Jedro

Tožnik je spornega dne na varovanem območju tožene stranke, namenjenem izključno nočnemu parkiranju mestnih avtobusov, iz rezervoarja tam parkiranega mestnega avtobusa, v lasti tožene stranke, natočil 10 l goriva v „kantico“, ki jo je prinesel s seboj, z namenom, da si ga protipravno prilasti. Tožnikovo ravnanje ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1, zato je obstajal utemeljen razlog za izredno odpoved po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnik je s svojim ravnanjem kršil tudi 1. odstavek 32. člena ZDR (upoštevanje delodajalčevih navodil), 35. člen ZDR (prepoved škodljivega ravnanja) ter 31. člen ZDR (vestno opravljanje dela), zato je obstajal tudi utemeljen razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 11. 10. 2012, ki je bila tožniku vročena 16. 10. 2012, nezakonita in se razveljavi, da mu delovno razmerje ni prenehalo 16. 10. 2012, temveč z vsemi pravicami še traja na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2012 vse do 26. 8. 2013, da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 16. 10. 2012 do 26. 8. 2013 prijaviti v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, mu za ta čas priznati vse pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja, še zlasti obračunati plačo, določeno v pogodbi o zaposlitvi ter po obračunu davkov in prispevkov izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega izplačila plače do plačila (točka I izreka). Zavrnilo pa je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 33.476,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (točka II izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, za izpodbijanje katere nima pravnega interesa) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita. Predhodno vprašanje, ali je tožnik storil kaznivo dejanje ali ne, je bilo že rešeno v kazenskem postopku, v katerem je bil s sklepom opr. št. IV K 62149/2012 z dne 11. 9. 2013 kazenski postopek ustavljen. Sodišče prve stopnje je zato samo in v nasprotju z navedenim sklepom ugotovilo, da je tožnik storil naklepno kaznivo dejanje. Nadalje pritožba meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 8. člena ZPP in ugotavlja, da sta dva različna sodnika diametralno nasprotno ugotovila dejansko stanje. Nato v točki 5 in v prvem delu točke 6 obširno povzema obrazložitev razveljavljene sodbe sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1607/2012 z dne 26. 8. 2013 in poudarja svoje strinjanje s to odločitvijo. V zvezi z izpodbijano sodbo pa pritožba navaja, da je zaslišana priča, policistka A.A. prepričljivo potrdila izpoved tožnika, da je B.B. na kraj dogodka prišel zadnji in to iz C.. To naj bi izhajalo tudi iz dopisa D. z dne 28. 9. 2012. Glede na navedeno pritožba meni, da B.B. v času spornega dogajanja ni bil v tapetniški delavnici, kot je zatrjeval in zato ni mogel videti tožnika in dogajanja na parkirišču. Prav tako je sodišče prve stopnje popolnoma nekritično zaključilo, da je B.B. ključe delavnice prevzel od varnostnika v vratarnici, čeprav oseba, ki je ključe prevzela, ni bila vpisana in je varnostnik E.E. šele naknadno, po spornem dogodku, ko mu je B.B. vrnil ključ, v evidenco vpisal njegov priimek. Nadalje pritožba navaja, da je bil B.B. navzoč pri razgovoru tožnika z direktorjem 26. 9. 2012, tako da ne drži, da je na lastne oči videl, kako je tožnik odprl pokrov motorja in prtljažnik lastnega vozila. Sodišče prve stopnje verjame izpovedi varnostnika E.E. (verjetno: F.F.), čeprav je v prvotnem postopku to pričo ocenilo kot neverodostojno, da jo je po telefonu poklical B.B., iz dopisov D. pa ne izhaja, da bi bil F.F. o dogajanju obveščen po telefonu in da je B.B. na kraj dogodka prispel šele okoli 4. ure. V zvezi s parkiranjem tožnik tudi opozarja, da je na istem mestu parkiral več let, sodišče prve stopnje pa mu ne verjame, da je bila to stalna praksa. Tudi vsebina kantice za sodišče ni bila bistvena. Za sodišče ni bilo pomembno, da nobena od zaslišanih prič vonja po gorivu pri tožniku ni zaznala in tožena stranka tudi ni izrecno ugotavljala, kaj je bilo v kantici. Ker pa je tožnik trdil, da mu je bila zadeva nastavljena, je to dvoje bistveno. Tožena stranka tako ni dokazala, kaj je bilo oziroma ali je sploh kaj bilo v kantici. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje povsem nekritično verjelo B.B., da se je pred prihodom tožnika skril v tapetniško delavnico, iz katere je opazoval dogajanje, ni pa zaznalo prirejanja podatkov v zvezi s prevzemom ključa. Povsem nekritično je bilo do razlik v izpovedih prič in dopisa D. Brez utemeljenega razloga sodišče ni verjelo izpovedi policistke A.A., čeprav je edina verodostojna priča, ki ni povezana z nobeno stranko in ni zainteresirana za izid postopka. Verjelo tudi ni tožniku, da ga je F.F. zgrabil in potisnil med avtobuse, saj naj bi bilo 30 - 40 cm prostora med avtobusi premalo, da bi lahko več metrov potiskal odraslega moškega. Tožnik je šele sedaj opazil, da je tožena stranka prilagodila fotografije za ta postopek, saj sta fotografiji, ki prikazujeta sporno črno kantico in cev pred njo na tleh, različni. Prav tako pa je tožnik šele sedaj izvedel poizkus, s katerim je ugotovil, da se s cevjo dolžine 80 cm ne da natočiti goriva v kantico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pritožba pa se na ta pritožbeni razlog le pavšalno sklicuje. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče sta o zadevi že odločali. Višje delovno in socialno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 1036/2013 z dne 3. 4. 2014 sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1607/2012 z dne 26. 8. 2013, zoper katero sta se pritožili obe stranki, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da dopolni dokazni postopek ter po celoviti dokazni oceni odloči o celotnem tožbenem zahtevku, pri čemer naj o podrednem zahtevku odloči šele, če ugotovi, da tožnikov zahtevek za reintegracijo ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je dokazni postopek dopolnilo skladno z napotili pritožbenega sodišča in o zadevi ponovno odločilo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 5. 2012, ki mu jo je tožena stranka izredno odpovedala dne 11. 10. 2012, potem ko ga je z dopisom z dne 2. 10. 2012 seznanila z očitanimi kršitvami in ga povabila na zagovor dne 9. 10. 2012, ki se ga je tožnik udeležil, tako da je tožena stranka postopek pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi izpeljala skladno z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), prav tako pa je tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz utemeljenega razloga po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena v zvezi s 110. členom ZDR. Ravnanje tožnika, ki je dne 26. 9. 2012 med 3.20 in 4.00 uro na varovanem območju tožene stranke, namenjenem izključno nočnemu parkiranju mestnih avtobusov, iz rezervoarja tam parkiranega mestnega avtobusa z reg. št. LJ LPP 448, v lasti tožene stranke, natočil 10 l goriva v kantico, ki jo je prinesel s seboj, z namenom, da si ga protipravno prilasti, ima vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji). S tem ravnanjem je tudi kršil 1. odstavek 32. člena ZDR, 35. člen ZDR ter 31. člen ZDR. Podan pa je tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR, saj je tožena stranka izgubila zaupanje v tožnika, še posebej, ker je bil pri njej zaposlen na delovnem mestu vodja skupine in odgovoren za delo 20 ljudi, vodjem pa mora tožena stranka 100 % zaupati.

8. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi razlogi, na katerih temelji sodba sodišča prve stopnje, v celoti strinja, zato v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) le še dodaja:

9. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na to, da je bilo predhodno vprašanje, ali je tožnik storil kaznivo dejanje, že rešeno v kazenskem postopku, v katerem je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV K 62149/2012 z dne 11. 9. 2013 postopek ustavljen. Zato naj bi sodišče prve stopnje v nasprotju z navedenim sklepom ugotovilo, da je tožnik storil naklepno kaznivo dejanje. Kot izhaja iz točke 19 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je sodišče ugotovilo, da ima ravnanje tožnika vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1 in ne, da je tožnik storil kaznivo dejanje tatvine po 204. členu KZ-1. Delovno in socialno sodišče namreč ni stvarno pristojno za tako odločitev. Prav tako ZDR za izredno odpoved delodajalca kot odpovedni razlog na strani delavca v 1. alineji 1. odstavka 111. člena ni določil, da je kršitev, ki jo je storil delavec, kaznivo dejanje, ampak, da ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje bi bilo skladno s 14. členom ZPP vezano le na obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku. V obravnavani zadevi pa je bil v kazenskem postopku izdan sklep o ustavitvi postopka zaradi umika obtožnega predloga, zato nanj sodišče prve stopnje ni vezano.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 8. člena ZPP, saj je o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odločilo na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Zato je pritožbeni očitek o nepravilni uporabi določbe 8. člena ZPP neutemeljen. Kot je pritožbeno sodišče že ugotovilo, je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Iz sklepa opr. št. Pdp 1036/2013 z dne 3. 4. 2014, s katerim je bila sodba sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 1607/2012 z dne 26. 8. 2013 razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, pa izhaja, da je sodišče v prvem postopku nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar je bil razlog za razveljavitev.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je B.B. ravnanje tožnika opazoval skrit v tapetniški delavnici, da je imel ključe, s katerimi je v delavnico prišel in da je te ključe vratarju E.E. dne 26. 9. 2012 tudi prinesel nazaj (točka 13 obrazložitve sodbe). Točno na kraj dogodka je prišel šest minut po obvestilu D. in po prihodu policistov. Pri tem je sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve prepričljivo utemeljilo, zakaj izpovedi policistke A.A., da je tožnik na kraj dogodka prišel od doma, ne verjame. Iz dopisa D. z dne 28. 9. 2012 (A4 in B2) pa izhaja le, da je B.B. na kraj dogodka prišel ob 4.00 uri, ne pa, da je prišel od doma. Čeprav iz dopisov D. (B1 in 2 ter A3 in 4) ne izhaja, da bi varnostnika F.F. na kraj dogodka poklical B.B., se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da to dejstvo ne vpliva na verodostojnost izpovedi zaslišanih prič F.F. in G.G.. F.F. je izpovedal, da so imeli splošno naročilo za obhod območja (to izhaja tudi iz navedenih dopisov D.), da je bil v času klica v neposredni bližini in je ravno začel z obhodom. Sodišče prve stopnje prav tako ni imelo razloga, da bi dvomilo v izpoved varnostnika F.F., ko je izpovedal, kako je zalotil tožnika. Zaradi tega so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično verjelo B.B., ne pa tožniku in A.A. povsem neutemeljene.

12. Iz točke 17 obrazložitve izhaja, da je kot priča zaslišan B.B. izpovedal, da je na podlagi svojih predhodnih delovnih izkušenj ocenil, da je v kantici gorivo, enako pa je potrdila tudi priča A.A., to pa izhaja tudi iz kazenske ovadbe, ki jo je v spis vložil tožnik, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila kantica, iz katere je gledala cev, napolnjena z gorivom, pravilna. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj vonja po gorivu pri tožniku ni bilo zaznati in tudi razloge, na podlagi katerih je ugotovilo, da to v obravnavani zadevi ni bistveno. Prav tako ni bistveno tudi, če bi tožnik na spornem mestu parkiral več let. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je direktor izdal odredbo, po kateri lahko tam parkirajo le zaposleni z dovolilnicami, te pa tožnik ni imel in da so tožnika kakšnih 14 dni pred spornim dogodkom varnostniki opozorili, da na tem mestu ne sme parkirati. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da zadeva tožniku ni bila nastavljena, kot to navaja pritožba.

13. Tožnik je s pritožbenimi navedbami o tem, da so fotografije prilagojene za ta postopek in o tem, da je opravil preizkus, s katerim je ugotovil, da se s cevjo dolžine 80 cm ne da natočiti goriva v kantico, prekludiran. Gre namreč za pritožbene novote, za katere niso izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP, zato jih pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 336. člena ZPP ni upoštevalo.

14. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tako primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek, pravilna. Pritožba tožeče stranke je zaradi tega neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče skladno s 353. členom ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP in 154. členu istega zakona. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.