Jedro

Tožena stranka ima diskrecijsko pravico odločitve, da kandidata, ki sicer izpolnjuje formalne pogoje, ne imenuje za predsednika sodišča, če po pismeno in ustno predstavljenem programu dela sodišča presodi, da kandidat ni primeren za opravljanje vodstvene funkcije. Takšna presoja tožene stranke izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, zato ne držijo tožbeni ugovori, da izpodbijana odločba ni obrazložena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, št. 2/12-74 z dne 16. 2. 2012 je tožena stranka odločila, da se okrajna sodnica na Okrajnem sodišču v Celju A.A. (tožnica v tem sporu), ne imenuje na mesto predsednice Okrajnega sodišča v Šentjurju.

V razlogih obrazložitve se tožena stranka sklicuje na 62.a člen Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki predstavlja pravno podlago za odločanje. Navaja podatke in dosedanje delo kandidatke za predsednico Okrajnega sodišča v Šentjurju, dokončno oceno sodniške službe Personalnega sveta Višjega sodišča v Celju št. Su 100100/2009-O-KID z dne 18. 6. 2009, iz katere izhaja, da ni opravljala vodstvenih funkcij. Predložila je program dela Okrajnega sodišča v Šentjurju, ki vsebuje oceno stanja na sodišču in tudi to predstavila članom Sodnega sveta. Predsednik Okrožnega sodišča v Celju je v mnenju, št. SU 010600/2011 z dne 11. 11. 2011 za razpisano mesto ne podpira, ker naj bi podala le oceno stanja, pri tem pa ni navedla ciljev sodišča za naslednjih 6 let, ni predlagala ukrepov in nosilcev le teh, rokov za izvedbo ter kriterijev za merjenje učinkovitosti sodišča. Predsednika ni prepričala, da delo sodišča pozna in ima izoblikovano vizijo vodenja za naslednje 6 letno obdobje.

Minister za pravosodje v mnenju, št. 700-6/2012 z dne 18. 1. 2012, ugotavlja, da kandidatka izpolnjuje formalne pogoje za imenovanje na mesto predsednika Okrajnega sodišča v Šentjurju in je primerna za opravljanje vodstvene funkcije. Ker pa se od predsednika pričakuje, da bo visoko strokoven sodnik z jasno vizijo razvoja sodišča ter odličnimi organizacijskimi in vodstvenimi sposobnostmi, njenega imenovanja na predsedniško mesto ne podpira. Sodni svet sprejema v celoti mnenje predsednika Okrožnega sodišča v Celju in ministra, pristojnega za pravosodje. Na razpisano mesto je lahko imenovana le oseba, ki bo zagotavljala izvedbo obstoječih programov ter sprejem novih z jasnimi cilji in vizijo razvoja sodišča. Iz njenega življenjepisa izhaja, da ni opravljala vodstvenih funkcij, ni predstavila programa dela sodišča, ciljev in vizije razvoja. V izvedenem izbirnem postopku na podlagi razpisne dokumentacije ter ustne predstavitve je Sodni svet ocenil, da ne izkazuje potrebnih organizacijskih in vodstvenih izkušenj, zato je ni imenoval na predsedniško mesto.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbeni razlog procesne kršitve določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora obrazložitev odločbe obsegati tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekuje takšno odločbo. V drugem odstavku 237. člena ZUP je bistvena kršitev pravil upravnega postopka podana tudi, če odločbe ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka). Odločba v dejanskem pogledu pa preizkus omogoča le, če je dejansko stanje v obrazložitvi odločbe v vseh bistvenih točkah opisano.

Navaja določbo 62.a člena ZS, ki določa, da predsednike sodišč imenuje z odločbo Sodni svet po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za pravosodje in predsednika neposredno višjega sodišča oziroma predsednika okrožnega sodišča, če je to sodišče organizacijska enota okrožnega sodišča. Izbira kandidata je prepuščena sicer odločitvi tožene stranke, vendar mora biti sprejeta odločitev obrazložena. Izpodbijana odločba pa ne vsebuje razlogov. Vsebuje predvsem povzetek mnenja ministra za pravosodje ter predsednika Okrožnega sodišča v Celju, ne pa razlogov tožene stranke, ki so privedli do sprejete odločitve. Iz odločbe ne izhaja, na podlagi česa je tožena stranka zaključila, da tožeča stranka ne razpolaga z ustreznimi organizacijskimi vodstvenimi sposobnostmi, zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. 22. 12. 2011 je bil opravljen ustni razgovor s člani Sodnega sveta. Po kratki predstavitvi programa dela za Okrajno sodišče v Šentjurju sta bili s strani članov, tožeči stranki postavljeni dve vprašanji in sicer, kaj meni, da katero pravno področje terja posebno in prednostno obravnavo in katero je to področje in ali je dejstvo, da prihaja iz zunanjega sodišča, prednost ali slabost. S tem je bil ustni razgovor končan. ZS kot pogoj za vložitev kandidature na predsedniško mesto ne določa, da mora imeti kandidat vodstvene in organizacijske izkušnje (62. člena ZS). V primeru, če bi veljalo tako stališče, potem na ta položaj predsednika sodišča ne bi mogel biti imenovan nihče, ki že ni bil predhodno imenovan na takšen položaj, to pa bi pomenilo širitev zakonsko določenih pogojev, ki jih mora izpolnjevati kandidat za predsednika sodišča, kar ni dopustno. Iz ocene sodniške službe izhaja tudi, da personalni svet ob podaji ocene sodniške službe sposobnosti opravljanja vodstvenega mesta ni posebej ocenjeval, saj je bila ocena sodniške službe izdelana po uradni dolžnosti, to je na podlagi določila drugega odstavka 31. člena Zakona o sodniški službi in ne zaradi morebitne kandidature ocenjevane sodnice. Iz ocene sodniške službe izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje in obenem izkazuje nadpovprečno strokovno znanje, nadpovprečne delovne sposobnosti, nadpovprečno sposobnost reševanja pravnih vprašanj ter nadpovprečno uspešno opravlja delo pri odpravi in preprečitvi sodnih zaostankov. Prav zaradi tega dela in zaradi svojega pristopa k delu, kvalitetnih rezultatov ter odnosa do sodelavcev, je bila tožnica imenovana za namestnico vodje izvršilnega oddelka, kar opravlja z odgovornostjo. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in da se ji povrnejo stroški postopka.

V odgovora na tožbo tožena stranka navaja enake dejanske in pravne razloge kot v izpodbijani odločbi, zato jih sodišče v sodbo ne povzema.

V pripravljalni vlogi z dne 6. 4. 2012, tožnica še dodatno navaja, da so s spremembo organizacije okrajnih sodišč slednja postala organizacijske enote okrožnih sodišč, pristojnosti predsednikov okrajnih sodišč pa precej manjše. Gre za eno izmed manjših sodišč, ki je organizacijska enota Okrožnega sodišča v Celju in je v mesecu decembru 2011, imela poleg predsednice zaposleni še dve sodnici ter 15 ostalih administrativnih oseb. Vodenje tako majhnega sodišča je prav tako odgovorna naloga, vendar pa takšnega vodenja z veliko vodstvenih funkcij prav gotovo ni mogoče primerjati z vodenjem od katerega večjih okrajnih sodišč. Te dejanske okoliščine bi pri odločanju o kandidatu za predsednika sodišča morala tožena stranka tudi upoštevati.

K točki I izreka: Tožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločanje v obravnavanem primeru je ZS, ki v 62.a členu v drugem odstavku določa, da predsednike ostalih sodišč (predsednika Vrhovnega sodišča imenuje državni zbor), imenuje z odločbo Sodni svet po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za pravosodje in predhodnem mnenju predsednika neposredno višjega sodišča oziroma predsednika okrožnega sodišča za imenovanje predsednika okrajnega sodišča, ki je organizacijska enota tega okrožnega sodišča, za dobo 6 let z možnostjo ponovnega imenovanja. Pri izbiri oziroma imenovanju kandidata Sodni svet upošteva zlasti naslednje kriterije: potrebe konkretnega sodišča, strateški program dela sodišča, ki ga pripravi in predstavi kandidat, kandidatove strokovne kvalifikacije in posebna znanja, izkušnje, priporočila in dosežke v zvezi s sojenjem, kandidatovo znanje tujih jezikov. Deveti odstavek tega člena določa, da mora Sodni svet s kandidati, ki najbolje izpolnjujejo pogoje in kriterije za imenovanje, opraviti razgovor.

Med strankama postopka je nesporno, da tožnica izpolnjuje formalne pogoje za razpisano mesto predsednice Okrajnega sodišča v Šentjurju. Prav tako je med strankama upravnega spora nesporno, da je tožena stranka pred odločitvijo pridobila vsa v določbi 62.a člena ZS zahtevana predhodna mnenja. Vendar pa ima tožena stranka diskrecijsko pravico odločitve, da kandidata, ki sicer formalne pogoje izpolnjuje, ne imenuje za predsednika sodišča, če po pismeno in ustno predstavljenem programu dela sodišča presodi, da kandidat ni primeren za opravljanje vodstvene funkcije. Takšna presoja tožene stranke izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, zato sodišče ni moglo upoštevati tožbenih ugovorov, da izpodbijana odločba ni obrazložena, kar je vplivalo na bistveno kršitev določb ZUP in posledično na nepravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II izreka: Sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.