Jedro

Nacionalizacijski odločbi, ki sta postali pravnomočni, ne nudita opore za sklepanje, da bi bili neizvršljivi in da bi glede njiju bil podan ničnostni razlog nemožnosti izvršbe odločbe (3. točka 267. člena ZUP).

V postopku izrekanja upravne odločbe za nično (267. - 269. čl. ZUP) se presoja le, ali obstojajo v ZUP določeni ničnostni razlogi (1. - 5. točka 267. člena ZUP). Morebitna drugačna nepravilnost ali nezakonitost odločbe v tem postopku, zaradi pravnomočnosti upravne odločbe, ni več pomembna ter jo upravnemu organu ni treba presojati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Oddelek za upravno pravne zadeve Sekretariata za upravne zadeve Občine je z odločbo z dne 19.9.1994 zavrnil predlog tožnikov za izrek ničnosti odločbe o nacionalizaciji Oddelka za gospodarstvo skupščine občine z dne 12.6.1973 ter dopolnilne odločbe istega organa z dne 26.2.1974. Navedeni prvostopni organ je namreč ugotovil, da je bil postopek nacionalizacije na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP - Uradni list FLRJ, št. 98/46 in 35/48) izveden korektno ter da ni možno ugotoviti nobenega ničnostnega razloga po 267. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ker pokojni T.M. v letu 1973 ni več veljal za jugoslovanskega državljana, je po mnenju navedenega prvostopnega organa bila nacionalizacija njegovega premoženja kot tujemu državljanu izvedena v skladu z veljavnimi predpisi.

Proti prvostopni odločbi so se tožniki pritožili. V pritožbi so navedli, da je bil pokojni T.M. jugoslovanski državljan, kar dokazujejo s potrdilom Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške z dne 9.11.1992. Tudi okoliščina, da naj bi se izselil v Italijo dne 15.6.1964, tega ne more spremeniti. Po njihovem mnenju izhaja status jugoslovanskega državljana tudi iz Navodila za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb (Uradni list FLRJ, št. 53/48), po katerem se ni štel za tujega državljana. Tudi po Zakonu o jugoslovanskem državljanstvu iz leta 1964 ni izgubil jugoslovanskega državljanstva. Po njihovem mnenju izdani nacionalizacijski odločbi nasprotujeta ZNZGP ter navedenemu navodilu ter ju zato ni bilo mogoče izvršiti. Podan je torej ničnosti razlog po 3. točki 267. člena ZUP.

Tožniki so najprej vložiti tožbo zaradi molka tožene stranke po 26. členu Zakona o upravnih sporih (ZUS).

Med upravnim sporom je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, na katero so tožniki razširili tožbo. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti navedeni prvostopni odločbi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da se v postopku nulifikacije upravne odločbe po določbah 267. do 269. člena ZUP presoja le, ali obstojajo v navedenem zakonu določeni ničnostni razlogi (točke 1-5 267. člena ZUP). Morebitna drugačna nepravilnost ali nezakonitost odločbe v tem postopku zaradi pravnomočnosti upravne odločbe ni več pomembna ter je tožena stranka ni presojala. Tožniki izrecno uveljavljajo ničnostni razlog nemožnosti izvršbe odločbe (3. točke 267. člena ZUP). V podatkih upravnih spisov po mnenju tožene stranke ni opore za sklepanje, da bi bili navedeni upravni odločbi z dne 12.6.1973 ter 26.2.1974 neizvršljivi. Ti odločbi sta postali pravnomočni dne 7.8.1973 oziroma 19.3.1974, kar je razvidno iz potrdil o pravnomočnosti, ki sta na samih izvirnikih odločb. Pravnomočnost v upravnem postopku tudi ni bila osporavana. Obe odločbi sta bili glede točke 2. izreka (intabulacijska klavzula) izvedeni v zemljiški knjigi, to je pri nepremičninah, navedenih v izrekih odločb (pod točko 1. vsakokratne odločbe), kot družbeni lastnini, vknjižena je bila pravica uporabe Občine. Izdana sta bila zemljiškoknjižna sklepa Občinskega sodišča, oba z dne 27.10.1975, ki sta v upravnih spisih, da se dovolita predmetni vknjižbi. Sicer pa sta v ostalem, to je glede 1. točke izreka, odločbi ugotovitvene narave (že prej citirano navodilo, točka IV/I in VII/I). Izvršba torej sploh ne pride v poštev in pritožbeni razlog že zaradi tega po mnenju tožene stranke ni utemeljen. Izvršljive so le dajatvene odločbe. Vsebina dajatvenega dela izreka (točka 2. izreka obeh odločb) je v tem, da se vknjiži družbena lastnina v uporabi Občine. Gre torej za pravna instituta, ki sta bila skladna s tedaj veljavno republiško in zvezno ustavo. Izvršilni organ, v tem primeru zemljiškoknjižno občinsko sodišče, je bil vezan na izvršilni naslov (na dajatveni del izreka obeh odločb z dne 12.6.1973 ter 26.2.1974) ter tudi morebitne nepravilnosti nacionalizacijske odločbe - izvršilnega naslova ni mogel preizkušati, saj se smejo pravnomočni akti spremeniti le v za to določenem posebnem postopku. Po mnenju tožene stranke iz upravnih spisov tudi ni razvidno, da bi bili podani drugi ničnostni razlogi iz 267. člena ZUP. V predlogu tožnikov z dne 20.5.1992 se trdi, da sploh ni bilo pogojev za uvedbo upravnega postopka nacionalizacije, kar je torej tudi lahko ničnosti razlog (1. točka 267. člena ZUP). Po mnenju tožene stranke je v upravnih spisih dovolj opore za sklepanje, da je bil T.M. v času podržavljenja na podlagi 7.a člena ZNZGP oziroma novele Uredbe o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katere se je razširila civilna uprava FLRJ (Uradni list SFRJ, št. 51/72), tuj državljan in pritožba tožnikov proti navedeni prvostopni odločbi tega sklepanja ne omaja.

Tožniki v tožbi navajajo, da je bil njihov pravni prednik, oče T.M., jugoslovanski državljan do svoje smrti, kar izhaja iz v upravne spise priloženega potrdila Ministrstva za notranje zadeve Hrvaške. Vsekakor pa državljanstva Jugoslavije po nobenem tedanjem predpisu ni mogel izgubiti, ne glede na to, da se je 15.6.1964 preselil v Italijo. Po tedaj veljavnem Zakonu o jugoslovanskem državljanstvu (23. člen) je prenehalo jugoslovansko državljanstvo osebi, ki je imela to državljanstvo, ki se je pred 1.1.1965 izselila iz Jugoslavije, živela v tujini in pridobila državljanstvo države, katere narodnost ji pripada. Po tej določbi bi lahko tedaj T.M. izgubil jugoslovansko državljanstvo le, če bi bilo nedvomno izkazano, da je italijanske narodnosti, kar pa ni bil. Torej državljanstva Jugoslavije ni izgubil in te pravice mu ni bilo mogoče kar tako izbrisati, kar je očitno tedaj bilo narejeno nezakonito. Ker državljanstva ni izgubil, mu kot državljanu Jugoslavije ni bilo mogoče nacionalizirati premoženja. Zato sta odločba o nacionalizaciji in odločba o njeni dopolnitvi nični in ju ni bilo mogoče izvršiti, saj sta nasprotovali tedaj veljavnemu pravnemu redu. Gre za nemožnost izvršitve, ki je pravne narave. Pravna država pa mora vsaj spoštovati svoje predpise. Sicer drži, da ugotovitvena odločba rešuje to, kar hoče že sam zakon in išče pravno posledico, ki sledi iz zakona o dejanskem stanju konkretnega primera. Toda, če je zakon nehal veljati, ker je v nasprotju z ustavo in če odločba ni bila izdana in postala pravnomočna v času veljavnosti takšnega zakona, je nična, niti je ni bilo mogoče izdati. Takšne odločbe ni moč izvršiti. Predlagajo, da sodišče ugodi tožbi in za nično izreče navedeni odločbi o nacionalizaciji z dne 12.6.1973 in 26.2.1974 ter naloži vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, kot je bilo pred izdajo teh odločb v zemljiški knjigi, ter podrejeno, da sodišče ugodi tožbi in naloži toženi stranki, da odloči o stvari.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta odločitvi prvostopnega organa in tožene stranke pravilni.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja, da v podatkih upravnih spisov ni opore za sklepanje, da bi bili nacionalizacijski upravni odločbi z dne 12.6.1973 ter 26.2.1974 neizvršljivi (3. točka 267. člena ZUP). Tožena stranka v izpodbijani odločbi utemeljeno zavrača pritožbene ugovore tožnikov, ki jih ponavljajo v tožbi, v zvezi z ničnostnimi razlogi nemožnosti izvršbe odločbe in v zvezi z drugimi ničnostnimi razlogi iz 267. člena ZUP. Zavrnilne razloge sodišče ne ponavlja.

V zvezi z ugovorom tožnikov, da T.M. ni bil tuj državljan oziroma, da je ostal jugoslovanski državljan, je tožena stranka navedla utemeljene razloge že v izpodbijani odločbi in v odgovoru na tožbo, ki zavračajo tak ugovor in imajo tudi podlago v podatkih in listinah, zbranih v upravnih spisih.

Ker je torej glede tega, da niso podani ničnostni razlogi v zvezi s citiranima nacionalizacijskima odločbama, izpodbijana odločba zakonita, je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).