Jedro

Dolžnik je na upnikov predlog odgovoril in navajal pravno pomembna dejstva; nasprotoval je prehodu terjatve in ugovarjal zastaranje terjatve. Vse to so pravno pomembni ugovorni razlogi, ki pa niso bili utemeljeni. V takšnem primeru pa tudi najskrbnejšo materialno procesno vodstvo ne more sanirati vsebinsko pomanjkljivega ugovora, zato je odveč.

Dolžnost materialno procesnega vodstva ne sega tako daleč, da bi moralo sodišče dolžnika opozoriti, da navaja sicer pravno pomembne ugovore, ki pa niso utemeljeni, in ga povprašati, ali morebiti obstoji še kakšno drugo dejstvo, s katerim bi utegnil uspeti z zavrnitvijo upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika začelo postopek osebnega stečaja in določilo upraviteljico.

2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi kršitve pravil postopka. Bistvo pritožbe je, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dolžnega materialno procesnega vodstva in je s tem kršilo njegovo ustavno pravico do izjave v sodnem postopku. Če bi sodišče materialno procesno vodstvo pravilno izvedlo, bi dolžnik že na prvi stopnji zatrjeval tisto, kar je navedel v pritožbi.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik (dolžnik) ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na pogoj insolventnosti (iz razloga po 3. točki drugega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP), zato višje sodišče tega dela obrazložitve izpodbijanega sklepa ne povzema. Glede terjatve (četrti odstavek 232. člena ZFPPIPP) je sodišče prve stopnje razsodilo, da ima upnik do dolžnika terjatev iz naslova kreditne pogodbe (2.254.218,40 EUR), ki je izkazana z izvršilnim naslovom (kreditna pogodba, sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa notarja M. D., št. SV 230/2010, in dodatki h kreditni pogodbi št. 1 do 4, ki so prav tako sklenjeni v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa istega notarja, št. SV 396/2012). Tega pritožnik v pritožbi več ne izpodbija, navaja pa, da dolžnik do upnika nima več obveznosti (o vsebini pritožbenih navedb bo višje sodišče povedalo več v nadaljevanju). Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikovo stališče, da nima obveznosti do upnika, ker dolžnik ni bil obveščen oziroma ni bil pravočasno obveščen o prehodu terjatve s prvotnega upnika, to je X Bank d.d. (kreditodajalec), na upnika predlagatelja. Ugotovilo je, da je terjatev po izvršilnem naslovu s prvotnega upnika prešla na upnika predlagatelja zaradi oddelitve s prevzemom (šesti odstavek 623. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1), torej je upnik predlagatelj univerzalni pravni naslednik prvotnega upnika. Kdaj oziroma ali je dolžnik obvestilo o prehodu terjatve dobil, bi bilo pomembno le, če bi dolžnik obveznost izpolnil, kaj plačal, kar pa ni zatrjeval. Tudi teh razlogov pritožnik ne napada.

6. Bistvena pritožbena trditev je, da je sodišče opustilo dolžno materialno procesno vodstvo iz 285. člena ZPP, saj če bi izpolnilo svojo dolžnost, bi dolžnik vedel, da mora sodišču bolj pojasniti, zakaj terjatev ne obstaja. Dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel pooblaščenca. Navaja, da je normalno pričakovanje, da se bo stranki v primeru kompleksnega vrednotnega in normativnega sveta izmaknila kakšna prvina normativnega sveta. To se je pritožniku tudi zgodilo, saj ni vedel, da mora sodišču bolj pojasniti, zakaj terjatev ne obstaja. Pritožnik se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-133/04, in opozarja, da je dolžnost materialno procesnega vodstva toliko večja v primerih, ko dolžnik nima pooblaščenca in se zastopa sam kot laik. Dolžnost materialno procesnega vodstva se nanaša tako na dejanske navedbe kot tudi na pravno opredelitev spora.

7. ZPP v 285. členu sodišču nalaga, da s postavljanjem vprašanj ali na drug primeren način poskrbi, da se pred obravnavo ali med njo navede vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo.

8. Materialno procesno vodstvo se nanaša na dejanske navedbe, na področje stvarnih predlogov, na dokazni postopek in na pravna vprašanja. Cilj izvrševanja tega načela na področju dejanskih navedb je, da se navedejo vsa odločilna dejstva in da se dopolnijo nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih. Sodnik tako v primeru, ko stranka pravno pomembnih dejstev sploh ne navaja, ne prekrši svoje nepristranskosti, če stranko opozori, da ni navedla odločilnega dejstva. Ne sme pa iti materialno procesno vodstvo tako daleč, da bi dalo strankama pobudo za to, da popolnoma spremenita dosedanje navedbe, saj v tem primeru ne gre več za dopolnitev z manjkajočimi dejstvi, marveč za popolno spremembo dejanskega stanja. Sodišče mora stranko opozoriti na pomanjkljivo substanciranje, ne sme pa se z njo poistovetiti in samo zapolniti vrzeli v dejanskih navedbah. Materialno procesno vodstvo, ki se nanaša na pravna vprašanja, zadeva predvsem dolžnost sodišča, da stranke opozori na določeno pravno normo, ki so jo stranke prezrle ali se jim ni zdela pravno pomembna. Če na pomanjkanje trditev o pravno pomembnih dejstvi, dokazih ali o možnosti drugačne pravne kvalifikacije opozori nasprotna stranka, opozorilo sodišča v tej smeri ni več potrebno. Sodišče je k materialno procesnemu vodstvu zavezano tako v zadevah, v katerih ima stranka kvalificiranega pooblaščenca, kot tudi v zadevah, v katerih ga nima. Ta okoliščina je samo merilo, kako skopo oziroma natančno bo opredeljena pobuda sodnika stranki (primerjaj Nina Betetto v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Uradni list, 2010, strani 586 do 593, Vrhovno sodišče v VS RS, sodba II Ips 33/2014 z dne 8. 10. 2015).

9. Iz stečajne zadeve izhaja, da je sodišče prve stopnje materialno procesno vodstvo izvedlo že v pozivu dolžniku z dne 16. 11. 2017 (pd 7). Sodišče prve stopnje je dolžniku vročilo upnikov predlog za začetek stečajnega postopka. Hkrati ga je poučilo, da se lahko v 15 dneh izreče o upnikovemu predlogu za začetek postopka osebnega stečaja, da lahko ugovarja, da ni insolventen ali da terjatev ne obstaja. Pritožnik glede tega dopisa v pritožbi ni rekel ničesar, navaja le, da bi ga moralo sodišče prve stopnje konkretneje poučiti o zatrjevanju pravno pomembnih dejstev, ker je pravni laik.

10. Vrhovno sodišče je že razsodilo, da je za presojo, ali je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka o dolžnosti ustreznega materialno procesnega vodstva, odločilna trditvena podlaga strank, ki sta jo ponudili v postopku pred sodiščem prve stopnje (glej VS RS, sodba III Ips 42/2016 z dne 28. 11. 2017). Zato je višje sodišče v nadaljevanju povzelo trditveno podlago obeh strank.

11. Upnik je v predlogu za začetek postopka osebnega stečaja zatrjeval in dokazoval, da ima proti dolžniku terjatev iz naslova kreditne pogodbe (2.254.218,40 EUR), ki je izkazana z izvršilnim naslovom (kreditna pogodba, sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa notarja M. D., št. SV 230/2010, in dodatki h kreditni pogodbi št. 1 do 4, ki so prav tako sklenjeni v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa istega notarja, št. SV 396/2012). Zatrjeval je tudi, da je terjatev po izvršilnem naslovu s prvotnega upnika prešla nanj na podlagi oddelitve s prevzemom, ki jo je dokazoval z izpiskom iz poslovnega registra in s pogodbo o oddelitvi s prevzemom.

12. Dolžnik je na upnikov predlog odgovoril v Ugovoru zoper upnikov predlog za začetek stečajnega postopka (pd 13). Navedel je, da upniku ne dolguje ničesar, ker z njim ni bil v poslovnem razmerju. Upnik zoper dolžnika nikoli ni uveljavljal nobene terjatve in ni vodil nobenih sodnih postopkov. Dolžnik bi moral biti o spremembi upnika obveščen, če je dejansko prišlo do prehoda terjatve na podlagi pogodbe o oddelitvi s prevzemom (v tem delu se je skliceval na točko 6.1. pogodbe o oddelitvi s prevzemom). Upnik bi moral dolžnika o prehodu premoženja obvestiti takoj po vpisu oddelitve v sodni register. O tem dolžnik ni bil obveščen, obvestil ni prejel. Navedel je še, da bi moral novi upnik hkrati prevzeti vsa zavarovanja po pogodbi (katera, je navedel v četrtem odstavku), pa jih ni. Posledično ne dolguje ničesar.

13. Upnik je na naroku 13. 3. 2018 (zapisnik na pd 20) povedal, da je bilo dolžniku iz drugih postopkov znano, da je terjatev prešla nanj, in še, da se za zastaranje terjatve uporablja 356. člen Obligacijskega zakonika – OZ, zato terjatev ni zastarala.

14. Dolžnik je v vlogi z dne 28. 3. 2018 vztrajal, da do prehoda terjatve ni prišlo, ker dolžnik o delitvi premoženja po pogodbi o oddelitvi s prevzemom ni bil obveščen oziroma ni bil obveščen tako, kot to zahtevajo časovni roki iz točke 6.1 pogodbe o oddelitvi s prevzemom. Nadalje je še navedel, da je obveznost zastarala, saj je izhajala iz pogodbe (kreditna pogodba z dodatki). Ta je sicer bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, vendar to še ne pomeni podaljšanja zastaralnega roka na 10 let. Če pa se upnik v zvezi s tem sklicuje na neposredno izvršljivost notarskega zapisa, mora prenos neposredne izvršljivosti do fizične osebe dokazati z vročitvijo obvestila dolžniku o spremembi upnika. Nadalje je še navedel, da ima zadosti premoženja, saj razpolaga s 50 % poslovnim deležem v družbi E., katere kapital po potrditvi poenostavljene prisilne poravnave znaša oziroma bo znašal 5.930.448,00 EUR.

15. Na drugem naroku sta obe stranki vztrajali pri že prej zatrjevanem (zapisnik na pd 22).

16. Iz tako povzetega stanja spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje pritožnika pozvalo k odgovoru na upnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja in ga poučilo, da lahko ugovarja tako terjatvi kot tudi pogoju insolventnosti. Dolžnik je na upnikov predlog odgovoril in navajal pravno pomembna dejstva; nasprotoval je prehodu terjatve in ugovarjal zastaranje terjatve. Vse to so pravno pomembni ugovorni razlogi, ki pa niso bili utemeljeni. V takšnem primeru pa tudi najskrbnejšo materialno procesno vodstvo ne more sanirati vsebinsko pomanjkljivega ugovora, zato je odveč (prim. Nino Betetto na str. 586 citiranega dela).

17. Pritožnik navaja, da če bi sodišče 285. člena ZPP pravilno uporabilo, bi dolžnik vedel, da mora sodišču _bolj_ pojasniti, zakaj terjatev ne obstaja. Višje sodišče odgovarja, da dolžnost materialno procesnega vodstva ne sega tako daleč, da bi moralo sodišče dolžnika opozoriti, da navaja sicer pravno pomembne ugovore, ki pa niso utemeljeni, in ga povprašati, ali morebiti obstoji še kakšno drugo dejstvo, s katerim bi utegnil uspeti z zavrnitvijo upnikovega predloga za začetek stečajnega postopka. V zvezi z zatrjevano pomanjkljivim materialno procesnim vodstvom glede uporabe prava pa višje sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje dolžnika že v pozivu obvestilo o pomembnem pravnem okviru (ugotavljanje obstoja terjatve in insolventnosti po določbah ZFPPIPP).

18. Pritožnik navaja, da je očitno sodišče prve stopnje že samo ugotovilo, da je bila dolžnikova trditvena podlaga pomanjkljiva. To naj bi izhajalo iz tistega dela obrazložitve sodišča prve stopnje, v katerem je navedlo, _da je dolžnik zgolj pavšalno zatrjeval... in da ni mogel izpodbiti verodostojnih listinskih dokazov_. Pritožnik tudi s tem pritožbenim argumentom ne more uspeti, saj je ta del obrazložitve vzel iz konteksta. Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku na strani 6/9 obrazložitve zapisalo, _da se dolžnik do predloženih listin ni konkretno opredelil, ampak je zgolj pavšalno zatrjeval, da naj ga upnik o prenosu terjatve ne bi obvestil. Na ta način po presoji sodišča ni mogel izpodbiti verodostojnosti listinskih dokazov v zvezi z obveščanjem in opominjanjem dolžnika, ki jih je predložil upnik_. Ugotovitev o pavšalnih trditvah na strani dolžnika se torej nanaša na tisti del trditev, s katerimi je pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje izpodbijal prehod terjatve prvotnega upnika (kreditodajalca) na upnika predlagatelja. Tega sedaj v pritožbi ne izpodbija več.

19. Iz zgoraj povzete trditvene podlage torej izhaja, da so vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na terjatev, nedopustne pritožbene novote, zato jih višje sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Pritožnik namreč sedaj v pritožbi navaja ugovore, ki bi jih imel do upnika kreditojemalec oziroma glavni dolžnik, to je A. d.o.o. Pritožnik navaja, da je bil kreditojemalec A. d.o.o. hkrati lizingojemalec po pogodbi o finančnem lizingu. Iz naslova te lizing pogodbe, ki je prenehala veljati, ker je lizingodajalec (H. d.o.o.) odstopil od pogodbe, naj bi zatrjevano imel lizingojemalec (A. d.o.o.) do lizingodajalca (_B. oziroma_ H. d.o.o.) terjatev, ki pa je bila s Pogodbo o odstopu terjatev in ustanovitvi zastavnih pravic odstopljena v zavarovanje prvotnemu upniku, pravnemu predniku upnika predlagatelja. Če bi lizingodajalec izpolnil obveznost po lizing pogodbi in predmet lizinga prodal, zatrjuje pritožnik, bi presežek, glede na Pogodbo o odstopu terjatev in ustanovitvi zastavne pravice, moral nameniti poplačilu upnikove terjatve iz kreditne pogodbe. Ker tega ni storil, upnik predlagatelj in lizingodajalec pa predstavljata koncern z razmerjem enakopravnosti (531. člen ZGD-1), pritožnik v pritožbi uveljavlja ugovor iz naslova kršitve pogodbe. Upnik naj bi z neskrbnim ravnanjem, ker ni kot dober gospodar poskrbel za izterjavo odstopljene terjatve, povzročil, da je lizingojemalčeva terjatev (iz lizing pogodbe) zastarala. S tem je družbi A. d.o.o. povzročil škodo, ki je enaka vrednosti kupnine (s tem v zvezi pa navaja ponudbo I.; glej v nadaljevanju), in jo v višini terjatve uveljavlja v pobot. Iz istega razloga pa upnikova terjatev sploh še ni dospela, saj je upnik prišel v upniško zamudo (sklicuje se na 5. in 6. člena OZ v zvezi s 300. členom OZ).

Vse to so pritožbene novote, za katere dolžnik ni povedal, zakaj jih ni zatrjeval že predhodno. Do same utemeljenosti teh navedb pa se višje sodišče izrecno ne opredeljuje, saj od ugotovitve, da gre za trditve iz prvega odstavka 337. člena ZPP, to ni več potrebno.

20. Če pritožnik uveljavlja, da bi ga moralo sodišče prve stopnje k prav takšnemu ugovoru vzpodbuditi z ustreznim materialno procesnim vodstvom, se moti. Pritožbeno zatrjevano namreč predstavlja povsem drug, samostojen sklop dejanskega stanja, ki temelji na zatrjevani odškodninski odgovornosti upnika iz naslova kršitve dolžne skrbnosti pri izterjavi odstopljene terjatve in zaradi katerega naj bi po pritožnikovih navedbah prišlo tudi do _ex lege_ pobota oziroma uveljavlja ugovor glavnega dolžnika, da je obveznosti prenehala zaradi pobotne terjatve (primerjaj prvi odstavek 1024. člena OZ). Kolikor bi iz pritožbe, ki je mestoma nenatančna, izhajalo, da v tem delu pritožnik ugovarja zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi ti ugovori izhajali tudi iz vsebine listin (kreditne pogodbe z dodatki), s katerimi je upnik izkazal terjatev, višje sodišče odgovarja, da je vsebina pogodbenega prava dejansko vprašanje, kar pomeni, da mora biti del trditvene podlage (212. člen ZPP). Če pritožnik meni, da bi ga moralo sodišče k morebitnemu ugovoru iz tega naslova vzpodbuditi v okviru materialno procesnega vodstva, to pritožbeno stališče ne more biti pravilno iz zgoraj pojasnjenih razlogov.

21. Višje sodišče se opredeljuje še do pritožbenega izvajanja glede ponudbe družbe I., ki je bila za nepremičnine, s prodajo katerih bi bila poplačana tudi terjatev upnika iz predmetne kreditne pogodbe, pripravljena ponuditi 4,5 mio evrov. Pritožnik zatrjuje, da je to izvedel šele 23. 5. 2018. Tudi v tem delu pritožba ni povsem jasna, saj pritožnik zatrjuje le, kdaj je izvedel za ponudbo podjetja I., ne zatrjuje pa kakšen je bil izzid te ponudbe. Poleg tega iz listin, ki so priloga pritožbe, izhaja, da naj bi pogajanja propadla po izdaji izpodbijanega sklepa. V tem delu torej niti ne gre za nova dejstva in nove dokaze iz prvega odstavka 337. člena ZPP, saj gre za kasnejša dejstva _(nova producta)_. 22. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani. Ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo. Odločitev temelji na 2. točki 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIP.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.