Jedro

Kadar uveljavlja tožeča stranka v eni tožbi več zahtevkov (182. člen ZPP), je o vseh teh zahtevkih mogoče hkrati odločiti z vmesno sodbo samo tako, da so z odločitvijo zajete podlage vseh tožbenih zahtevkov oziroma za vsak zahtevek posebej, saj imajo zahtevki lahko različne podlage (2. odst. 182. člen ZPP).

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju v celoti utemeljen (1. točka izreka); da je nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke po temelju v celoti utemeljen (2. točka izreka); in da bo o stroških odločeno s končno odločbo (3. točka izrek).

Zoper takšno sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, tožeča stranka zoper 2., tožena stranka pa zoper 1. točko izreka, obe zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka, tožena stranka pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Obe sta predlagali, da sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo v delu, ki ga izpodbijata, razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje oziroma spremeni tako, da zahtevek nasprotne stranke zavrne. Pri tem sta obe priglasili pritožbene stroške.

Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Pri tem je priglasila stroške odgovora.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi tožene stranke: Kot izhaja iz določb 315. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je vmesno sodbo mogoče izdati, če je stvar zrela za odločitev (samo) glede podlage tožbenega zahtevka. Kadar uveljavlja tožeča stranka v tožbi samo en zahtevek, se samo po sebi razume, da je treba z vmesno sodbo odločiti le o podlagi tega edinega zahtevka. Kadar pa uveljavlja tožeča stranka v eni tožbi več zahtevkov (182. člen ZPP), pa je o vseh teh zahtevkih mogoče hkrati odločiti z vmesno sodbo samo tako, da so z odločitvijo zajete podlage vseh tožbenih zahtevkov oziroma za vsak zahtevek posebej, saj imajo zahtevki lahko različne podlage (2. odst. 182. člen ZPP).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je procesni položaj iz 182. člena ZPP (objektivna kumulacija) podan tudi v obravnavanem primeru. Ne samo zato, ker tožeča stranka svoj "zahtevek" uveljavlja iz dveh pogodb o finančnem leasingu (št. 7291/05 in 7510/04), temveč tudi zato, ker imajo tudi zahtevani zneski, čeprav izvirajo iz istih pogodb, različno pravno in dejansko podlago. V zvezi s tem tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da tožeča stranka uveljavlja več različnih zahtevkov, in sicer: za plačilo zapadlih obrokov, za plačilo nezapadlih obrokov, za plačilo stroškov odvzema vozila, za plačilo zamudnih obresti in za plačilo opominov. Pravna podlaga ni namreč zgolj ena ali druga od omenjenih pogodb, temveč so to tista pogodbena določila, ki predstavljajo pravno podlago za posamezne zneske (zahtevke), ta določila pa so npr. glede zahtevkov za plačilo zapadlih obrokov drugačna od tistih, ki so podlaga za plačilo nezapadlih obrokov. Za vsakega od teh zahtevkov pa mora biti praviloma podana tudi samostojna dejanska podlaga (odločilne dejanske okoliščine historičnega dogodka).

Iz odločitve v 1. točki izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, na katere od zahtevkov tožeče stranke naj bi se nanašala. Če bi jo bilo kljub temu mogoče razumeti tako, da se nanaša na vse zahtevke (ker da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen), pa bi bilo takšno razumevanje v nasprotju z obrazložitvijo, saj je v njej sodišče prve stopnje na več mestih zapisalo, da so navedbe tožene stranke o posameznih plačilih in o tem, kaj je bilo z njimi plačano, resnične, te ugotovitve pa bi lahko vodile kvečjemu v zavrnitev posameznih zahtevkov (oziroma v delno zavrnitev "tožbenega zahtevka").

Iz povedanega izhaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, saj izpodbijane sodbe glede podlage tožbenih zahtevkov tožeče stranke ni mogoče preizkusiti. Zato jo je bilo treba v tem delu razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP). V zvezi s tem pa sodišče prve stopnje še pripominja, da o zahtevkih tožeče stranke glede na njihovo obsežnost in različnost podlag, pa tudi glede na različnost ugovorov tožene stranke, odločanje z vmesno sodbo ni smotrno, še zlasti ker posamezni zahtevki po višini v bistvu niti niso sporni ali pa vsaj ugotavljanje njihove višine ne bi smelo biti preveč zapleteno.

K pritožbi tožeče stranke: Z nasprotno tožbo je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala plačilo zneska 5.554.935,00 SIT (zdaj 23.180,33 EUR) in vrnitev 40 smrekovih letev z dimenzijami 4,20 x 0,12 x 0,03 m. Ni jasno, zakaj se je sodišče prve stopnje odločilo za izdajo vmesne sodbe tudi o zahtevku za vrnitev omenjenih letev, saj če je ta zahtevek glede podlage utemeljen, ni videti kakšnih posebnih težav z ugotavljanjem njegove "višine". Ne glede na to pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obrazložitev o utemeljenosti podlage tega zahtevka pomanjkljiva. Da so letve last tožene stranke, je sodišče prve stopnje sklepalo zgolj iz dejstva, da tožeča stranka tega ni izpodbijala. Pritrditi je treba pritožbeni navedbi, da to samo po sebi ne zadošča (prim. 1. odst. 214. člena ZPP). Če se sodišče že ni odločilo, da bi v tej smeri izvedlo kakšen dokaz, bi namreč moralo na naroku za glavno obravnavo o tem vprašanju razpravljati s strankama, zlasti s tožečo, a tega ni storilo. V skladu z določbami 285. člena ZPP pa bi moralo tudi poskrbeti, da bi stranki, zlasti tožena, navedli vsa odločila dejstva, od katerih je odvisna pravna kvalifikacija in s tem podlaga tega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je tožeča stranka dolžna letve vrniti v skladu s 1. odst. 190. člena OZ (ker je obogatena na škodo tožene stranke), vendar je takšna kvalifikacija zaenkrat, brez manjkajočih navedb strank o relevantnih dejstvih, preuranjena. Lahko bi šlo namreč tudi za vrnitveni zahtevek po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ali pa za restitucijski odškodninski zahtevek po 1. odst. 164. člena OZ. Podlago vsakega od teh zahtevkov opredeljujejo tudi različne dejanske okoliščine, o katerih pa zgolj iz navedbe v nasprotni tožbi, da je tožeča stranka ob zasegu polprikolice odpeljala tudi 40 kom letev, ki so last tožene stranke, še ni mogoče sklepati. Nenazadnje pa je pri teh zahtevkih lahko različna tudi vsebina obveznosti (npr. vrnitev individualno določene stvari, vrnitev stvari iste vrste, plačilo denarnega zneska - kar je vse lahko odvisno tudi od razpolaganja strank z zahtevkom).

Iz povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko se je sklicevalo na 1. odst. 190. člena OZ, ne da bi preizkusilo tudi druge možne pravne podlage zahtevka, zmotno uporabilo materialno pravo in je zaradi tega dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je bilo treba izpodbijano sodbo v tem delu (ki se nanaša na vrnitev 40 letev) razveljaviti in zadevo v tem delu vrniti v novo sojenje (355. člen ZPP). Po že izraženem stališču sodišča druge stopnje pa o tem zahtevku izdaja vmesne sodbe ne bo potrebna.

Z vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo tudi o podlagi odškodninskega zahtevka tožene stranke za plačilo 23.180,33 EUR. Ker je odločilo, da je (tudi) ta zahtevek po temelju (podlagi) utemeljen, bi moralo pred tem rešiti vsa vprašanja, ki materialnopravno utemeljujejo zahtevek, in vse ugovore tožeče stranke, ki izpodbijajo njegovo utemeljenost. Tej zahtevi pa sodišče prve stopnje ni v celoti zadostilo.

V postopek odločanja o podlagi zahtevka pri odškodninski tožbi sodi odločanje o vseh predpostavkah odškodninske obveznosti. Z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s tem, ko je toženi stranki tovorno vozilo in polprikolico zasegla, ravnala protipravno, se sodišče druge stopnje strinja. V izogib polemiziranju s pritožbenimi navedbami o tem, ali je tožeča stranka imela pravico zaseči ti dve vozili na podlagi določb 7. člena obeh pogodb o finančnem leasingu in tudi sicer, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da te pravice ni imela že glede na določbo 3. odst. 33. člena SPZ, ki pravi, da posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Iz tega namreč (argumentum a contrario) izhaja, da je protipravnost odvzema posesti izključena samo, če ravnanje temelji na zakonu, ne pa tudi na pogodbi (povzeto po: Juhart, Stvarnopravni zakonik - Uvodna pojasnila, str. 35).

Gornja ugotovitev je zato pravilna ne glede na razloge, ki so v zvezi z njo navedeni v izpodbijani sodbi, dejstvo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožeče stranke, s katerimi je ta ponujala svojo razlago spornih pogodbenih določb, pa na drugačno presojo o tem vprašanju ne more vplivati. Pravice do odvzema posesti pa tožeča stranka kot lastnik in posredni posestnik obeh vozil ni imela niti zaradi tega, ker tožena stranka ni izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti, saj ji takšne pravice ni podelil noben zakon.

Da je med ravnanjem tožeče stranke in morebitnim nastankom škode pri toženi stranki podana vzročna zveza, se razume samo po sebi. Sicer pa tožeča stranka takšnemu zaključku sodišča prve stopnje niti ne oporeka.

Utemeljeno pa tožena stranka graja tiste razloge v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na ugotovitev obstoja škode. V zvezi s tem sodišče druge najprej ugotavlja, da gre tudi pri tem zahtevku, podobno kot pri zahtevku tožeče stranke, pravzaprav za več zahtevkov za povrnitev škode, in sicer: iz naslova izgubljenega dobička, iz naslova plačila popravka odbitka vstopnega DDV, iz naslova vlaganj v vozila in iz naslova zavarovalne premije. Vsi ti zahtevki imajo sicer isto pravno podlago (odškodninska obveznost tožeče stranke), vendar so njihove dejanske podlage različne. Zato bi bilo tudi o vseh teh zahtevkih mogoče hkrati odločiti z vmesno sodbo samo tako, da bi bile z odločitvijo zajete podlage vseh tožbenih zahtevkov oziroma za vsak zahtevek posebej.

Iz odločitve v 2. točki izreka izpodbijane sodbe (da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen) bi sicer lahko izhajalo, da so glede podlage utemeljeni vsi navedeni zahtevki, vendar bi morali biti za takšno razumevanje v sodbi navedeni tudi ustrezni razlogi. Drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje glede obstoja (nastanka) škode ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih in da je samo povzelo zatrjevanja tožene stranke (in listinske dokaze), pri tem pa se ni opredelilo do navedb tožeče stranke, s katerimi je ta posamezne postavke prerekala. Glede na takšno stanje stvari pa bi zaradi prekluzijskega učinka vmesne sodbe (ko v nadaljevanju postopka tožeča stranka ne bi več imela možnosti oporekati podlagi zahtevka) moralo sodišče prve stopnje praviloma ugoditi vsem zahtevkom, čeprav bi se morda (šele takrat) izkazalo, da za katerega od njih v resnici sploh ni podlage. Obstoj (nastanek) škode bi zato moralo sodišče prve stopnje ugotoviti za vsak zahtevek posebej in to tudi ustrezno obrazložiti ter pri tem odgovoriti na vse ugovore tožeče stranke. Za takšne ugotovitve pa bi po stališču pravne teorije kot dokazni standard zadoščala že velika verjetnost (podrobneje v: Galič, Obseg vezanosti na vmesno sodbo, Pravnik 7-9/94, str. 257-258).

Iz povedanega izhaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP podana tudi glede tistega dela izpodbijane sodbe, ki se nanaša na denarni naprotni tožbeni zahtevek. Zato je bilo treba izpodbijano sodbo tudi v tem delu razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (3. odst. 165. člena ZPP).