Jedro

Nevarno situacijo je povzročila zavarovanka tožene stranke, ki je, ne da bi se ustrezno prepričala, ali lahko varno zapelje na prednostno cesto, izsilila prednost in s tem zaprla pot tožniku. Gre za zelo grob poseg v varnost cestnega prometa, ki terja njeno odgovornost do 2/3.

Obrazložitev

Pritožbi se delno ugodi in vmesna sodba spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za 2/3 tožnikove škode.

V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka bo odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano vmesno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje najprej postopek ustavilo zaradi delnega umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo 1.624,47 EUR (prej 389.289,00 SIT) in plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 855,45 od 1.1.2002 dalje do 31.7.2002 in od 21.10.2004 dalje do plačila, od zneska 1.669,17 EUR do 1.1.2002 do 29.2.2004 in od 1.4.2005 dalje do plačila, od zneska 2.566,35 EUR od 1.1.2002 do 31.7.2002 in od zneska 2.569,32 EUR od 1.1.2002 do 29.2.2004, nato pa odločilo, da je zahtevek tožnika po temelju utemeljen do 55%.

Proti sklepu in sodbi se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijana sklep in sodbo ustrezno spremeni oziroma ju podrejeno razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje. Navaja, da je tožbo umaknil le v delu, ki se je nanašal na plačilo 1.624,47 EUR in zakonske zamudne obresti na ta znesek od 1.1.2002 do plačila. Zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti v obsegu, kot izhaja iz izreka sklepa o ustavitvi postopka, pa ni umaknil. Dalje se ne strinja z razsodbo sodišča, da je njegov zahtevek po temelju utemeljen zgolj do 55%. Sodišče je dejansko stanje sicer pravilno ugotovilo in razčistilo okoliščine primera, kolikor je bilo mogoče. Tožnik se tudi strinja z ugotovitvijo sodišča, da je primarno škodo povzročila udeleženka M.a, vendar pa je njen prispevek k nesreči sodišče napačno ocenilo. Tožnik je peljal po prednostni cesti, udeleženka pa je izsilila prednost, kar je zelo grob poseg v prometu. Niti se ni ustavila dvakrat, pač pa zgolj enkrat. Udeleženka je imela možnost videti tožnika, zato bi morala počakati, da bi tožnik pripeljal mimo. Če je vozilo na prednostni cesti in se nahaja le 100m pred mestom, kjer je udeleženka začela z manevrom na glavno cesto, je to tako kratka razdalja, da bi udeleženka vsekakor morala počakati, da bi tožnik odpeljal mimo in šele nato nadaljevati z manevrom. Res je, da bi s počasnejšo vožnjo tožnik lahko nezgodo preprečil, vendar tožnik ne more pričakovati, da bo nekdo z izsiljevanjem prednosti kar zapeljal na cesto. Tožnik priznava svojo 25% sokrivdo. Ne strinja pa se z ugotovitvijo sodišča, da je peljal 88 km/h, saj je izvedenec dopustil možnost, da je vozil tudi med 80 in 83 km/h, če je udeleženka na cesto zapeljala počasi. Izvedenec je vedno izhajal iz predpostavke običajne vožnje, ni pa bilo v zadostni meri upoštevano, da je bila zavarovanka tožene stranke stara skoraj 70 let in je bila lahko njena vožnja manj običajna. Sodišče je tudi nepravilno zaključilo, da ni pomembno, kje se je M. zaustavila. Preglednost pri „STOP“ znaku je, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, manjša kot na točki preglednosti, udeleženka pa se je ustavila zgolj enkrat, in ne dvakrat, kot bi se morala.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik je s tožbo zahteval plačilo 1.620.00,00 SIT glavnice ter zakonske zamudne obresti od navedenega zneska od 1.1.2002 dalje do plačila. Ker je s pripravljalno vlogo, vloženo dne 11.8.2006 (list. št. 23 - 25), skrčil tožbeni zahtevek tako, da je zahteval le še 1.230.711,00 SIT kot glavnico ter zakonske zamudne obresti od posameznih navedenih zneskov od 1.8.2002 oziroma od 1.3.2004, je sodišče prve stopnje pravilno štelo za umaknjeno tožbo za plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje pred 1.8.2002 oziroma 1.3.2004. Ker je glede plačil 205.000,00 SIT in 400.000,00 SIT tožnik s spremenjenim zahtevkom zahteval obresti le do 20.10.2004 oziroma do 31.3.2005, in ne do plačila, kot je zahteval s tožbo, je tudi glede tega dela zakonskih zamudnih obresti sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik v tem delu umaknil tožbo in postopek tudi v tem delu pravilno ustavilo. Pritožba zoper sklep je tako neutemeljena (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Glede odločitve o podlagi je pritožnik sicer v pritožbi uvodoma navedel, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, nato pa je v nadaljevanju izpodbijal ugotovitev sodišča, da je bila njegova hitrost pred nastankom kritične situacije 88 km/h. V pritožbi se sklicuje na možnost, da je zavarovanka tožene stranke na prednostno cesto speljevala z bistveno nižjim pospeškom, kot ga je na podlagi strokovne literature ocenil izvedenec, posledično pa bi bila po izračunih izvedenca tožnikova hitrost nižja, in sicer 80 km/h. Ne le, da bi bil takšen način vožnje udeleženke nenavaden in malo verjeten, kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče glede navedenega opozarja na dejstvo, da bi bil ob takšnih predpostavkah tožnik od mesta, kjer je udeleženka začela z vključevanjem na prednostno cesto, oddaljen 200 m (in ne 109 m) ter bi imel tako ob nižji hitrosti in daljši zavorni poti dovolj časa, da z zaviranjem prepreči prometno nezgodo. Tako se izkaže, da morebitni manjši pospešek udeleženke pri speljevanju, ne more zmanjšati tožnikove soodgovornosti za nastalo nezgodo.

Prav tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali se je udeleženka ustavila na točki vidljivosti in tožnika spregledala kljub temu, da bi ga morala videti, oziroma ga je videla, pa je kljub majhni razdalji speljala na cesto, ali pa je speljala na prednostno cesto potem, ko se je ustavila pri znaku „STOP“, kjer pregleda nad dogajanjem na prednostni cesti ni imela. V vsakem primeru je M. grobo kršila določbo 3. odst. 102. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) in ni ravnala v skladu s Pravilnikom o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah in s takšnim protipravnim ravnanjem nesporno povzročila kritično situacijo, zaradi katere je prišlo do prometne nezgode.

Ima pa pritožnik prav, da je sodišče prve stopnje pri oceni njegovega soprispevka k prometni nezgodi premalo upoštevalo dejstvo, da je nevarno situacijo povzročila ravno zavarovanka tožene stranke, ki je, ne da bi se ustrezno prepričala, ali lahko varno zapelje na prednostno cesto, izsilila prednost in s tem zaprla pot tožniku. Gre za, kot pravilno opozarja pritožnik v pritožbi, zelo grob poseg v varnost cestnega prometa, ki mu sodišče prve stopnje ni dalo ustrezne teže. Glede na to, da je cesta pred odcepom, na katerem se je M. vključevala na prednostno cesto ravna, preglednost nad delom cestišča, po katerem se je pripeljal tožnik pa dobra, bi ob minimalni skrbnosti M. lahko opazila tožnika in z manevrom glede na bližino tožnika ne bi smela nadaljevati. Hitrost tožnikove vožnje je bila sicer res prekoračena in glede na ugotovitve izvedenca tudi v vzročni zvezi s prometno nesrečo, saj bi v primeru vožnje v skladu s hitrostno omejitvijo tožnik lahko preprečil nesrečo. Vendar hitrost ni bila takšna, da bi udeleženki preprečevala pravočasno zaznavo tožnika, prav tako pa zaradi tožnikove hitrosti ni mogoče zaključiti, da bi udeleženka tožnika lahko videla in ocenila njegovo oddaljenosti le ob izkazani posebni skrbnosti. Ob navedenem je prispevek tožnika k nastanku prometne nezgode pritožbeno sodišče, upoštevajoč vsa na prvi stopnji ugotovljena dejstva, ocenilo na 1/3 in na podlagi prvega odstavka 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena ZPP) pritožbi v tem delu delno ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 163. člena ZPP.