Jedro

Nepremičnine so bile sicer kupljene v času trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, vendar ne z denarjem, ki sta ga stranki pridobili z delom. Vsaka od pravdnih strank je imela v času začetka izvenzakonske skupnosti svoje stanovanje, ki je bilo po 51. členu ZZZDR njeno posebno premoženje. Nepremičnine pa so bile kupljene izključno s kupninama, ki sta ju dobili od prodaje tega posebnega premoženja. Ker za nakup nepremičnin stranki nista prispevali nobenega premoženja, ki bi bilo pridobljeno z njunim delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti, te nepremičnine niso postale njuno skupno premoženje. Tožnik, ne glede na to, ali je prispeval denar k nakupu nepremičnin, ni mogel postati njihov lastnik. Po 20. členu ZTLR se lastninska pravica pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Tožnik ni postal lastnik nepremičnin na podlagi ZZZDR, ker ni izpolnjeval pogojev iz 51. člena za nastanek skupne lastnine. Prav tako ni postal lastnik nepremičnin na nobeni od drugih navedenih podlag. Ni namreč sklenil pogodbe za nakup nepremičnin in se ni vpisal v zemljiško knjigo. To je storila toženka sama in tako pridobila lastninsko pravico na podlagi pravnega posla.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 275,41 EUR v 15 dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je zoper toženko (bivšo zunajzakonsko partnerko) vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev, da nepremičnine spadajo v skupno premoženje pravdnih strank in da sta njuna deleža na tem premoženju enaka, ter izstavitev listine, na podlagi katere se bo lahko vpisal v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da so nepremičnine skupno premoženje pravdnih strank. Kupljene so bile v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti z namenom pridobivanja skupnega premoženja. Tožnik je prispeval k nakupu ter povečanju njihove vrednosti tako, da je prodal svoje stanovanje in najel kredit. Zato je napačen zaključek, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo, ki je veljavna, ker je bila realizirana.

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče. Za odločanje v tem primeru so pomembne ugotovitve: a) da je tožnik toženki v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti izročil 33.000 DEM; b) da je tožnik ta denar dobil od prodaje svojega stanovanja, ki ga je imel pred začetkom izvenzakonske skupnosti; c) da je toženka iz denarja, ki ga je dobila od tožnika ter iz denarja, ki ga je dobila od prodaje svojega stanovanja (ki ga je imela pred začetkom izvenzakonske skupnosti), kupila nepremičnine in d) da se je toženka vpisala v zemljiško knjigo kot izključna lastnica teh nepremičnin.

8. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot izhajajo iz obrazložitev nižjih sodišč.

9. Po 51. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) je skupno premoženje le premoženje, ki ga zakonca ali izvenzakonska partnerja pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, premoženje, ki ga imata ob sklenitvi zveze, pa ostane njuna last in z njim prosto razpolagata.

10. Nepremičnine so bile sicer kupljene v času trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, vendar ne z denarjem, ki sta ga pridobili z delom. Vsaka od pravdnih strank je imela v času začetka izvenzakonske skupnosti svoje stanovanje, ki je bilo po 51. členu ZZZDR njeno posebno premoženje. Nepremičnine pa so bile kupljene izključno s kupninama, ki sta ju dobili od prodaje tega posebnega premoženja. Ker za nakup nepremičnin stranki nista prispevali nobenega premoženja, ki bi bilo pridobljeno z njunim delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti, te nepremičnine niso postale njuno skupno premoženje. Tožnik v reviziji sicer navaja, da je k pridobitvi nepremičnin prispeval tudi z najemom kredita. Vendar revizijsko sodišče te trditve ni upoštevalo, saj je v nasprotju z ugotovitvijo nižjih sodišč, ki sta ugotovili, da je bil kredit najet po nakupu nepremičnin in je bil uporabljen zgolj za njihovo opremljanje. Vlaganje v opremo nepremičnine pa ne more biti podlaga za pridobitev lastninske pravice.

11. To pomeni, da tožnik, ne glede na to, ali je prispeval denar k nakupu nepremičnin, ni mogel postati njihov lastnik. Po 20. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) se lastninska pravica pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa. Tožnik ni postal lastnik nepremičnin na podlagi ZZZDR, ker ni izpolnjeval pogojev iz 51. člena za nastanek skupne lastnine. Prav tako ni postal lastnik nepremičnin na nobeni od drugih navedenih podlag. Ni namreč sklenil pogodbe za nakup nepremičnin in se ni vpisal v zemljiško knjigo. To je storila toženka sama in tako pridobila lastninsko pravico na podlagi pravnega posla.

12. Iz navedenega izhaja, da v tem primeru ni pomembna pravna narava oziroma veljavnost dogovora pravdnih strank o tem, da bo toženka tožniku vrnila prejeti denar (kar naj bi po podatkih spisa že storila), v zameno pa postala izključna lastnica nepremičnin. Tožnikov zahtevek je namreč ne glede na veljavnost tega dogovora neutemeljen.

13. Prav tako za odločanje o tožnikovi lastninski pravici na nepremičninah ni pomembno, ali je toženki izročil 33.000 DEM z namenom prispevati k nakupu skupne hiše. Volja pravdnih strank v času izročitve tega zneska bi lahko vplivala le na vsebino njunega obligacijskopravnega razmerja.

14. Ker revizijski razlog ni utemeljen, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Tožnik mora toženki po prvem odstavku 165. člena ZPP povrniti stroške odgovora na revizijo. V skladu z Odvetniško tarifo odmerjeni stroški, ki vsebujejo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo in dvajset odstotni DDV na odvetniške storitve, znašajo 275,41 EUR.