Jedro

Tožnikova nepremičnina se nahaja v trasi deviacije glavne ceste, kot izhaja iz lokacijskega načrta, zato je organ, ko je sprejel navedbo razlastitvenega upravičenca, da z drugo nepremičnino za dosego istega namena ne razpolaga, v smislu tretjega odstavka 92. člena ZUreP-1 popolno ugotovil dejansko stanje. Tožnik pa ne v upravnem postopku, ne s tožbo ne izkazuje drugače. Upravni organ se je opredelil tudi do elementov načela sorazmernosti iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1. Tudi, če je nepremičnina, ki je predmet razlastitve za tožnika ekonomsko pomembna, njen pomen ne more presegati njene običajne rabe, ki je gozd (ali njene ekonomske vrednosti). Pravilno pa je organ uporabil tudi določbo 97. člena ZUreP-1. Tožnik je namreč prejel osnutek pogodbe, med vročitvijo ponudbe in vložitvijo zahteve za razlastitev pa je minilo 30 dni, kar pomeni izpolnitev formalnega pogoja. Ponudba, posredovana tožniku, je vsebovala ceno, ki je tožnik ne sprejema, kar je zanj glavni razlog, zaradi katerega nasprotuje razlastitvi. Vendar pa določitev odškodnine ni del razlastitvenega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo uvedel postopek razlastitve parc. št. 1158/2 k.o. ... (gozd v izmeri 2376 m2) vl. št. 1148 k.o. ... V obrazložitvi je navedel, da iz potrdila o namenski rabi zemljišča izhaja, da je zemljišče opredeljeno kot stavbno zemljišče, ki se ureja v skladu z Odlokom o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L5/1 – Glavna cesta G2-104 Kranj – Moste (odsek ob letališču). Razlastitvena upravičenka – Direkcija RS za ceste potrebuje zemljišče za prestavitev glavne ceste G2-104 Kranj – Moste, odsek 1136 Kranj – Spodnji Brnik (ob letališču), kakor izhaja iz LN projekta št. 12-1171 ter parcelacijskega načrta. Predlagala je uvedbo nujnega postopka. Razlastitvenemu zavezancu je bila dne 23. 4. 2009 vročena ponudba, ki jo ni sprejel. V postopku je ugovarjal, da je zahteva za razlastitev vložena prepozno (glede na drugi odstavek 95. člena Zakona o urejanju prostora – ZUreP-1). Lokacijski načrt, ki je podlaga, je začel veljati 30. 7. 2005. Nasprotuje tudi nujnemu postopku in meni, da upravičenka ni izkazala pogojev iz 104. člena ZUreP-1 ter nasprotuje ponujeni ceni. Zavrača tudi trditev, da je razlastitvena upravičenka pridobila že vse ostale nepremičnine, ki jih predvideva projekt. Upravni organ zavrača ugovor o prepozno vloženi zahtevi z razlogom, da se je drugi odstavek 95. člena ZUreP-1 prenehal uporabljati z uveljavitvijo Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt). Glede ugovora o ceni pa navaja, da cena ni predmet odločanja v upravnem postopku. V zvezi s trditvijo, da je razlastitvena upravičenka pridobila že vsa ostala zemljišča, pa pojasnjuje, da je predmet konkretnega postopka le razlastitev zemljišča 1158/2 k.o. ... Glede pogojev razlastitve v zvezi z javno koristjo se sklicuje na drugi odstavek 92. člena ZUreP-1 ter tretji odstavek 93. člena ZUreP-1 in ugotavlja, da je parcela v ureditvenem območju lokacijskega načrta. Nadalje ugotavlja, da je parcela, upoštevaje določbo 109. člena ZPNačrt oziroma tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1, prepoznavna v zemljiškem katastru. Ugotavlja tudi razloge po drugem odstavku 92. člena ZUreP-1. Zemljišče je v trasi deviacije obstoječe glavne ceste G2-104 na odseku ob letališču Brnik in ga razlastitvena upravičenka nujno potrebuje za prestavitev ceste. Gradnja ni samo v sorazmerju ampak presega zasebni interes, ki ga je mogoče uresničevati z običajno rabo zemljišč iste vrste, torej z običajno rabo gozda. Z novograjeno cesto bo zagotovljena večja prometna varnost ter boljši dostop do letališča, s čimer bo omogočen njegov razvoj in širitev. Ugotavlja tudi, da država (tretji odstavek 92. člena ZUreP-1) ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino v območju, v katerem bo prestavljena cesta, kar je izkazano z zahtevo za razlastitev.

Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnik izpodbija odločbo in meni, da v zadevi ni izkazana javna korist. Že iz samega lokacijskega načrta za območje urejanja z oznako L5/1 – glavna cesta GII–104 Kranj Moste (odsek ob letališču), ki je bil objavljen v Uradnem vestniku Občine Cerklje na Gorenjskem, št. 2/2005 – LN, izhaja, da je potrebno prestavitev glavne ceste G2-104 Kranj Moste izvesti izključno zaradi razširitve letališča na Brniku in hkrati spremljajoče gradnje hotelskega kompleksa, kar pomeni, da gre najmanj za mešani interes javno zasebnega kapitala, nikakor pa prestavitev ceste ni potrebna sama po sebi zaradi zagotovitve boljše in varnejše pretočnosti prometa. Tožnika moti zlasti, ker pred vložitvijo predloga za razlastitev med njim in razlastitvenim upravičencem ni bilo izvedenega pogajanja v smeri dosege sporazuma. Razlastitveni upravičenec je tožniku posredoval dopis in hkrati tudi že štiri izvode pogodbe v izogib razlastitve, kar pomeni, da mu ni bila dana možnost, da se glede prodajnih pogojev predhodno izreče. Razlastitveni upravičenec je predložil cenitve, vendar tožnik ni imel možnosti, da bi v pogajanjih dokazal, da je ponujena cena neprimerna oziroma prenizka. Faza pogajanj med strankama je bila v celoti izključena. Glede bistvenega elementa pogodbe – cene se sploh ni mogel izreči. Sedemindevetdeseti člen ZUreP-1 je potrebno po mnenju tožnika razumeti tako, da izročitev ponudbe za odkup predpostavlja predhodni postopek pogajanja. Tožena stranka bi bila dolžna pred izdajo izpodbijane odločbe zahtevati od upravičenca, da ta nesporno izkaže, da je bil prisiljen vložiti predlog za uvedbo postopka razlastitve, ker tožnik ni bil pripravljen skleniti pogodbe. Ključni razlog, da je do postopka prišlo, je neskladje med ponujeno odkupno ceno in ceno, ki jo je predlagal tožnik. Ponujena cena je 8,00 EUR/m2, tožnik pa terja 150,00 EUR. Iz obvestila GURS o vrednotenju izhaja vrednost parcele 90,00 EUR/m2. To dokazuje, da je bil tožnik še kako upravičen ugovarjati ponujeni ceni in s tem tudi podpisu pogodbe. Nadalje meni, da odločba krši tretji odstavek 92. člena ZUreP-1, ker predlagatelj ni izkazal, da ne razpolaga z drugo primerno nepremičnino. Organ tega dejstva ni preverjal, temveč je nekritično sledil predlagatelju, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz odločbe tudi ni izrecno razvidno, ali je organ sledil zahtevi predlagatelja po uvedbi nujnega postopka v smislu 104. člena ZUreP1-. Iz odločbe tudi ni razvidno, da gre v danem primeru za razlastitev v javnem interesu, ki ustreza sorazmerju s posegom v zasebni interes. V odločbi ni zaslediti, na kakšni pravni osnovi temelji takšen zaključek, zato odločbe ni mogoče preveriti. Predlagatelj za to tudi ni predložil nobenega dokaza. Zemljišče je sestavni del kmetije, ki je za tožnika, ki je kmet, glavni in edini vir preživljanja, zato ne gre za običajno rabo gozda, temveč za ekonomsko pomembno nepremičnino. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zavrnitev razlastitve oziroma podrejeno odpravo, zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka in stroškov upravnega spora.

Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ uvedel postopek razlastitve tožnikove parcele 1158/2 k.o. ..., po predhodni ugotovitvi, da je prestavitev glavne ceste G2-104 Kranj – Moste, odsek 1136 Kranj, Spodnji Brnik (ob letališču) v javno korist. Tožnik ugovarja, da javna korist ni izkazana, ker se cesta prestavlja ne samo zaradi razširitve letališča ampak tudi zaradi gradnje hotelskega kompleksa, kar pomeni, da gre za mešani interes javno zasebnega kapitala. Sodišče ugovoru kot ga utemeljuje tožnik, ne more slediti. V javnem interesu je obstoj glavne ceste ob letališču in je v tem smislu nerelevantno, ali je razlog za prestavitev ceste tudi hotelski kompleks, v katerega je vključen tudi zasebni kapital. Gradnja javne ceste pomeni izgradnjo gospodarske javne infrastrukture (1. točka prvega odstavka 93. člena ZUreP-1). Za gradnjo sporne ceste se šteje, da je javna korist izkazana (tretji odstavek 93. člena ZUreP-1), ker je predvidena v Odloku o lokacijskem načrtu za območje urejanja z oznako L5/1 – glavna cesta G2–104 Kranj Moste (odsek ob letališču).

V zvezi z vprašanjem dopustnosti razlastitve tožnik ugovarja tudi, da razlastitveni upravičenec ni izkazal (organ pa ne ugotavljal), da ne razpolaga z drugo primerno nepremičnino. Sodišče ugovor zavrača. Tožnikova nepremičnina se nahaja v trasi deviacije glavne ceste, kot izhaja iz lokacijskega načrta, zato je organ, ko je sprejel navedbo razlastitvenega upravičenca, da z drugo nepremičnino za dosego istega namena ne razpolaga, v smislu tretjega odstavka 92. člena ZUreP-1 popolno ugotovil dejansko stanje. Tožnik pa ne v upravnem postopku, ne s tožbo ne izkazuje drugače (z navedbo konkretne nepremičnine, s katero naj bi razlastitveni upravičenec razpolagal in bi bila v trasi ceste).

Upravni organ se je opredelil tudi do elementov načela sorazmernosti iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1. Tožnik ugovarja, da ni ugotovljeno sorazmerje med posegom (težo) razlastitvenega namena (javne koristi) in težo razlastitve kot posega v lastninsko pravico. Organ je tehtanje obrazložil in navedel, da gradnja infrastrukturnega objekta ni samo v sorazmerju ampak presega zasebni interes, ki ga je mogoče uresničevati z običajno rabo zemljišča – z običajno rabo gozda. Z novozgrajeno cesto bo zagotovljena večja prometna varnost ter boljši dostop do letališča, s čemer bo omogočen njegov razvoj in širitev. Razlogi tožnika, da je kmet ter da je obravnavano zemljišče del kmetije, ki je za tožnika glavni in edini vir preživljanja, sodišča ne prepričajo, da je njegova prizadetost zaradi izgube lastninske pravice na nepremičnini težja od javne koristi. Tudi, če je nepremičnina, ki je predmet razlastitve za tožnika ekonomsko pomembna, njen pomen ne more presegati njene običajne rabe, ki je gozd (ali njene ekonomske vrednosti).

Pravilno pa je organ uporabil tudi določbo 97. člena ZUreP-1. Tožnik je prejel osnutek pogodbe, med vročitvijo ponudbe in vložitvijo zahteve za razlastitev pa je minilo 30 dni, kar pomeni izpolnitev formalnega pogoja, določenega v tem členu (ter izkaz dejstva, da je bil razlastitveni upravičenec prisiljen vložiti zahtevo za razlastitev). Razlaga, kot jo ponuja tožnik, da bi bilo potrebno določbo razumeti tako, da morajo biti pred vloženo zahtevo izpeljana tudi pogajanja, presega domet 97. člena ZUreP-1. Kakšna mora biti ponudba, zakon ne določa, sodna praksa pa stoji na stališču, da mora vsebovati bistvene sestavine pogodbe. Ponudba (osnutek pogodbe), posredovana tožniku, je vsebovala ceno, ki je tožnik ne sprejema, kar je zanj glavni razlog, zaradi katerega nasprotuje razlastitvi. Vendar pa določitev odškodnine ni del razlastitvenega postopka (peti odstavek 105. člena ZUreP-1), zato se sodišče v tožnikove ugovore v zvezi z višino odškodnine oziroma cene za razlaščeno zemljišče ne spušča. Tožnik odločbi tudi neutemeljeno očita, da iz nje ni razvidno, ali je organ sledil predlogu razlastitvenega upravičenca po uvedbi nujnega postopka. Na strani 6 prvostopne odločbe je navedeno, da bo o predlogu razlastitvene upravičenke za uvedbo nujnega postopka po 104. členu ZUreP-1 upravni organ odločil po tem, ko bo skladno s 102. členom in ZUreP-1 vsebinsko odločil o zahtevi za razlastitev.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.