklepom o zavrnitvi zahteve za razrešitev upravitelja je sodišče prve stopnje zahtevo upnika A.A. za razrešitev stečajnega upravitelja B.B. v točkah 5., 9. in 12. zavrglo, v ostalih točkah pa zavrnilo.

S sklepom o nagradi upravitelju je sodišče prve stopnje stečajnemu upravitelju B.B. odmerilo nadomestilo za izdelavo otvoritvenega poročila v višini 94.720,44 EUR z vključenim 20% DDV, nadomestilo za preizkus terjatev 23.292,00 EUR z vključenim 20% DDV, nadomestilo za vnovčenje stečajne mase in razdelitev 49.890,45 EUR z vključenim 20% DDV, skupaj 167.702,89 EUR z vključenim DDV. Ugotovilo je, da je bil znesek že izplačane nagrade 26.012 EUR neto (2. do 3. točka izreka). Odločilo je, da ima stečajni upravitelj po pravnomočnosti tega sklepa pravico do plačila 90 odstotkov od zneska nadomestila v višini 167.702,89 EUR, od katerega se odšteje že plačana akontacija v višini 26.012,60 EUR tako, da ima upravitelj pravico do plačila 90% zneska nadomestila v višini 141.690,29 EUR. O plačilu zadnjih 10 odstotkov tega zneska bo sodišče odločalo po prejemu končnega poročila stečajnega upravitelja.

Upnik A.A. je zoper vse sklepe vložil pravočasne pritožbe. Zoper sklep o nagradi upravitelju pa se je pritožil tudi upnik RS.

V pritožbi zoper sklep o določitvi predračuna stroškov stečajnega postopka je upnik uveljavljal pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi zoper sklep o izdaji soglasja k plačilom stroškov stečajnega postopka je upnik uveljavljal pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi v delu, kjer se dovoljuje plačilo stroškov računovodstva in skladiščenja arhivske dokumentacije ter zadevo po potrebi vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi zoper sklep o zavrnitvi zahteve za razrešitev stečajnega upravitelja je upnik uveljavljal pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi oziroma spremeni na način, da se stečajnega upravitelja zaradi krivdnih razlogov nemudoma razreši. V pritožbi zoper sklep o odmeri nagrade stečajnemu upravitelju je upnik A.A. uveljavljal pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V primeru ugoditve pritožbi je zahteval povračilo takse.

Upnik RS je v pritožbi zoper sklep o odmeri nagrade stečajnemu upravitelju uveljavljal pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da stečajnemu upravitelju odmeri nagrado v taki višini, ki bo v skladu z Ustavo RS in zakonom. Priglasil je pritožbene stroške z zahtevo, da mu jih pritožbeno sodišče odmeri z zamudnimi obrestmi.

Stečajni upravitelj je na pritožbi upnikov odgovoril ter pritožbenemu sodišču predlagal, da ju kot neutemeljeni zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje o odmeri nagrade.

Pred obrazložitvijo odločitve, ki izhaja iz izreka tega sklepa, pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil stečajni postopek nad dolžnikom začet s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, St 224/2002 z dne 17. 12. 2002. Prvi narok za preizkus terjatev je bil opravljen 15.4.2003. Postopek se je do 1. 10. 2008 vodil po določbah ZPPSL, po 1. 10. 2008 pa so se začele za navedeni stečajni postopek uporabljati naslednje določbe ZFPPIPP: 45. do 50., 57, 58, 73 do 75, 78, 81 do 96, 97 do 105., 115 do 132 in 295. člen ter oddelki 5.7 do 5.10 tega zakona (2. točka 1. odstavka 495. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP - Uradni list RS, št. 126/2007 z dne 31. 12. 2007).

K pritožbi zoper sklep o določitvi predračuna stroškov stečajnega postopka Pritožba je utemeljena.

Oddelek 5.9. ZFPPIPP ureja plačila v breme stečajnega postopka, ki se po 1. 10. 2008 uporabljajo tudi za stečajne postopke, začete pred 1. 10. 2008. Predračun stroškov stečajnega postopka določi sodišče na predlog stečajnega upravitelja in po pridobitvi mnenja upniškega odbora (1. odstavek 356. člena ZFPPIPP), kakor je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje tudi postopalo. Iz razlogov sklepa izhaja, da je upniški odbor predlagani predračun stroškov zavrnil. Pritožnik po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na upraviteljevi oceni, da bo stečajni postopek zaradi dokončanja odprtih sodnih postopkov trajal še pet let oziroma na stališču sodišča prve stopnje, da je večja verjetnost, da bo stečajni postopek glede na nepredvidljivost dogajanj v tem stečajnem postopku trajal še dalj kot do 31. 12. 2013. V tem delu izpodbijani del sklepa (niti v povezavi z obrazložitvijo sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru stečajnega upravitelja z dne 24. 2. 2009) po oceni pritožbenega sodišča nima zadosti razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP, ki je narekovala razveljavitev sklepa v delu, ki se nanaša na določitev predračuna stroškov za obdobje do 31. 12. 2013. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje, v kolikor se ponovno odloči za določitev predračuna stroškov postopka za obdobje 60 mesecev, v sklepu navesti konkretne še nezaključene sodne postopke ter fazo posameznega postopka, ki utemeljuje pričakovanje, da v konkretnem primeru ne bo mogoče spoštovati načela hitrosti postopka iz 48. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da podana ocena stečajnega upravitelja o trajanju odprtih postopkov, sodišču še ne more zadostovati za sprejem ocene, da bo stečajni postopek, ki traja šest let in v katerem je bila opravljena že večina opravil, trajal še nadaljnjih pet let. Pritožnik nadalje izpodbija odločitev sodišča prve stopnje po posameznih vrstah stroškov. Glede odmerjenih stroškov računovodstva pravilno ugotavlja, da so ti v letu 2008 znašali povprečno 1.152,50 EUR mesečno, kar je za 347,50 EUR manj od predlaganih 1.500,00 EUR mesečno za obdobje od 1. 1. 2009 do 31. 12. 2013; za prva dva meseca letošnjega leta pa znašajo 834,60 EUR mesečno, kar je za 665,40 EUR manj od predvidenega mesečnega stroška za isto obdobje. Pritožnik s tem utemeljeno opozarja na nasprotje med dejstvi, ki so bila ob izdaji sklepa sodišču prve stopnje znana, in razlogi v izpodbijanem sklepu o tem, da so stroški ocenjeni na podlagi do sedaj nastalih stroškov in ob predpostavki, da so bistvenega odstopanja v cenah storitev ne bo prišlo. Na pritožbene trditve, da ob tako majhnem obsegu stečajnih opravil, ki se predvidevajo v konkretnem primeru do zaključka stečajnega postopka (čakanje na rešitev odprtih pravd), na podlagi Računovodske tarife ni mogoče izračunati takšnega mesečnega zneska računovodskih storitev, kot ga je odredilo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pritožniku ne more odgovoriti. Računovodska tarifa, ki jo je sprejel Upravni odbor računovodskih servisov in ki se uporablja od 1. 1. 2009 dalje določa priporočljiv način obračunavanja računovodskih storitev po posameznih opravilih in sicer po urni postavki, v kolikor pa računovodski servis nima zagotovljene tehnične podpore za merjenje porabe časa po vrsti opravil, se za zaračunavanje storitev uporablja vrednotenje po vrstah in količini posameznih opravil. Da bi sodišče, ki odloča o predračunu stroškov računovodskih storitev za potrebe stečajnega postopka, lahko preverilo višino obračuna računovodskih storitev v skladu z Računovodsko tarifo, mora ugotoviti, katera računovodska opravila so običajna v času trajanja vsakega stečajnega postopka in njihov obseg oziroma potreben čas izvedbe oziroma za katera ocenjuje, da bodo v konkretnem primeru terjala dodatna računovodska opravila. V konkretnem primeru se je sodišče prve stopnje pri določitvi stroškov računovodskih storitev v višini 1.500,00 EUR mesečno za obdobje 60 mesecev sicer oprlo na način obračunavanja računovodskih storitev iz Računovodske tarife (v spisu se nahaja Računovodska tarifa iz leta 2007), vendar ga pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, ker v razlogih sklepa sodišče prve stopnje ni navedlo niti vrste računovodskih opravil, za katere ocenjuje, da jih bo treba vsak mesec izvesti, niti njihovega obsega, niti ali računovodski servis zaračunava delo po urnih postavkah ali po vrsti in količini posameznih opravil. S tem pa se izkaže, da je pritožba upnika v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede določitve stroška računovodskih storitev utemeljena. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obrazložiti odločitev o stroških tako, da jo bo mogoče preizkusiti. Pri tem naj upošteva podatke iz Računovodske tarife, veljavne od 1. 1. 2009. Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da navedeni strošek ni strošek iz 9. točke 2. odstavka 355. člena ZFPPIPP, ki naj bi nastajal mesečno ter da bi znesek 1.500,00 EUR, ob priznanju najnižje vrednotene urne postavke 45,00 EUR, terjal 33,33 ur dela, ob priznanju najvišje vrednotene urne postavke za najzahtevnejša računovodska opravila po 130,00 EUR na uro pa 11,5 ur dela.

Glede potrebnosti priznanja stroškov za skladiščenje in arhiviranje je zmotno upnikovo stališče, da predlog predračuna ni bil ustrezno obrazložen. Ko stečajni dolžnik nima več lastnih poslovnih prostorov, je strošek hrambe dokumentacije pravno priznan strošek, ki nastaja mesečno (9. točka 2. odstavka 355. člena ZFPPIPP). Strošek arhiviranja pa je enkratni strošek, povezan z zaključkom stečajnega postopka, in je odvisen od vrste dokumentacije, ki jo je treba hraniti tudi po zaključku stečajnega postopka (7. točka 2. odstavka 355. člena ZFPPIPP). O določitvi obeh vrst stroškov odloči sodišče s predračunom stroškov stečajnega postopka (356. člen ZFPPIPP), upravitelj pa sme opraviti plačilo teh dveh vrst stroškov postopka le na podlagi soglasja sodišča za izpolnitev (1. odstavek 357. člena ZFPPIPP). Te določbe iz poglavja 5.9 zakona se uporabljajo tudi za stečajne postopke, ki so bili začeti pred 1. 10. 2008, zato pritožbene trditve, da stečajni upravitelj nima veljavnega dovoljenja sodišča za sklenitev pogodbe za hrambo dokumentacije, niso relevantne. Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da razlogi sodišča prve stopnje o ceni hrambe dokumentacije, ki je bila upoštevana v stečajnem postopku, ob dejstvu, da je ravno zaradi nemožnosti preizkusa določitve cene Višje sodišče v Ljubljani s sklepom III Cpg 97/2006 z dne 19. 1. 2007 razveljavilo sklep sodišča prve stopnje St 224/2002-530 z dne 28. 9. 2006 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, ne omogočajo preizkusa določitve cene skladiščenja za 60 mesecev v skupni višini 28.512,00 EUR. S tem je pritožba utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na tekoče stroške hranjenja dokumentacije stečajnega dolžnika, ki nastajajo mesečno vse do arhiviranja ustrezne dokumentacije. Zato bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju navesti dejanske pogoje prostorov, v katerih se dokumentacija hrani in utemeljiti višino stroška, ki ga bo določilo za to storitev. Ostali pritožbeni očitki, s katerimi upnik uveljavlja stališče o nepotrebnem priznanju stroška hranjenja in arhiviranja dokumentacije stečajnega dolžnika pa so glede na zgoraj obrazloženo podlago za priznanje te vrste tekočih stroškov v skladu z določbo 9. točke 2. odstavka 355. člena ZFPPIPP, neutemeljeni.

K pritožbi zoper sklep o soglasju k plačilom stroškov stečajnega postopka Pritožba je utemeljena.

Ker je pritožbeno sodišče na upnikovo pritožbo razveljavilo sklep sodišča prve stopnje o predračunu stroškov in mu zadevo vrnilo v nov postopek, izpodbijani del sklepa pa se nanaša na soglasje k plačilu stroškov za računovodske storitve v višini 834,60 EUR mesečno za dva meseca in stroškov skladiščenja v višini, predvideni v predračunu stroškov za meseca januar in februar 2009, je iz istega razloga razveljavilo izpodbijani del sklepa in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da sodišče prve stopnje ni prekršilo določb postopka, ker je še pred pravnomočnostjo sklepa o določitvi predračuna stroškov stečajnega postopka, stečajnemu upravitelju dalo soglasje k izplačilu dela že nastalih stroškov. Pritožba zoper sklep o določitvi predračuna stroškov stečajnega postopka namreč ne zadrži izvršitve sklepa (2. odstavek 125. člena ZFPPIPP). Zato sodišče prve stopnje s tem, ko je istega dne kot je odločilo o predračunu stroškov, stečajnemu upravitelju izdalo tudi soglasje, da opravi plačilo stroškov iz 7. in 9. točke 2. odstavka 355. člena ZFPPIPP (1. odstavek 357. člena ZFPPIPP), ni kršilo določb stečajnega postopka.

K pritožbi zoper sklep o zavrnitvi zahteve za razrešitev stečajnega upravitelja Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje imenovalo stečajnega upravitelja B.B. na predlog C.C., v skladu z določbami tedaj veljavnega ZBan. Upnik je predlagal razrešitev stečajnega upravitelja iz razloga po 1. točki 118. člena ZFPPIPP. V skladu z določbo 2. odstavka 325. člena sedaj veljavnega ZBan je Banka Slovenija z vlogo z dne 19.2.2009 (zap. št. 762 spisa) podala mnenje glede predloga, iz katerega ne izhaja, da bi ga podprla.

Upnik prihaja sam s sabo v nasprotje, ko po eni strani trdi, da je podal predlog za razrešitev stečajnega upravitelja upniški odbor, po drugi strani pa meni, da je sam upravičen zoper sklep vložiti pritožbo. Če bi mu namreč pritožbeno sodišče pritrdilo, da je podal predlog za razrešitev upniški odbor, bi moralo pritožbo, ki je ni zoper sklep sodišča podal vlagatelj predloga, kot nedovoljeno zavreči (7. odstavek 119. člena ZFPPIPP). Zato so pritožbeni očitki v smeri nasprotovanja razlogom sodišča prve stopnje o tem, ali je predlagal razrešitev stečajnega upravitelja upniški odbor ali A.A., ob dejstvu, da se upniški odbor zoper sklep ni pritožil, nepomembni.

Razlogi sodišča prve stopnje, da učinkuje pravnomočnost v citirani odločbi citiranih sklepov o zavrnitvi zahtev za razrešitev stečajnega upravitelja na razloge za odstavitev, o katerih je sodišče že odločilo, so pravilni. Zato pritožbene trditve, s katerimi pritožnik izpodbija odločitev o delnem zavrženju upnikove zahteve, niso utemeljene.

Pravilno je sicer stališče pritožnika, da je vseboval ZPPSL določbo o tem, da mora stečajni upravitelj ob prevzemu dolžnosti podati pred predsednikom stečajnega senata izjavo, da bo vestno opravljal svojo dolžnost (4. odstavek 77. člena ZPPSL). Iz vsebine zakonskega besedila ne izhaja, da ima izjava stečajnega upravitelja značaj zaprisege niti da bi bila pogoj za veljavnost njegovih dejanj, ki jih opravlja v okviru zakonskih pooblastil in odločbe sodišča o njegovem imenovanju v konkretnem stečajnem postopku. Izjava pred predsednikom senata o zavezi vestnega opravljanja funkcije je imela pomen moralne zaveze osebe, ki je z imenovanjem postala tudi organ sodnega postopka. Vsekakor bi upraviteljeva odklonitev izjave, ki bi jo od njega zahteval predsednik senata, povzročila dvom v njegovo kredibilnost opravljanja nalog kot organa sodnega postopka, vendar v konkretnem primeru ni zaznati odklonilnega stališča stečajnega upravitelja, da bi tako izjavo tudi podal, če bi to od njega ob prevzemu funkcije zahteval predsednik stečajnega senata. Pravilno pa je stališče izpodbijanega sklepa, da zakon, ki je veljal v času zahteve upnika za razrešitev stečajnega upravitelja, določb o podajanju izjave nima več. ZFPPIPP vsebuje natančna določila o položaju in pristojnostih stečajnega upravitelja (97. člen), hkrati pa ga tudi zavezuje k vestnemu in poštenemu delu v stečajnem postopku (2. odstavek 98. člena). Zato neobstoj pisne izjave stečajnega upravitelja ni takšna kršitev, ki bi sama po sebi pomenila razlog za njegovo razrešitev.

Utemeljen razlog za razrešitev stečajnega upravitelja tudi ni dejstvo, da je v nekaterih primerih višje sodišče na pritožbo upnikov razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in ga vrnilo v nov postopek. Pritožbeno sodišče meni, da razpravljanje o tem, ali prihaja do zastojev v stečajnem postopku zaradi neustreznih predlogov stečajnega upravitelja ali zaradi nasprotovanj upniškega odbora njegovim predlogom, ne prispeva k uresničitvi ciljev stečajnega postopka. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje pa je v stečajnem postopku redno pravno sredstvo, zato tudi merjenje prispevka k hitrosti izvedbe postopka glede na uspešnost pritožb, ne more biti odločilna pri oceni uspešnosti delovanja posameznih organov in udeležencev postopka. V obravnavanem primeru je pritožbeno sodišče odločalo tudi o upnikovi pritožbi zoper predračun stroškov stečajnega postopka in ji ugodilo; tudi v primeru, če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku določilo nižji od predlaganega predračuna stroškov pa to še ne pomeni, da obstojijo utemeljeni razlogi za razrešitev stečajnega upravitelja, ki je predlog sestavil. Zato pritožbenemu sodišču na pritožbene očitke, ki se nanašajo na predlagano višino stroškov, pri obravnavanju pritožbe zoper obravnavani sklep, ni potrebno odgovarjati. Glede očitka o nepotrebnem strošku analize poslovanja, za katerega je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da ga je odobrilo zato, ker je analizo poslovanja dolžnika stečajni upravitelj potreboval in uporabil za pravdno zadevo zoper S. zaradi plačila odškodnine in za posredovanje podatkov kriminalistični policiji, jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. Da bi upnik uspel z očitkom stečajnemu upravitelju glede utemeljenosti višine nastalega stroška, bi moral podati ustrezne trditve in dokaze o tem, da podatkov iz analize stečajni upravitelj ni potreboval za trditveno podlago v odškodninski tožbi ali pa, da je stečajni upravitelj z naročilom analize izvajalcu omogočil pridobitev premoženja insolvenčnega dolžnika, ne da bi pri tem zagotovil enakovredno nasprotno izpolnitev. Takih trditev pa upnik v zahtevi za razrešitev stečajnega upravitelja ni podal, zato njegovo pritožbeno vztrajanje pri tem, da je stečajni upravitelj s plačilom analize poslovanja oškodoval stečajno maso, ni utemeljeno. Ob zagotovitvi upnika, da je tudi sam vložil kazenske ovadbe zoper odgovorne osebe za stečaj in da je podatke pri pisanju obtožbe tožilec črpal ravno iz njegovih navedb, pa izzveni očitek stečajnemu upravitelju, da tega ni storil on, kot nerelevantna podlaga za očitek, da je opustil dolžna ravnanja v zvezi s podajanjem kazenskih ovadb.

Neutemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da ni odgovorilo na vsako od vlog upnika, ki jih je posredoval sodišču kot predsednik upniškega odbora, kar pritožnik uveljavlja v zvezi z vprašanjem pravilnega obveščanja stečajnega upravitelja o sejah upniškega odbora in z njegovim stališčem, da stečajni upravitelj omalovažuje vlogo stečajnih upnikov. Sodišče ni dolžno odgovarjati na vsak očitek upnikov, pač pa le na tiste očitke, ki so pravno relevantni za sprejemanje odločitev, o katerih je pristojno odločati sodišče v stečajnem postopku nad dolžnikom. V konkretnem primeru iz podatkov spisa izhaja, da je stečajni upravitelj na pozive sodišča odgovarjal na pripombe upniškega odbora z izražanjem svojih stališč, ki jih je tudi argumentiral. Redno podaja tudi poročila o tistih dejstvih, ki jih je po zakonu dolžan predložiti sodišču. Presoja pravilnosti teh odločitev pa je v pristojnosti pritožbenega sodišča, ki odloča o vloženih pritožbah zoper sklepe sodišča. Nesporazume v korespondenci med upniškim odborom in stečajnim upraviteljem pa bosta morala ta dva organa sama urediti na najbolj ustrezen način, ki pa ni predmet presoje upnikove pritožbe zoper izpodbijani sklep.

Glede pritožbenega očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje glede na spremenjeno zakonodajo upoštevati, da ne more biti imenovan isti stečajni upravitelj tako v postopku dolžnika kot v stečajnem postopku nad njegovim ustanoviteljem D.D. z.b.o. - v stečaju, pritožbeno sodišče pritožniku odgovarja, da je bil obravnavani stečajni postopek začet pred stečajnim postopkom nad D.D. z.b.o., kar pomeni, da se izločitveni razlog, tudi v kolikor bi bil podan, ne more nanašati na ta postopek. Da pa ne obstojijo razlogi razrešitve B.B. zaradi izločitvenega razloga po določbah ZFPPIPP tudi v pozneje začetem stečajnem postopku nad D.D. z.b.o. - v stečaju je sodišče že odločilo s pravnomočnim sklepom v zadevi po pritožbi upnika E.E. zoper sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1032/2008-65 z dne 26.2.2009 (glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Cpg 334/2009 z dne 6.8.2009).

S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa (1. odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je materialnopravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

K pritožbama zoper sklep o odmeri nagrade stečajnemu upravitelju Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožnika utemeljeno uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, v okvirih, ki jih bo sodišče obrazložilo v nadaljevanju.

Za postopek stečaja nad dolžnikom so se ob njegovem začetku uporabljale določbe takrat veljavnega ZBan, za vprašanja, ki niso bila urejena v tem zakonu pa določbe Zakona o prisilni poravnavi stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in 52/99 - ZPPSL). ZBan določb o nagradi stečajnemu upravitelju ni vseboval, zato se je za odmero nagrad uporabljal ZPPSL, ki je v 2. odstavku 83. člena določal, da se nagrada stečajnemu upravitelju določi ob zaključku stečajnega postopka; med postopkom pa mu sme stečajni senat dovoliti izplačilo akontacije nagrade za delo.

Iz izreka izpodbijanega sklepa izhaja, da znaša znesek izplačane akontacije nagrade stečajnemu upravitelju 26.012,60 EUR neto.

Kot je obrazloženo že uvodoma, so se po 1. 10. 2008 v stečajnih postopkih, ki so se začeli pred 1. 10. 2008, po 1. 10. 2008 začele uporabljati tudi za te postopke določbe ZFPPIPP o upraviteljih (od 97. do 105. člena). V oddelku 3.6. zakona je urejeno tudi vprašanje upravičenosti do nagrade za delo (103. člen) ter postopek odmere in plačila nagrade (104. člen).

Sedaj veljavni zakon spreminja postopek odmere nagrade, ki ga ne veže več na zaključek vseh opravil, pač pa na zaključek opravil stečajnega upravitelja po posameznih pomembnih fazah postopka: 1. ko sodišču predloži otvoritveno poročilo v skladu z 294. členom tega zakona, 2. ko sodišču predloži končni seznam preizkušanih terjatev v skladu s 70. členom tega zakona, 3. ko sodišču predloži končni načrt delitve, 4. ko sodišču predloži svoje končno poročilo v skladu s 375. členom zakona (2. odstavek 104. člena ZFPPIPP).

Za presojo, katera opravila je bil z vidika pravilne uporabe materialnega prava, dolžan stečajni upravitelj opraviti po 1. 10. 2008, je treba iskati odgovor v določbi 495. člena prehodnih določb ZFPPIPP. V konkretnem primeru, v katerem je bil narok za preizkus terjatev opravljen že pred 1. 10. 2008, stečajni upravitelj ni bil zavezan po 1. 10. 2008 sestaviti otvoritvenega poročila v skladu z 294. členom zakona, niti izdelati končnega seznama preizkušenih terjatev v skladu s 70. členom zakona. Zato stečajnemu upravitelju za opravila, ki jih v stečajnem postopku ni bil dolžan opraviti po pravilih, ki jih določa ZFPPIPP, nadomestilo za ta opravila ne more pripadati. Posledično pa po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče istih pravil o določitvi nadomestila nagrade za v zakonu določena opravila, uporabiti tudi za določitev nagrade za tista opravila, ki so bila opravljena po določbah ZPPSL, torej pred 1. 10. 2008. S tem se izkaže, da je sodišče prve stopnje pri odmeri nadomestila nagrade stečajnemu upravitelju za izdelavo začetne stečajne bilance in za preizkus terjatev, po enakih merilih, ki veljajo za izdelavo otvoritvenega poročila v skladu z določbo 294. člena ZFPPIPP in ob predložitvi končnega seznama preizkušenih terjatev, glede na ugotovljeno dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je stečajnemu upravitelju odmerilo tudi nadomestilo nagrade za vnovčenje stečajne mase in razdelitev, ki pa bi mu šlo po določbi 3. alineje 2. odstavka 104. člena ZFPPIPP šele po predložitvi končnega načrta razdelitve, za katerega pa ni izkazano, da ga je stečajni upravitelj v tem postopku že predložil. Zato pri odločitvi o predlogu stečajnega upravitelja za odmero nagrade za unovčenje stečajne mase in razdelitve upnikom, ki so bile opravljene pred 1. 10. 2008, prav tako ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Navedene ugotovitve so narekovale razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

V ponovljenem postopku odločanja o predlogu stečajnega upravitelja bo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava moralo upoštevati, da opravila, za katera predlaga stečajni upravitelj odmero nagrade, niso bila izvedena v času veljavnosti ZFPPIPP. Ne glede na navedeno dejstvo, pa v konkretnem primeru določb ZPPSL, po katerih se nagrada stečajnemu upravitelju določi šele ob zaključku postopka, ne bo moglo uporabiti, ker je v tem delu zakon prenehal veljati (1. točka 1. odstavka 499. člena ZFPPIPP). O odmeri nagrade bo zato odločalo na podlagi določbe 4. odstavka 103. člena ZFPPIPP, upoštevaje pri tem, za katera opravila zakon določa, da sestavljajo nagrado. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v takem primeru treba opravila stečajnega upravitelja razdeliti na dve fazi in sicer na prvo, ki je trajala od začetka stečajnega postopka do 1. 10. 2008 ter na drugo fazo, ki bo trajala do zaključka postopka. Za opravila iz druge faze bo imel stečajni upravitelj pravico do nadomestila še za v tem času vnovčeno in razdeljeno premoženje. Za opravila iz prve faze pa mu bo moralo sodišče odmeriti nagrado za delo v času od začetka stečajnega postopka do 1. 10. 2008. Ker je v postopku že tudi s pravnomočnimi sklepi odločilo o akontacijah nagrade, bo moralo pri odločitvi o izplačilu nagrade za to obdobje, ustrezno všteti tudi plačane akontacije. Pritožbeno sodišče namreč ocenjuje, da je le na takšen način mogoče akontacije nagrade pravilno všteti v nagrado za delo. Kot eden izmed možnih načinov odmere nagrade, ob nekonsistentni zakonski ureditvi spremembe režima načina nagrajevanja stečajnih upraviteljev v postopkih, ki so se začeli pred uveljavitvijo novega zakona, se pritožbenemu sodišču ponuja možnost odmere nagrade v višini, ki ustreza obsegu posameznih opravil za določeno zaključeno obdobje, kot v primeru, v katerem sodišče odloči o nagradi upravitelju, ki mu pred zaključkom stečajnega postopka funkcija na njegovo zahtevo preneha.

Glede na pritožbene trditve, ki so predvsem usmerjene v očitek, da sodišče prve stopnje pri odmeri višine nagrade na bi smelo uporabiti Pravilnika o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Uradni list RS, št. 91/2008 z dne 26. 9. 2008, v nadaljevanju Pravilnik), jim pritožbeno sodišče, v obsegu, ki je odločilen za konkretni obravnavani primer, pritrjuje. Pravilnik je začel veljati 1. 10. 2008, uporabljal pa se je le za postopke, začete po 1. 10. 2008. Za postopke, začete pred 1. 10. 2008 se je za odmero nagrad uporabljala Odredba o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave, stečaja in likvidacije, skupaj s sklepi o uskladitvah zneskov nagrad (3. odstavek 499. člena ZFPPIPP). Ne glede na določbo 34. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZFPPIPP (Uradni list RS, št. 40/2009 z dne 29. 5. 2009, ZFPPIPP - A), da se za odmero nagrade in stroškov upravitelja v postopku zaradi insolventnosti, ki se je začel pred 1. 10. 2008, začne z uveljavitvijo tega zakona uporabljati predpis iz 2. in 3. točke 114. člena zakona (Pravilnik), zaradi pravil o časovni veljavnosti splošnih aktov, ni mogoče pritrditi stališču stečajnega upravitelja iz odgovora na pritožbo, da Pravilnik določa podrobnejša merila za odmero nadomestila nagrade tudi za opravila, ki so bila opravljena pred njegovo uveljavitvijo. Retroaktivno lahko veljajo samo posamezne zakonske določbe (2. odstavek 155. člena Ustave), ne torej določbe kakšnega drugega splošnega akta, in le v primeru, če retroaktivnost terja javna korist. Prehodne določbe ZFPPIPP o nagradah upraviteljem, vključno z določbo ZFPPIPP - A o uporabi Pravilnika, nimajo retroaktivne veljave, ker se po vsebini lahko nanašajo le na tisto fazo postopka, ki se je zgodila po uveljavitvi zakona oziroma njegove spremembe. Drugačna razlaga prehodnih določb citiranega zakona po prepričanju pritožbenega sodišča materialnopravno ni pravilna. S tem pa se izkaže, da je sodišče prve stopnje z uporabo tarife za odmero nagrade iz Pravilnika, za opravila stečajnega upravitelja, ki so bila opravljena pred 13. 6. 2009 (datum uveljavitve ZFPPIPP - A), tudi v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Zato bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločanja o predlogu pravilno uporabiti materialno pravo glede uporabe podrobnejših pravil o odmeri nagrade.

Pritožbeni stroški upnikov so stroški udeležbe v postopku, ki jih nosi vsak upnik sam (129. člen ZFPPIPP), zato je pritožbeno sodišče njuno zahtevo za povrnitev stroškov kot neutemeljeno zavrnilo.