Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za stopničasto tožbo, saj so tožnice že postavile zahtevke za plačilo nadur, oziroma da zato tožba z zahtevkom, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano delno sodbo, tako da mu je ugodilo, ni dopustna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del delne sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se tožba v tem delu zavrže. II. Tožeče stranke so dolžne v roku 15 dni toženi stranki plačati stroške pritožbe v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo delno sodbo in sklep, s katerim je na podlagi ugotovitve, da so prva, druga in tretja tožnica umaknile zahtevek za "izročitev kopij njihovih plačilnih list za obdobje od aprila 2015 do decembra 2018" in četrta tožnica zahtevek za "izročitev kopij plačilnih list za obdobje od aprila 2015 do vključno 22. 12. 2015" (točka I izreka), postopek v tem delu ustavilo (točka II izreka). Toženki je naložilo, da na svoje stroške izroči kopije naslednjih listin za tožnice: a) izpolnjene obrazce toženke z mesečnim zbirnikom števila ur po posameznih dnevih, podpisane s strani končnih uporabnikov in podpisom posamezne tožnice kot izvajalke (vzorec A), in izpolnjene obrazce toženke z mesečnim zbirnikom števila minut in prevoženih kilometrov do službe in med uporabniki po posameznih dnevih, podpisane s strani posamezne tožnice kot izvajalke (vzorec B); ali, b) izpolnjene obrazce toženke z mesečnim zbirnikom postavk za obračun plače (efektivne ure, delovni dnevi, dopusti, bolniške, minus ure) in podpisom posamezne tožnice kot oskrbovalke (vzorec C); ali c) izpolnjen zbir podatkov posameznih tožnic z mesečnim zbirnikom postavk za obračun plače (efektivne ure pri uporabnikih, med uporabniki, malica, administracija, sestanki, supervizija, sestanki – patronaža, prazniki, dopust, kilometri med uporabniki, kilometri na in iz dela) (vzorec D); in sicer za prve tri tožnice za obdobje od aprila 2015 do decembra 2018 in za četrto tožnico za obdobje od decembra 2015 do decembra 2018; v presežku je zahtevek za predložitev listin za četrto tožnico zavrnilo (točka III izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je dolžna toženka tožnici na svoje stroške izročiti kopijo naslednjih listin: d) plačilne liste za tožnico za obdobje od 23. 12. 2015 do december 2018 in da je dolžna plačati tožnicam 10.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva kršitve do plačila (točka IV izreka). Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo (točka V izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene delne sodbe (delno točka III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da so tožnice po spremembi tožbe postavile konkretizirane zahtevke za plačilo nadur. Sodišče prve stopnje je kljub nasprotovanju toženke spremembo tožbe dovolilo. Zahtevke za izročitev listin bi moralo zavrniti, saj ne gre za stopničasto tožbo. Če tožnice podatkov, ki bi izhajali iz listin, ne bi imele, dajatvenih zahtevkov ne bi postavile. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 182.a člen ZPP. Odločitev je nasprotna stališčem v pravni teoriji in sodni praksi. Listine – evidence nimajo podlage v ZEPDSV. Tožnice nimajo materialnopravnega upravičenja zahtevati njihove izročitve. 50. člen ZJU, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, za tožnice, javne uslužbenke v javnem zavodu, ne velja. Zahtevki so delno zastarali. Ugovor zastaranja je toženka podala pravočasno. O njem izpodbijana sodba nima razlogov, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze selektivno upoštevalo, kršilo je 8. člen ZPP. Izpoved direktorice toženke je zmotno povzelo v izpodbijani sodbi oziroma je v bistvenem delu ni upoštevalo. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za izročitev listin, čeprav z njimi tožnice že razpolagajo. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano delno sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del delne sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Stopničasto tožbo ZPP ureja v 182.a členu. Skladno s to določbo lahko tožeča stranka uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko tako, da si pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih zahteva s prvim zahtevkom. Drugi zahtevek določno opredeli ter navede dejstva in dokaze, na katere opira ta zahtevek, v roku, ki ga določi sodišče po pravnomočnosti odločitve o prvem zahtevku.

6. Sodna praksa glede stopničaste tožbe ni obsežna, je pa skladna, da je tovrstna tožba dopustna v primeru, v katerem pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da ne more konkretizirano opredeliti zahtevka (sklep VSL I Cp 297/2019 z dne 22. 5. 2019, delna sodba VSL I Cpg 135/2022 z dne 15. 12. 2022, sklep VSL I Cp 1895/2022 z dne 8. 3. 2023).

7. Tožnice so s tožbo uveljavljale zahtevek, da toženka predloži kopijo dnevnika delovnih ur z njihovimi podpisi in kopije plačilnih list za obdobje od aprila 2015 do decembra 2018 (in zahtevek za plačilo 15.000,00 EUR v primeru, če toženka ugodilne sodbe s takšnim zahtevkom ne bi izvršila). Tožbo so spremenile z vlogo z dne 28. 1. 2021. Z vlogo z dne 25. 5. 2021 so navedle število ur, ki so jih v vtoževanem obdobju opravile preko polnega delovnega časa (prva tožnica 709,5 ur; druga tožnica 326,5 ur; tretja tožnica 358 ur in četrta tožnica 460 ur – prva tožnica je navedla, da razpolaga s svojo evidenco, ki jo je vodila vzporedno; druga tožnica, da s takšno evidenco razpolaga za del vtoževanega obdobja; tretja in četrta tožnica, ki z evidenco ne razpolagata, sta ocenili število ur). Izračunale so, do kakšnega plačila bi bile upravičene iz naslova opravljanja dela preko polnega delovnega časa, in spremenile tožbo, tako da so poleg zahtevka za predložitev dokumentacije uveljavljale zahtevek za plačilo, in sicer prva tožnica v višini 5.066,00 EUR, druga tožnica 2.674,35 EUR, tretja tožnica 2.792,40 EUR ter četrta tožnica 3.588,00 EUR, vse v bruto zneskih, po plačilu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila. S sklepom, sprejetim na prvem naroku za glavno obravnavo dne 10. 10. 2022, je sodišče prve stopnje spremembo tožbe dovolilo.

8. Ne glede na povzeto je sodišče prve stopnje štelo, da so tožnice v takšni trditveni in dokazni stiski, da ne morejo konkretizirano opredeliti zahtevka, čemur pritožba utemeljeno nasprotuje. Tožnice (kot delavke, ki so zatrjevano opravljale delo preko polnega delovnega časa) že po sami naravi stvari glede opravljanega dela niso v trditveni (in dokazni) stiski, kar je potrjeno z dejstvom, da so v dosedanjem postopku že navedle število ur, ki so jih v spornem obdobju opravile preko polnega delovnega časa, in hkrati tudi postavile konkretizirane denarne zahtevke za njihovo plačilo; predložile so določene dokaze – lastne evidence, predlagale so dokaz z zaslišanjem strank in pa, da toženka predloži evidence (na podlagi 227. člena ZPP).

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne gre za stopničasto tožbo, saj so tožnice že postavile zahtevke za plačilo nadur, oziroma da zato tožba z zahtevkom, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijano delno sodbo, tako da mu je ugodilo, ni dopustna. Zato je utemeljeni pritožbi toženke ugodilo in na podlagi tretjega odstavka 354. člena ZPP izpodbijani del delne sodbe razveljavilo ter tožbo v tem delu zavrglo. Do ostalih pritožbenih navedb se ni opredelilo, ker za odločitev niso bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je toženki, ki je s pritožbo uspela, priznalo 375 točk za sestavo pritožbe (gre za neocenljivo zadevo; v priznanih stroških so zajeti stroški za posvet s stranko oziroma obvestilo stranki), kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 279,99 EUR. Stroške v tej višini so ji dolžne plačati tožnice, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.