Jedro

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah opredeljeni pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti) tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi moral toženec zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem privilegiranju obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, tj. delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.

Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati tudi povrnitev stroškov upravnega postopka. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom tožencu naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 406,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da priznani stroški niso odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo, razen 20 točk za dopis z dne 10. 7. 2024 odgovor na poziv sodišča. Pooblaščenka tožeče stranke je zastopala delodajalca zavarovanca, zato bi moralo sodišče upoštevati, da se skladno s 1. točko tar. št. 16 OT v sporih s področja socialne varnosti tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Sodišče neupravičeno ni priznalo stroškov upravne pritožbe v višini 250 točk, nastalih v predsodnem upravnem postopku. Pri tem ni preverilo, ali so priglašeni stroški v upravnem postopku v skladu z OT, niti se ni oprlo na določila Pravilnika o stroških v upravnem postopku. Stroški pritožbe v upravnem postopku so stroški obveznega predhodnega postopka in so bili potrebni, saj tožeča stranka ne bi mogla pred sodiščem zahtevati sodnega varstva, če ne bi predhodno že izčrpala pravnega sredstva v upravnem postopku. S tem si je zagotovila pravno varstvo njenih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin v upravnem postopku, ki je skladno s tretjim odstavkom 20. člena ZUS ne sme navajati pred sodiščem, če je imela možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Zaradi napačnega ovrednotenja priglašenih točk po OT je sodišče pooblaščenki tožeče stranke priznalo tudi prenizke materialne stroške po 11. členu OT in DDV. Skupaj odvetniški stroški znašajo 983,22 EUR, ki jih mora sodišče naložiti tožencu. Sklepa o stroških zaradi nezadostne obrazloženosti ni mogoče preizkusiti, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeči stranki ni priznalo vseh priglašenih stroškov, pri čemer ni obrazložilo, zakaj teh stroškov ni priznalo. Priglaša stroške pritožbe.

4.3. Toženec je podal odgovor na pritožbo, s katerim prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

5.4. Pritožba ni utemeljena.

6.5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

7.6. Katere stroške je sodišče prve stopnje priznalo kot potrebne jasno izhaja iz izpodbijanega sklepa (4. točka obrazložitve), zato ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Čeprav se sodišče prve stopnje ni izrecno opredelilo do vseh priglašenih stroškov pa je iz sklepa razvidno, da so bili stroški, ki so bili potrebni za socialni spor priznani po točki 1.b in ne tudi po točki 1.c tar. št. 16 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami, v nadaljevanju OT).

8.7. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na določilo v 1.c točki tar. št. 16 OT, ki sicer res določa, da se v zadevah opredeljeni pod 1.b točko te tarifne številke (to je tudi v sporih s področja socialne varnosti) tarifa za zastopanje delodajalca zviša za 100 %. Po stališču pritožbenega sodišča bi uporaba te določbe pomenila, da bi moral toženec zaradi neuspeha v socialnem sporu samo zato, ker na drugi strani nastopa delodajalec povrniti višje stroške postopka. Za zvišanje stroškov na podlagi lastnosti ene od strank spora in s tem privilegiranju obravnavanje delodajalcev glede priznanja stroškov postopka ni nobenega utemeljenega razloga. Šlo bi za kršitev ustavne pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Odvetnik lahko to določilo uporabi le v razmerju do svoje stranke, tj. delodajalca, ni pa dopustno teh stroškov prevaliti na drugega.

9.8. Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožeči stranki priznati tudi povrnitev stroškov upravnega postopka. Kljub uspehu v sodnem postopku tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v upravnem postopku, saj zato ni pravne podlage. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v prvem odstavku 113. člena določa, da gredo stroški, ki nastanejo stranki med postopkom ali zaradi postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Ni sporno, da se je postopek začel na predlog stranke, torej tožeče stranke, zato stroški upravnega postopka bremenijo njo. S tem v zvezi je zmotno pritožbeno sklicevanje na tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki obveznost navajanja dejstev in predlaganja dokazov veže na postopek pred izdajo akta. Uporaba določb zakona, ki ureja upravni spor je predpisana le glede razlogov, zaradi katerih je dopustno izpodbijati upravni akt (74. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1). Stroški predsodnega upravnega postopka niso stroški sodnega postopka. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov nastalih v postopku pred upravnim organom.

10.9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

11.10. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

Zveza:

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 74 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 113, 113/1 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 20, 20/3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 154, 154/1, 165, 165/1, 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 365, 365-2, 366

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.