Jedro

Tožena stranka v določbi 1. odstavka 144. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri je predhodno vprašanje tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari in je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, ni imela podlage za prekinitev postopka, ampak bi morala odločiti o pritožbi upoštevajoč ustrezne določbe zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS št. 5/91 in 12/93, v nadaljevanju: ZZZPB), ki je pravna podlaga za priznanje pravice do denarnega nadomestila. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da prvostopni organ navaja kot pravno podlago za zavrnitev zahtevka za denarno nadomestilo 3. odstavek 1. člena ZZZPB, kot dejansko podlago pa nezakonitost delodajalca. Toda navedena določba ne daje podlage za tako odločitev, razloga "nezakonitost delodajalca" pa ne poznata 1. in 2. odstavek 19. člena ZZZPB, ki taksativno določata primere, kdaj zavarovanec ne more uveljaviti pravice do denarnega nadomestila. Določba 3. odstavka 1. člena ZZZPB je le splošna določba, da se z zavarovanjem za primer brezposelnosti zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve, in pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije z dne 17. 03. 1994 ter toženi stranki naloži, da odloči o pritožbi tožeče stranke z dne 25. 08. 1993 zoper odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 25. 08. 1993.

Obrazložitev

Tožnica je najprej vložila tožbo zoper toženo stranko po 1. odstavku 26. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ker le-ta tudi na urgenco ni odločila o njeni pritožbi z dne 25. 08. 1993 zoper odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 10. 08. 1993. S to odločbo je bil zavrnjen njen zahtevek za priznanje pravice do denarnega nadomestila z obrazložitvijo, da ne izpolnjuje pogoja statusa zavarovanca po 3. odstavku 1. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 in 12/93), in da ji je delovno razmerje prenehalo 30. 06. 1993 zaradi nezakonitosti delodajalca. Brezposelnost je prijavila dne 16. 07. 1993 in istega dne vložila zahtevek za denarno nadomestilo. V pritožbi uveljavlja, da je prvostopni organ s to odločitvijo kršil njene pravice iz delovnega razmerja in da so pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti namenjene zagotavljanju socialne varnosti delavcev in zavarovanec ne sme trpeti škode zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca. Navaja še, da jo je delodajalec na podlagi tripartitne pogodbe z njo in Skupnostjo pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 22. 12.1989 po končani poklicni rehabilitaciji na podlagi III. kategorije invalidnosti bil dolžan sprejeti nazaj v delovno razmerje za nedoločen čas, vendar ji je najprej dal v podpis odločbo o pripravništvu za 6 mesecev, nato pa odločil, da ji preneha delovno razmerje zaradi poteka časa.

Med upravnim sporom je tožena stranka, sklicujoč se na 1. odstavek 144. člena in 148. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izdala izpodbijani sklep o prekinitvi pritožbenega postopka do prejema dokončne odločbe Sodišča združenega dela ... o sporu o obstoju delovnega razmerja tožnice pri delodajalcu. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka ugotavlja, da je obstoj delovnega razmerja sporen in je treba ugotoviti ali gre za brezposelno osebo oziroma na kakšen način je ostala brez zaposlitve. Meni, da je to predhodno vprašanje v postopku odločanja o pritožbi zoper zavrnitev zahtevka za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

V tožbi zaradi molka tožene stranke tožnica uveljavlja kršitve pravic iz delovnega razmerja in iz zavarovanja za primer brezposelnosti in navaja, da ni mogoče zavrniti pravice do denarnega nadomestila osebi, ki je brezposelna zaradi nezakonitosti delodajalca. Smiselno predlaga, da sodišče naloži toženi stranki da odpravi prvostopno odločbo in tožnici prizna denarno nadomestilo med brezposelnostjo. V posebni tožbi zoper izpodbijani sklep o prekinitvi postopka se sklicuje na tožbene ugovore iz tožbe zoper molk upravnega organa druge stopnje in navaja, da je tožena stranka s prekinitvijo postopka kršila njene pravice. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča v postopku uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila iz zavarovanja za primer brezposelnosti vprašanje zakonitosti prenehanja delovnega razmerja ni predhodno vprašanje in ne daje odgovora na vprašanje, ali je neka oseba brezposelna ali ne. Zato tožena stranka v določbi 1. odstavka 144. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), po kateri je predhodno vprašanje tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari in je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa, ni imela podlage za prekinitev postopka, ampak bi morala odločiti o pritožbi upoštevajoč ustrezne določbe zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS št. 5/91 in 12/93, v nadaljevanju: ZZZPB), ki je pravna podlaga za priznanje pravice do denarnega nadomestila. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da prvostopni organ navaja kot pravno podlago za zavrnitev zahtevka za denarno nadomestilo 3. odstavek 1. člena ZZZPB, kot dejansko podlago pa nezakonitost delodajalca. Toda navedena določba ne daje podlage za tako odločitev, razloga "nezakonitost delodajalca" pa ne poznata 1. in 2. odstavek 19. člena ZZZPB, ki taksativno določata primere, kdaj zavarovanec ne more uveljaviti pravice do denarnega nadomestila. Določba 3. odstavka 1. člena ZZZPB je le splošna določba, da se z zavarovanjem za primer brezposelnosti zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve, in pravice v primeru, ko postane njihovo delo nepotrebno. Ker je po presoji sodišča tožba zaradi molka tožene stranke opravičena, bo morala tožena stranka v skladu z 62. členom zakona o upravnih sporih odločiti o pritožbi tožnice zoper zavrnilno odločbo prve stopnje.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih ter toženi stranki na podlagi 5. odstavka tega člena naložilo, da odloči o tožničini pritožbi. Določbe ZUP in ZUS je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije.