Jedro

Toženka je z dopolnilno odločbo tožniku na podlagi odločbe Ustavnega sodišča priznala dovoljenje za stalno prebivanje od 22. 12. 1992 dalje in ne od 26. 2. 1992 dalje. Navedena dopolnilna odločba je postala pravnomočna, kar pa še ne pomeni, da učinek pravnomočnosti sega tudi na obdobje do 22. 12. 1992, ampak se učinek, tako kot se glasi izrek, nanaša na obdobje od 22. 12. 1992 do 11. 11. 2005. Odprto pa ostaja, kakšen status je imel tožnik do 22. 12. 1992. Pri tem je sporno, ali je bil tožnik 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Do navedb in dokazil, ki jih je tožnik podal v tej zvezi, se toženka v izpodbijani odločbi ni opredelila. Obrazložitev je tako pomanjkljiva, da se odločitve ne da preizkusiti. Zato je sodišče izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odpravilo.

V veljavi je sodišče pustilo 2. točko izreka odločbe, s katero je toženka zavrnila predlog za izdajo popravnega sklepa glede izreka dopolnilne odločbe. S spreminjanjem datuma bi se namreč že poseglo v vsebino odločbe. Toženka se pri spornem datumu ni zmotila, ampak ga je navedla zato, ker je menila, da tožnik 26. 2. 1992 ni bil izbrisan.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje dopolnilne odločbe Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-1971/2009/2 (1321-03) z dne 7. 3. 2009, zavrže. II. Tožbi se v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-1971/2009/10 (1322-10) z dne 14. 2. 2014, delno ugodi tako, da se navedena odločba v točki 1 izreka odpravi ter se zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponovno odločanje, v ostalem delu pa se tožba zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z dopolnilno odločbo z dne 7. 3. 2009 odločila, da je imel tožnik v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje od 22. 12. 1992 do 11. 11. 2005 in da je imel v tem času prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ... v A. Z odločbo z dne 14. 2. 2014 pa je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnika za povrnitev statusa stalnega prebivalca Republike Slovenije za čas od 26. 2. 1992 do 22. 12. 1992 ter predlog za izdajo popravnega sklepa glede izreka dopolnilne odločbe tožene stranke št. 2140-1971/2009/2 (1321-03) z dne 7. 3. 2009. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožniku izdala najprej dopolnilno odločbo, s katero je odločila, da je imel tožnik v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje od 22. 12. 1992 do 11. 11. 2005 in da je imel v tem času prijavljeno stalno prebivališče na naslovu … v A. Dopolnilno odločbo je tožena stranka izdala na podlagi podatkov registra stalnega prebivalstva, saj je ugotovila, da je imel tožnik na dan 25. 2. 1992, ko so zanj začele veljati določbe tedanjega Zakona o tujcih, v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na naslovu … v A. Zoper to odločbo tožnik ni sprožil upravnega spora. Po izdaji te odločbe je tožnik podal predlog, da se popravi tehnična napaka v izreku, ki se nanaša na datum, od katerega se mu prizna pravica do stalnega prebivališča in je predlagal, da se mu ta pravica prizna od 26. 2. 1992, ker je bil tega dne izbrisan iz seznama stalnih prebivalcev. Tožena stranka mu je na ta predlog pojasnila, da zanj dne 26. 2. 1992 niso veljale določbe Zakona o tujcih, ker je bil v času reševanja prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije izenačen v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije. Po tem je tožnik poslal še en predlog, na katerega je tožena stranka prav tako odgovorila z dopisom. Nato je podal še tretji predlog s predloženimi dokazili in ponovno pozval, da se mu povrne status stalnega prebivalca za čas od 26. 2. 1992 do 22. 12. 1992 oziroma, da se v dopolnilni odločbi popravi pomoto v izreku. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da za tožnika niso začele veljati določbe Zakona o tujcih 26. 2. 1992, ker je 13. člen Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije določal, da so tisti državljani drugih republik, ki so na dan plebiscita imeli prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj dejansko živijo, do pridobitve državljanstva Republike Slovenije oziroma do iztekov rokov po 81. členu tedanjega Zakona o tujcih izenačeni v pravicah in dolžnostih z državljani Republike Slovenije. Komur pa je bila izdana negativna odločba o sprejemu v državljanstvo, začnejo veljati določbe Zakona o tujcih dva meseca od dokončnosti odločbe. Tožniku je bila zavrnilna odločba vročena 22. 10. 1992. Do tega datuma je bil v pravicah in dolžnostih izenačen z državljani Republike Slovenije, kar pomeni, da mu prijava stalnega prebivališča ni prenehala. Glede predloga za izdajo popravnega sklepa pa se tožena stranka sklicuje na 223. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da se popravljajo pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote. S takim sklepom pa ni mogoče posegati v vsebino odločitve, kot to zahteva tožnik.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil 26. 2. 1992 nezakonito izbrisan iz registra stalnih prebivalcev Slovenije. Nadalje citira dve odločbi ustavnega sodišča, pri čemer je bilo v odločbi št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 pod točko 8 izrecno navedeno, da se z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ali na podlagi Zakona o tujcih ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Ministrstvo za notranje zadeve je moralo po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje. Po Zakonu o ustavnem sodišču so odločbe ustavnega sodišča obvezne, kar pomeni, da je v skladu z 8. točko izreka citirane odločbe ustavnega sodišča potrebno izbrisanim izdati dopolnilne odločbe od 26. 2. 1992 dalje. Zakon o tujcih iz leta 1992 je določal, da je tujec vsakdo, ki ni državljan Republike Slovenije. Ker tožnik tega dne ni bil državljan Republike Slovenije, je razglašen za tujca. Določba 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je lahko veljala samo za tiste državljane drugih republik, ki niso bili izbrisani iz registra stalnih prebivalcev dne 26. 2. 1992. Napačna je trditev tožene stranke, da so določbe Zakona o tujcih za tožnika začele veljati šele 22. 12. 1992 glede na to, da je 26. 2. 1992 bil dejansko izbrisan iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije. Od 8. 1. 1992 do konca leta 1996 mu vstop v Republiko Slovenijo ni bil dovoljen, prvo vizo je dobil šele za 15 dnevni obisk obolele soproge Slovenke. Tožnik opozarja še na to, da 13. člen Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ne obstaja, ker je ta listina vsebovana samo v 4. točkah, označenih z rimskimi številkami, pač pa se 13. člen nahaja v Ustavnem zakonu za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Nadalje tožnik opozarja na 214. člen ZUP, ki določa, kaj mora obsegati obrazložitev odločbe. Svojemu zahtevku za povrnitev statusa stalnega prebivalca Republike Slovenije tudi za čas od dneva izbrisa dne 26. 2. 1992 do 22. 12. 1992 je tožnik priložil uradno potrdilo Mestnega sekretariata za notranje zadeve iz A. z dne 8. 3. 1993, iz katerega je razvidno, da je tožnik bil izbrisan iz registra stalnih prebivalcev Slovenije. Res je, da je v potrdilu netočno navedeno, da je tožnik tega dne odjavil stalno prebivališče, vendar to ni resnično, ker take odjave nikoli ni podal. V tem času mu namreč vstop v Republiko Slovenijo sploh ni bil dovoljen. Prav tako dejansko ni verjetno, da bi se odjavil točno 26. 2. 1992, torej na dan po uradni dolžnosti izvršenega izbrisa. Torej izbris ni bil izvršen na podlagi neobstoječe odjave stalnega prebivališča, še posebej glede na to, da je pred tem, 18. 12. 1991, vložil prošnjo za sprejem v slovensko državljanstvo. V svoji odločbi pa tožena stranka izdanega uradnega potrdila o izbrisu sploh ne omenja, čeprav je ta izbris bistven za sprejem pravilne in zakonite odločbe o tožnikovem zahtevku. Iz odločbe implicitno izhaja, da tožnik tega dne ni bil izbrisan iz registra stalnih prebivalcev, kar pa ni mogoče. To pomeni, da odločba ne vsebuje veljavnih razlogov za zavrnitev tožnikovega zahtevka. Tožnik predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo z dne 14. 2. 2014 ter spremeni dopolnilno odločbo z dne 7. 3. 2009 tako, da v izreku te odločbe navede, da je imel tožnik v Republiki Sloveniji stalno prebivališče tudi v času od 26. 2. 1992 do 22. 12. 1992 in da je v tem času imel prijavljeno stalno prebivališče na naslovu … v A. Predlaga tudi, naj mu sodišče povrne plačani znesek sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik zoper dopolnilno odločbo ni sprožil upravnega spora ter da iz registra stalnega prebivalstva izhaja, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji od 10. 4. 1969 dalje neprekinjeno. Glede tožbenega očitka, da v izpodbijani odločbi tožena stranka ne omenja potrdila Mestnega sekretariata za notranje zadeve iz A., pa tožena stranka pojasnjuje, da potrdila, ki so izdana v skladu z določbami ZUP, veljajo za javne listine in za njih velja domneva, da je tisto, kar se v njej potrjuje, resnično, dokler se ne dokaže nasprotno. Potrdilo nima narave ugotovitvene odločbe in ne predstavlja odločitve upravnega organa. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je brezpredmetno navajanje tožene stranke, da tožnik ni sprožil upravnega spora zoper dopolnilno odločbo, kar naj bi pomenilo, da je na ta način izgubil pravico do vložitve zahteve za priznanje statusa od 26. 2. 1992 dalje. Tožena stranka je bila dolžna po uradni dolžnosti priznati status stalnega prebivalca od 26. 2. 1992 dalje, kar ni storila. Vse dokler tega ne stori, tožnik ne more biti prekludiran. Tožnik tožbe ni vložil zato, ker je bil prepričan, da je napačen datum v izreku posledica tehnične napake.

K točki I izreka: Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na dopolnilno odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-1971/2009/2 (1321-03) z dne 7. 3. 2009, zavrglo iz sledečih razlogov: Med strankama ni sporno, da zoper navedeno dopolnilno odločbo ni bil sprožen upravni spor, kar pomeni, da je poteklo že več kot 30 dni od njene vročitve tožniku. Ker je torej 30 dnevni rok za vložitev tožbe, kot ga določa prvi odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), že potekel, je tožba zoper navedeno odločbo vložena prepozno. Po določbi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče v okviru predhodnega preizkusa tožbe tožbo zavrže, če je bila vložena prepozno ali prezgodaj. Ker je bila tožba v tem delu vložena prepozno, jo je sodišče v skladu s citirano določbo zavrglo.

K točki II izreka: Tožba je v delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe št. 2140-1971/2009/10 (1322-10) z dne 14. 2. 2014, delno utemeljena.

Skladno s 8. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003 se ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Ministrstvo za notranje zadeve jim mora po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje. Iz navedene odločbe izhaja, da je potrebno državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, če so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, po uradni dolžnosti izdati dopolnilno odločbo o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje. Tožena stranka je 7. 3. 2009 izdala dopolnilno odločbo, s katero je tožniku na podlagi navedene odločbe ustavnega sodišča priznala dovoljenje za stalno prebivanje od 22. 12. 1992 dalje in ne od 26. 2. 1992 dalje. Navedena dopolnilna odločba je sicer postala pravnomočna, vendar pa to še ne pomeni, da sega učinek pravnomočnosti tudi za obdobje do 22. 12. 1992, ampak se ta učinek, tako kot se glasi izrek, nanaša od 22. 12. 1992 do 11. 11. 2005. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje, kakšen status je imel tožnik do 22. 12. 1992. Sporno v tem upravnem sporu je namreč vprašanje, ali je bil 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Tožnik je to, da je bil navedenega dne izbrisan iz registra stalnega prebivališča, dokazoval s potrdilom Mestnega sekretariata za notranje zadeve št. 10-3-6212/93 z dne 8. 3. 1993, iz katerega izhaja, da je dne 26. 2. 1992 odjavil stalno prebivališče iz A. Tožnik je v vlogi z dne 13. 11. 2013 natančno pojasnil, kaj po njegovem mnenju pomeni vsebina tega potrdila. Pri tem je zanikal, da bi sam odjavil stalno prebivališče. Navedel je, da mu do leta 1996 sploh ni bil dovoljen vstop v Republiko Slovenijo. Tožena stranka pa se niti do priloženega dokazila niti do tožnikovih navedb v izpodbijani odločbi z dne 14. 2. 2014 sploh ni opredelila. Tožnik ima zato prav, ko navaja, da je odločba v obrazložitvi pomanjkljiva, kajti tudi po mnenju sodišča je ta pomanjkljivost tako velika, da se odločbe ne da preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP in je bilo potrebno zaradi tega odločbo v točki 1 izreka odpraviti. Tožena stranka se namreč ni opredelila do v tem postopku bistvene navedbe tožnika v njegovi vlogi in do predloženega dokaza, ki se nanašata na najbolj pomembno okoliščino, in sicer na to, ali je tožnik na dan 26. 2. 1992 bil izbrisan iz registra stalnih prebivalcev.

Sodišče je iz zgoraj navedenega razloga na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 1. točko izreka odločbe z dne 14. 2. 2014 odpravilo zaradi kršitev pravil postopka. V ponovnem postopku se bo morala tožena stranka opredeliti do navedenih tožnikovih navedb in do predloženega dokaza in po potrebi zaslišati tožnika ter šele potem oceniti, kakšen status je imel tožnik na dan 26. 2. 1992. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka, se do ostalih navedb tožeče stranke ni opredeljevalo.

Pač pa je sodišče pustilo v veljavi 2. točko izreka odločbe z dne 14. 2. 2014, s katero je tožena stranka zavrnila predlog za izdajo popravnega sklepa glede izreka dopolnilne odločbe. Skladno z 223. členom ZUP sme organ, ki je izdal odločbo, popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. S spreminjanjem datuma pa bi se že poseglo v vsebino odločbe. Tožena stranka se namreč pri spornem datumu ni zmotila, ampak ga je napisala zato, ker je menila, da tožnik 26. 2. 1992 ni bil izbrisan.

Tožnik ni zahteval vrnitve stroškov postopka, ampak je le prosil, naj se mu vrne plačilo sodnih taks. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da bo skladno z 37. členom Zakona o sodnih taksah odredilo vrnitev takse po uradni dolžnosti.