Jedro

Pravilno je stališče organa za BPP, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo zoper sklep tega sodišča I U 319/2014 z dne 10. 4. 2014, s katerim je bila zavržena njegova tožba zoper odločbo tega organa št. Bpp 269/2013, in da torej za (izredno) BPP, za kakršno je tožnik zaprosil v zvezi z navedeno pritožbo, ni izpolnjen pogoj po prvi alinei prvega odstavka 24. člena ZBPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev izredne BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v zvezi s pritožbo v upravnem sporu zoper sklep tega sodišča I U 319/2014 z dne 10. 4. 2014 ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se v skladu z določbo drugega odstavka 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) tožnikov finančni položaj v postopku dodelitve BPP ni ugotavljal, ker je tožnik od 1. 1. 2014 upravičen do denarne socialne pomoči. Objektivni pogoj, ki ga je organ moral ugotavljati v skladu s tretjim odstavkom 11. člena ZBPP, in po določbah 24. člena tega zakona, pa po njegovih ugotovitvah ni izpolnjen. Tožnik je namreč uveljavljal BPP za pritožbo zoper sklep tega sodišča I U 319/2014 z dne 10. 4. 2014, s katerim je bila zavržena njegova tožba zoper odločbo organa za BPP tega sodišča št. Bpp 269/2013 z dne 30. 12. 2013. S to odločbo je bila zavrnjena tožnikova prošnja za BPP za tožbo v upravnem sporu zoper odločbo organa za BPP tega sodišča št. Bpp 209/2013 z dne 21. 10. 2013. Upravni spor v zvezi z odločbo št. Bpp 209/2013 z dne 21. 10. 2013, voden pod št. I U 1859/2013, in ki se je zaključil z izdajo zavrnilne sodbe z dne 7. 1. 2014, pa je bil pravnomočno končan že pred vložitvijo tožbe v zadevi I U 319/2014. S tem pa je prenehala tožnikova potreba za pridobitev BPP, zato je posledično odpadel njegov pravni interes za upravni spor v zadevi I U 319/2014. Glede na to je sodišče tožnikovo tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo, saj bi tožnik z vloženo tožbo ne mogel izboljšati svojega pravnega položaja. Organ za BPP je tako ocenil, da je bila s sklepom tega sodišča I U 319/2014 z dne 10. 4. 2014 tožnikova tožba utemeljeno zavržena ter je njegovo pričakovanje, da bi s pritožbo uspel, v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. To pa pomeni, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP.

Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Ne strinja se z zaključkom organa za BPP, da pritožba ne bi imela izgledov za uspeh. Tožnik meni, da bi bila pritožba smiselna in da je upravičen do BPP. Z nedodelitvijo BPP se tožniku kršijo ustavne pravice, kršene pa so tudi določbe Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), saj tožniku ni zagotovljena pravica do poštenega sojenja. Tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je sodišču upravni spis v zadevi.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se z organom za BPP strinja, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh s pritožbo zoper sklep tega sodišča I U 319/2014 z dne 10. 4. 2014, s katerim je bila zavržena njegova tožba zoper odločbo tega organa št. Bpp 269/2013, in da torej za (izredno) BPP, za kakršno je tožnik zaprosil v zvezi z navedeno pritožbo, ni izpolnjen pogoj po prvi alinei prvega odstavka 24. člena ZBPP.

Po prvi alinei 24. člena ZBPP je namreč pogoj za dodelitev BPP, da zadeva, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP, ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. V kakšnih primerih se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, pa je podrobneje določeno v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, in sicer: če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

Sodišče pa se strinja, da po tem, ko je bilo v upravnem sporu, vodenem pod opr. št. I U 1859/2013, o tožbi zoper odločbo Bpp 209/13 z dne 21. 10. 2013 že pravnomočno odločeno (to pa je bilo z izdajo zavrnilne sodbe z dne 7. 1. 2014), tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za uveljavljanje BPP za tožbo zoper navedeno odločbo Bpp 209/13. Zato je bila tudi po presoji sodišča s sklepom tega sodišča I U 319/2014 z dne 10. 4. 2014 pravilno zavržena tožnikova tožba zoper odločbo Bpp 269/2013 z dne 30. 12. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova prošnja za BPP za tožbo zoper odločbo Bpp 209/2013. Pritožba zoper sklep sodišča I U 319/2014 z dne 10. 4. 2014 pa glede na uveljavljeno sodno prakso, kadar gre za enako ali podobno dejansko stanje in pravno podlago, in na katero se sklicuje tudi organ, nima verjetnih izgledov za uspeh, in torej tudi po mnenju sodišča šteje za nerazumno zadevo v smislu tretjega odstavka 24. člena ZBPP, za kakršno je po prvi alinei prvega odstavka 24. člena ZBPP BPP izključena. Tožnikovih ugovorov, podanih v smeri, da niso pravilni zaključki organa za BPP, da pritožba ne bi imela verjetnih izgledov za uspeh, in ki so podani na splošni ravni ter niso konkretizirani in argumentirani, pa ob povedanem sodišče ne more presoditi kot utemeljenih.

Na tožbene navedbe, da bi tožniku glede na določbe Ustave in EKČP morala biti priznana BPP, pa sodišče odgovarja, da se po prvem odstavku 2. člena ZBPP BPP odobri pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa ta zakon; v obravnavanem primeru pa je bilo tudi po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da za priznanje BPP tožniku ni (bil) izpolnjen pogoj v zvezi z zadevo, za katero je tožnik prosil za BPP (to je pogoj iz prve alinee prvega odstavka 24. člena ZBPP, da zadeva ni očitno nerazumna). Z zakonito odločitvijo in ob tem ko sodišče ne meni, da bi bil ZBPP v nasprotju z Ustavo, pa z odločitvijo organa za BPP v tožnikove pravice, ki mu jih zagotavlja Ustava, ni moglo biti poseženo. Iz določbe prvega odstavka 6. člena EKČP (pravica do poštenega sojenja) pa tudi ne izhaja, da bi država v civilnih zadevah morala vedno zagotoviti brezplačno pravno pomoč; tako sklepanje dopušča razlaga z arg. a contrario določbe tretjega odstavka navedenega člena, po kateri gre taka pravica, in še to omejena z obstojem razlogov pravičnosti, (le) obdolžencem v kazenskem postopku. Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice pa je že presodilo, da je dopustno, da se prošnja za brezplačno pravno pomoč odkloni, če je očitno, da pravno sredstvo ne more imeti uspeha (Del Sol proti Franciji, sodba z dne 26. 2. 2002, št. 46800/99).

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.