Jedro

Tožeča stranka je tekom celotnega postopka zatrjevala, da je zgradila na zemljišču, last J.K. z njegovim dovoljenjem garažo in zato uveljavljata lastninsko pravico na podlagi gradnje na tujem svetu. Na takšnem temelju pa lastninske pravice po samem zakonu ne more pridobiti. Pravna pravila 418.paragrafa ODZ in sedaj tudi določbe 24. in 25.čl. ZTLR ne poznajo originarne pridobitve lastninske pravice z gradnjo na podlagi "soglasja". Originaren način pridobitve lastninske pravice zahteva dobro vero graditelja, da gradi na lastnem zemljišču, sicer postane zgradba last lastnika zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožeči stranki solastnika pritličnega objekta površine 47,16 m2, ki stoji na severozahodni strani stanovanjske hiše na parc.št. 807/4, ki je vpisana v vl.št. 1138 k.o. B. do 9/10-tin. Tožena stranka je dolžna izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere bo geodetski odmeri pritličnega objekta s pripadajočim zemljiščem vknjižba lastninske pravice na ime tožeče stranke, vsake do 1/2-vice, ker bo sicer takšno listino nadomestila ta sodba. Tožečo stranko je sodišče obvezalo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 120.750,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.1.2004. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo, da niso bili izpolnjeni pogoji za originarno pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu in tudi ne s priposestvovanjem.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Po mnenju pritožbe je sodišče odločilo v nasprotju s 4. čl. ZPP brez ustnega in neposrednega obravnavanja predlaganih dokazov, zaradi česar je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, posledično nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Po oceni tožnikov, so preuranjeni zaključki prvostopnega sodišča o tem, da tožnika nista dobroverna graditelja garaže ter da ni mogoče zaključiti, da sta tožnika s svojim delom in sredstvi zgradila sporno garažo. Glede prispevka k gradnji sporne garaže se je sodišče oprlo zgolj na dokaze izvedene v pravdni zadevi P 356/89. Pri tem ni izvedlo niti enega od predlaganih dokazov, s katerim bi se lahko ugotovila utemeljenost trditev tožečih strank, to je, kdo je sporno stavbo gradil in kakšni so bili njihovi prispevki, zaradi česar je preuranjeno zaključilo, da trditvam tožečih strank ni mogoče slediti. Šele ob izvedbi predlaganih dokazov, bi bilo mogoče skladno z zahtevanim dokaznim standardom prepričanja zaključiti finančno stanje vseh vpletenih v gradnjo garaže, o tem, kdo je sposoben graditi, kdo je nabavljal material, kdo je gradnjo financiral in kdo je vlagal v gradnjo svoje delo. Skratka, kakšni so bili prispevki posameznikov pri gradnji garaže. Glede na dejstvo, da tožnika potem, ko sta s soglasjem pokojnega J.K. garažo zgradila ter da sta vse od konca 60-tih let uživala posest sporne garaže, svojo voljo, kdo naj bo lastnik garaže pa je pokojni J.K. potrdil tudi v oporoki, ki je bila spoznana za neveljavno, zaradi obličnostne napake, ki jo je zagrešil pooblaščenec pokojnega J.K., ki je oporoko sestavil, je takšno preuranjeno zaključevanje prvostopnega sodišča nerazumljivo. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati voljo in namen pogodbeni strank, to je na podlagi njihove prave volje bi bilo moč ugotoviti, da sta tožeči stranki s soglasjem pokojnega K. gradili in zgradili sporno garažo na zemljišču pokojnega K. Prvostopno sodišče je kot pravno podlago za svojo odločitev vzelo pravna pravila ODZ, glede priposestvovanja pa ZTLR. V času gradnje sporne garaže je na področju lastninskopravnih razmerij nedvomno obstajala pravna praznina. Za zapolnjevanje pravne praznine se je uporabljal ODZ in sicer kot pravna pravila, ki pa nimajo obvezne pravne moči kot na primer zakonske norme, za katere obvezno veljajo potrebni obvezni in znani postulati. ODZ torej ne predstavlja obvezne pravne norme in se kot taka ne more uporabljati. Zakaj se je sodišče oprlo ravno na pravna pravila ODZ pa ni pojasnilo, čeprav bi za zapolnjevanje pravne praznine lahko uporabilo tudi druga pravna pravila, ki bi bila za tožnika ugodnejša. Tako bi sodišče za zapolnjevanje pravne praznine lahko uporabilo tudi pravila, ki izhajajo iz ZTLR ali SPZ, ki v času gradnje sporne garaže še niso obstajala, vendar bi njihova uporaba vsekakor imela enako pravno moč kot pravna pravila ODZ. Pred začetkom veljavnosti ZTLR ta pravna pravila še niso imela moč zakona, lahko pa s svojo prepričljivostjo kot bodoča zakonska norma dosežejo enako moč kot prejšnje pravno pravilo. Prvostopenjsko sodišče bi zato po oceni pritožnikov moralo uporabiti določbe 25.čl. ZTLR, ki odpira možnost, da postane lastnik zemljišča tudi nedobroverni graditelj zgradbe. Po določbi 5.odst. 25.čl. ZTLR lahko lastnik zemljišča svoja upravičenja uveljavi najpozneje v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja gradbenega objekta. Po poteku tega roka lahko zahteva izplačilo prometne cene za zemljišče. Pokojni J.K. navedene pravice nikdar ni uveljavljal. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je bilo tudi posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo odločilnih okoliščin, ki bi lahko bile podlaga za uporabo omenjene določbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vse pravno pomembne dejanske okoliščine pravilno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih zatrjuje tožeča stranka v pritožbi in tudi ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pred uveljavitvijo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerij (ZTLR), ki je začel veljati 01.09.1980 so se za stvarnopravna razmerja uporabljala pravna pravila ODZ , kar doslej v sodni praksi ni bilo sporno. Tožeča stranka je v tem postopku tako v tožbi kot tekom celotnega postopka in enako tudi v pritožbi zatrjevala, da je zgradila na zemljišču, last J.K. z njegovim dovoljenjem garažo in zato uveljavljata lastninsko pravico na podlagi gradnje na tujem svetu. Na takšnem temelju pa lastninske pravice po samem zakonu ne more pridobiti. Pravna pravila 418.paragrafa ODZ in sedaj tudi določbe 24. in 25.čl. ZTLR ne poznajo originarne pridobitve lastninske pravice z gradnjo na podlagi "soglasja". Originaren način pridobitve lastninske pravice zahteva dobro vero graditelja, da gradi na lastnem zemljišču, sicer postane zgradba last lastnika zemljišča. Ker sta tožnika po lastnih trditvah vedela, da gradita na zemljišču, ki je last pokojnega J.K., bi morala zatrjevati drugačno podlago za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini. Zatrjevati in dokazati bi morala, da je med njima in pokojnim J.K. obstajal sporazum o skupni gradnji ali pa darilna pogodba glede zemljišča, na katerem sta zgradila garažo. Zaradi takšnega zahtevka, kot sta ga tožnika postavila v tožbi in pri njej vztrajata tudi v pritožbi, so vse pritožbene trditve, da bi sodišče moralo ugotavljati, kdo je gradnjo financiral in kakšni so bili njuni prispevki pri gradnji, brezpredmetni. Iz istega razloga so tudi brezpredmetni očitki sodišču prve stopnje, da to ni neposredno zaslišalo prič, ampak je le vpogledalo pravdni spis, na katerega se je tožeča stranka tudi izrecno sklicevala. Z zahtevkom na podlagi trditvene podlage, kakršno sta tožnika postavila v tožbi in pri njej vztrajala tudi tekom postopka in v pritožbenem postopku v nobenem primeru ne bi mogla uspeti. Ker je pritožba tožeče stranke iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).