Jedro

Iz prvega odstavka 526. člena ZGD-1 namreč izhaja, da mora družbenik vse odločitve vpisovati v knjigo sklepov, ki jo potrdi notar najkasneje do vpisa družbe v sodni register. Vsi sklepi (edinega) družbenika morajo biti dokumentirani, namen vpisovanja sklepov pa ni varstvo samega družbenika ali njegovih sopogodbenikov, ampak zlasti varstvo tretjih oseb, da se lahko zanesejo na gospodarski položaj enoosebne družbe. V skladu s citirano določbo ZGD-1 sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka.

Zakon omenjeno družbenikovo dolžnost zelo strogo sankcionira in ne pušča dvomov o (ne)veljavnosti takšnega sklepa. To pa pomeni, da sklep (edinega) družbenika tožnice z dne 5. 1. 2015 nima pravnega učinka, kot takšen pa ne more predstavljati ustrezne pravne podlage za odobritev že vložene tožbe po 263. členu ZGD-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in glede prve tožene stranke v točki I in II izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in prva tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na solidarno plačilo odškodnine v znesku 1,631.830,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 5. 2012 do plačila. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) na plačilo stroškov postopka. V točki II in III izreka je odločilo, da je tožnica dolžna plačati prvi toženi stranki (v nadaljevanju prvemu tožencu) pravdne stroške v znesku 28.032,55 EUR, v primeru zamude z obrestmi od zapadlosti do plačila, drugi toženi stranki (v nadaljevanju drugemu tožencu) pa v znesku 20.017,47 EUR, v primeru zamude prav tako z obrestmi.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija v razmerju do prvega toženca (I. in II. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo procesni kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in procesno kršitev iz prvega odstavka citiranega člena. Nepravilno je namreč uporabilo določbi 4. in 8. člena ZPP. Zmotno in nepopolno je ugotovilo tudi dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo.

Iz sklepnih pritožbenih navedb izhaja, da ni šlo za tvegano poslovno odločitev (zaradi plačilne nesposobnosti leasingojemalca ali nepopolnega zavarovanja), ki bi se kasneje izkazala za zgrešeno, temveč za opustitev dolžne skrbnosti, ki je imela povsem jasne in predvidljive posledice. Prvi toženec je ravnal v nasprotju z zavezo posle voditi skrbno, v skladu z načeli dobrega gospodarstvenika.

Tožnica ob koncu opozarja na tek kazenskega postopka zoper prvega toženca zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika in dodaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da gre v obravnavani zadevi za gospodarski kriminal. Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku zoper prvega toženca v celoti ugodi ali odloči, da je zahtevek zoper slednjega po temelju utemeljen, glede višine zahtevka pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno se zavzema za razveljavitev odločbe v tem delu in vrnitev zadeve (v tem delu) sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Prvi toženec v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene ugovore in predlaga, da se izpodbijana sodba v razmerju do njega potrdi. V zvezi z razlogi v točki 16 obrazložitve med drugim ponovno poudarja, da sklep uprave N d.d., "da se odobri vložitev tožbe oziroma se odobri odškodninski zahtevek zoper takratnega poslovodjo družbe L. d.o.o., B.C.", ne zadostuje kot materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe. Toženec se ponovno sklicuje tudi na okoliščino, da mora biti sklep družbenika vpisan v knjigo sklepov (prvi odstavek 526. člena Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/17), zato se glede na določbo prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP-E. 6. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pri čemer je glede na razloge za zavrnitev pritožbe odgovorilo le na tiste pritožbene očitke, ki so za sprejem odločitve bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja naslednje:

8. Že v odločbi I Cpg 141/2014 z dne 6. 11. 2014 je sodišče druge stopnje med drugim pojasnilo, da je sklep družbenikov iz 8. alineje 505. člena ZGD-11 materialno pravna predpostavka za vložitev tožbe, ki ima, v primeru, da ni izpolnjena, za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka. Tako kot za vse pristojnosti iz 505. člena ZGD-1, tudi za pristojnost iz 8. alineje velja, da ni prisilne narave, kar pomeni, da jo lahko družbeniki z družbeno pogodbo prenesejo na kakšen drug organ družbe, bodisi na poslovodjo, bodisi na nadzorni svet (504. člen ZGD-1). V družbeni pogodbi lahko tudi določijo, da sklep družbenikov za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov ni potreben. V tem primeru sklep družbenikov ni materialno pravna predpostavka za uveljavitev takšnega zahtevka in zaradi tega tožbenega zahtevka ni mogoče zavrniti.

9. V obravnavani zadevi iz 7. člena Akta o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo L. d.o.o., sedaj v likvidaciji (priloga A17) izhaja, da ni prišlo do prenosa pristojnosti (z družbenika) na drug organ in da o zadevah iz 8. alineje 505. člena ZGD-1 odloča družbenik, kar pomeni, da je sklep družbenika, da se vloži tožba zoper nekdanjega poslovodjo, materialno pravna predpostavka za vložitev takšne tožbe.

10. V novem sojenju je tožnica sodišču predložila sklep N. d.d. z dne 5. 1. 2015 (priloga A40), sprejet na podlagi 505. člena ZGD-1, ob smiselni uporabi tretjega odstavka 523. člena citiranega zakona, iz katerega izhaja, da uprava N d.d. ugotavlja, da je bila dne 15. 5. 2012 vložena tožba zoper nekdanjega poslovodjo družbe L d.o.o., B.C., in sicer zaradi plačila 1,680.000,00 EUR (vezano na pravni posel E. d.o.o.), ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I Pg 1269/2014 (točka 1 sklepa). Iz točke 2 sklepa pa izhaja, da se predmetna tožba "potrdi".

11. Prvi toženec je že v postopku pred sodiščem prve stopnje (spis l. št. 426) poudaril, da uprava (edinega) družbenika ni pristojna za izdajo takšnega sklepa. To je ponovil tudi na naroku dne 22. 5. 2017 (za izdajo takšnega sklepa je pristojen lastnik - delničar, pri čemer pri delniških družbah velja dualističen način odločanja - pristojnosti uprave in delničarjev so strogo ločene in zakonsko opredeljene) in poudaril, da bi se moral takšen sklep v skladu s 526. členom ZGD-1 vpisati v knjigo sklepov, kar tožnica ni izkazala.

12. Tožnica je stališču, da uprava (edinega) družbenika ni pristojna za izdajo sklepa iz 8. alineje 505. člena ZGD-1, nasprotovala. O vložitvi tožbe zoper bivšega poslovodjo odločajo družbenik(i). V skladu z 266. člena ZGD-1 delniško družbo zastopa in predstavlja uprava, ki po 265. členu ZGD-1 vodi posle samostojno in na lastno odgovornost. Ker zakon pri družbi z enim družbenikom ne določa, da bi morali delničarji takšen sklep sprejeti na skupščini, je lahko zgolj uprava pristojna za izdajo takšnega sklepa.

13. Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo, kdo je v primeru družbe z enim družbenikom pristojen za izdajo spornega sklepa, sledilo stališču tožnice, kar izhaja iz razlogov v točki 16 obrazložitve.

14. Sodišče druge stopnje v tem delu z razlogi izpodbijane sodbe soglaša. Glede upravljanja je družba z enim družbenikom v marsičem podobna podjetju samostojnega podjetnika. V taki družbi ena oseba (pravna ali fizična) opravlja vse lastniške, upravljavske in poslovodne funkcije ter upravičenja. Zato se za takšno družbo ne uporabljajo določbe, ki se navezujejo na kolektivne organe in manjšinske družbenike, tudi določbe v zvezi s sklicem skupščine. Edini družbenik je tisti, ki sprejema vse sklepe, ki bi jih sicer družbeniki sprejemali na skupščini ali drugače.2

15. Edini družbenik družbe L. d.o.o., sedaj v likvidaciji, je N. d.d. - pravna oseba, ki svoje lastninske, upravljavske in poslovodne funkcije ter upravičenja izvaja preko organa vodenja - uprave (prvi odstavek 266. člena ZGD-13). Da je edini družbenik družbe s omejeno odgovornostjo delniška družba, za katero velja dualističen sistem odločanja (pristojnosti uprave in delničarjev so strogo ločene in zakonsko določene, pri čemer o uveljavljanju odškodninskih zahtevkov zoper bivšega poslovodjo odločajo delničarji na skupščini), na kar se sklicuje prvi toženec, pa v zadevi ni odločilno (o vložitvi tožbe odloča edini družbenik družbe z omejeno odgovornostjo in ne delničarji edinega družbenika).

16. To pa pomeni, da sklep (edinega) družbenika z dne 5. 1. 2015, s katerim uprava "potrjuje" (odobrava) vloženo tožbo, s tega vidika ni sporen.

17. Je pa sporno to, da tožnica, pa čeprav je prvi toženec na to izrecno opozoril že v postopku na prvi stopnji4 (na to opozarja tudi v odgovoru na pritožbo), na določbo prvega odstavka 526. člena ZGD-1 pa je opozorilo tudi sodišče druge stopnje v svoji prvi odločbi I Cpg 141/2014 z dne 6. 11. 2014, ni izkazala, da je sprejeti sklep vpisala v knjigo sklepov. Iz prvega odstavka 526. člena ZGD-1 namreč izhaja, da mora družbenik vse odločitve vpisovati v knjigo sklepov, ki jo potrdi notar najkasneje do vpisa družbe v sodni register. Vsi sklepi (edinega) družbenika morajo biti dokumentirani, namen vpisovanja sklepov pa ni varstvo samega družbenika ali njegovih sopogodbenikov, ampak zlasti varstvo tretjih oseb, da se lahko zanesejo na gospodarski položaj enoosebne družbe5. V skladu s citirano določbo ZGD-1 sklepi, ki niso vpisani v knjigo sklepov, nimajo pravnega učinka.

18. Zakon omenjeno družbenikovo dolžnost zelo strogo sankcionira in ne pušča dvomov o (ne)veljavnosti takšnega sklepa. To pa pomeni, da sklep (edinega) družbenika tožnice z dne 5. 1. 2015 nima pravnega učinka, kot takšen pa ne more predstavljati ustrezne pravne podlage za odobritev že vložene tožbe po 263. členu ZGD-1. 19. Glede na navedeno je moralo sodišče druge stopnje (žal) pritožbo zavrniti in sodbo potrditi že iz tega razloga (353. člen ZPP) in se zaradi tega z drugimi vsebinskimi pritožbenimi ugovori ni ukvarjalo, saj tudi če bi bili utemeljeni, ne bi mogli vplivati na sprejem drugačne odločitve.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in na 155. členu ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, medtem ko navedbe v odgovoru na pritožbo niso v bistveni meri vplivale na sprejem odločitve. Dejstva v zvezi z (ne)obstojem materialnopravne predpostavke za vložitev tožbe po 263. členu ZPP je prvi toženec zatrjeval že v postopku na prvi stopnji, v odgovoru na pritožbo pa se nanje zgolj ponovno sklicuje. Zaradi tega stroški za sestavo odgovora na pritožbo niso bili potrebni.

1 o uveljavljanju zahtevkov družbe proti poslovodjem ali družbenikom v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovodenju 2 Povzeto iz Velikega komentarja ZGD-1 k 526. členu 3 Uprava zastopa in predstavlja družbo. 4 spis, l. št. 509 5 Povzeto iz Velikega komentarja ZGD-1 k 526. členu, vsebovano tudi v odločbi VSK Cp186/2008 z dne 12. 3. 2009.