Jedro

Mehanizem nastanka telesnih poškodb je strokovno vprašanje medicinske narave. Nanj mora odgovoriti izvedenec medicinske stroke, upoštevaje ugotovitve cestnoprometnega izvedenca o jakosti trka oziroma sil, ki so ob trku delovale na oškodovanca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke treh tožnikov za plačilo odškodnine iz škodnega dogodka z dne 13. 4. 2010 (za 6.612,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2010 po tožbi prvega tožnika, za 3.648,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010, po tožbi drugega tožnika in za 3.682,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2010 po tožbi tretje tožnice). Vsakemu tožniku je naložilo v plačilo po 30,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper sodbo so vložili pritožbo tožniki po svojem pooblaščencu. Uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlagajo spremembo sodbe, podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Opozarjajo, da je sodba že v uvodu obremenjena z bistveno kršitvijo postopka, ker v njem niso navedeni vsi tožniki. V skupno obravnavanje so združene pravde treh tožnikov. Sodišče pretežno povzema navedbe pravdnih strank, utemeljitev razlogov je skopa. Izvedeni so bili predlagani dokazi. Ugotovljeno je bilo, da je do škodnega dogodka prišlo (trčenje dveh vozil). Izvedenec cestnoprometne stroke je izračunal pojemke sil, ki so delovale na tožnike. Izvedenec medicinske stroke pa je podal mnenje, da so utrpeli telesne poškodbe, jih opisal in opredelil trajanje in intenzivnost telesnih bolečin in strahu. S tem je temelj dokazan. Sprejeta odločitev je neutemeljena, nerazumljiva in neobrazložena. Sodišče verjame pričam in izvedencu cestnoprometne stroke, da je do škodnega dogodka in trčenja prišlo. Zato ni jasno, zakaj šteje, da se škodni dogodek ni zgodil tako, kot se zatrjuje v tožbi. O verjetnosti nastanka telesnih poškodb ne more odločati izvedenec cestnoprometne stroke, ampak le izvedenec medicinske stroke, kot je navajala tožeča stranka in ki je poškodbe potrdil. Za poškodbe, kot so jih utrpeli tožniki, ustaljena sodna praksa priznava odškodnino. Nasprotni zaključek sodišča je nejasen, materialno in dejansko zmoten. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožniki so vsak s svojo direktno tožbo od tožene stranke kot zavarovalnice zahtevali odškodnino za nematerialno škodo in z njo povezano materialno škodo zaradi telesnih poškodb, ki so jih utrpeli v prometni nesreči 13. 4. 2010. Sodišče je pravde združilo v skupno obravnavanje (prvi odstavek 300. člena ZPP). V uvodu sodbe je naveden le prvi tožnik. Pravilno je opozorilo pritožbe, da bi morali biti navedeni vsi tožniki (primerjaj drugi odstavek 324. člena ZPP).

5. Tožniki so trdili in dokazovali, da so se poškodovali kot sopotniki v vozilu ..., ki je bilo obveznostno zavarovano pri toženi stranki in ki je zaradi premajhne varnostne razdalje naletelo v spredaj vozeče vozilo. Tožena stranka je zavračala plačilo odškodnine. Branila se je z ugovorom, da ni trdnih dokazov o tem, da se je nezgoda pripetila na zatrjevani način in da so se tožniki v tej nezgodi telesno poškodovali.

6. Za škodo, ki jo v nesreči dveh motornih vozil utrpijo drugi, kar so v obravnavanem primeru tožniki kot sopotniki v enem od v prometni nesreči udeleženih vozil, solidarno odgovarjata imetnika udeleženih vozil (četrti odstavek 154. člena OZ(2)). Tožena stranka kot zavarovalnica za svojega zavarovanca direktno odgovarja tretjim osebam kot oškodovancem za škodo, ki jim je nastala zaradi dogodka, za katerega sicer odgovarja njen zavarovanec (direktna tožba, kot jo urejata 965. člen OZ in 20. člen ZOZP(3)). Zavarovalnica mora plačati odškodnino, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer (921. člen OZ) in če je zatrjevana škoda njegova posledica (131. člen OZ). Oškodovanec mora v pravdi dokazati, da je do nesreče prišlo in da mu je v njej nastala škoda.

7. Pritožbi je treba pritrditi, da je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi o pravno odločilnih dejstvih – nastanku škodnega dogodka, vzročni zvezi in škodi – so nejasni in sami s seboj v nasprotju tako, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Vsa pravno odločilna dejstva pa zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč tudi niso popolno in pravilno ugotovljena.

8. Ni jasno, ali sodišče šteje, da je škodni dogodek nastal ali ne. Nedokazanost dejanskega poteka dogodka navaja kot enega od razlogov za zavrnitev zahtevkov (predzadnji odstavek na strani 15 sodbe). Po drugi strani na strani 14 ugotavlja, da je do nezgode in trka prišlo in da je bilo vozilo ... v njej poškodovano na prednji levi strani odbijača. Ta dejstva nakazujejo na zaključek, da se je škodni dogodek zgodil. Mimo trditvene podlage tožeče stranke so ugotovitve, da do nezgode ni prišlo na način, kot so ga zatrjevali tožniki, češ da ni bilo silovitega naleta in da ni bilo zatrjevanih obsežnih poškodb drugega udeleženega vozila. Takih tožbenih trditev ni bilo, pa tudi izpovedb strank ne (primerjaj tožbene navedbe – o nastanku nesreče so identične v vseh treh tožbah pod točko I. - in zaslišanja strank na glavni obravnavi dne 25. 11. 2013 – red. št. 15). Tožniki so zatrjevali le, da je prišlo do naleta v spredaj vozeče vozilo, izvedenec pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje to potrdil. Ob ugotovitvi, da je do določenega trčenja med vozili prišlo, obseg poškodb na drugem udeleženem vozilu ni pravno odločilen.

9. Nejasni in nerazumljivi so razlogi o vzročni zvezi med trkom in telesnimi poškodbami oziroma škodo tožnikov. Sodišče na strani 4 sodbe navede, da je zato dopustilo in izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. Vendar ga o vzročni zvezi (o tem, ali so tožniki v obravnavani nesreči lahko utrpeli telesne poškodbe, ki so jih dokazovali z medicinsko dokumentacijo in jih je ugotovil izvedenec medicinske stroke), niti ni vprašalo (primerjaj sklep na red. št. 30). Pač pa je na podlagi mnenja izvedenca cestnoprometne stroke zaključilo, da je ob ugotovljenih pojemkih (kot pri srednje intenzivnem zaviranju na suhem asfaltiranem vozišču) malo verjetno, da bi tožeče stranke utrpele poškodbe. Hkrati ugotavlja, da so jih v nezgodi vsi utrpeli, in sicer nateg mišic vratne hrbtenice, poleg tega pa prvi tožnik še udarnino leve rame, drugi tožnik udarnino desnega kolena, tretja tožnica pa zvin vratne hrbtenice. Vprašanje, ali so te poškodbe lahko utrpeli v ugotovljeni nesreči, pa je ostalo odprto.

10. Tožniki upravičeno opozarjajo, da na to vprašanje ne more odgovarjati izvedenec cestnoprometne stroke. Mehanizem nastanka telesnih poškodb je strokovno vprašanje medicinske narave. Nanj mora odgovoriti izvedenec medicinske stroke, upoštevaje ugotovitve cestnoprometnega izvedenca o jakosti trka oziroma sil, ki so ob trku delovale na oškodovanca. Pritožniki so obstoj vzročne zveze dokazovali tudi z izvedencem medicinske stroke (primerjaj pripravljalna vloga na red. št. 27). Ker ga sodišče v tej smeri ni izvedlo, je ostalo dejansko stanje o vzročni zvezi nepopolno in nepravilno ugotovljeno.

11. Ob ugotovitvah o ugotovljenih telesnih poškodbah vseh treh tožnikov je nejasen, neobrazložen in pravno zgrešen tudi zaključek, da škoda ne izpolnjuje kriterijev iz 179. člena OZ za dosojo odškodnine. Ugotovitev, da gre za lahke (nizkoenergetske) poškodbe, ne zadošča. Za presojo, ali je oškodovanec utrpel pravno priznano nepremoženjsko škodo, je treba ugotoviti njen obstoj in obseg. Ne gre le za vrsto poškodbe, pač pa tudi trajanje in intenzivnost telesnih in duševnih bolečin ter strahu. Če te okoliščine opravičujejo plačilo odškodnine, je treba oškodovančevo škodo primerjati s podobnimi primeri nepremoženjskih škod, jo umestiti v razmerje med lažje, srednje in težje škode, oškodovancu pa dosoditi primerno zadoščenje glede na vse navedene okoliščine. Vsega navedenega sodišče doslej ni ugotavljalo, ugotovilo, niti obrazložilo. Presoja, da niso upravičeni do odškodnine za nepremoženjsko škodo, je zato najmanj preuranjena.

12. Na podlagi 354. in 355. člena ZPP je bilo zato treba pritožbi ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. V njem bo moralo odpraviti opisane kršitve, ponoviti že izvedene dokaze in dopolniti ponujeni dokaz z izvedencem medicinske stroke. Slednji bo moral upoštevaje mnenje izvedenca cestnoprometne stroke o načinu trčenja in jakosti sil, ki so delovale na tožnika in upoštevaje zdravstveno dokumentacijo o poškodbah tožnikov podati mnenje tudi o tem, ali so ugotovljene poškodbe lahko utrpeli v obravnavanem dogodku. Nato bo moralo oceniti vse izvedene dokaze in jasno zavzeti stališče o tem, ali je do škodnega dogodka prišlo in ali so tožniki v njem utrpeli zatrjevano škodo ali ne. Le če bo ugotovilo, da telesne poškodbe niso mogle nastati v tem škodnem dogodku, bo njihove zahtevke lahko zavrnilo, sicer pa bo moralo o njih odločati tudi po višini. Svojo odločitev bo moralo obrazložiti z jasnimi in natančnimi razlogi. Pri pisanju sodbe pa naj bo pozorno tudi na procesna pravila 324. člena ZPP o vsebini pisne sodbe.

14. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka. Tudi o njih bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati v ponovljenem postopku.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu, Uradni list RS, št. 7000/94 s spremembami.