Jedro

Pri presoji pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva je potrebno najti ravnotežje med zahtevo po zagotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo vzgoje in varstva, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti, v skladu s starostjo in zmožnostmi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 3.000,00 EUR s pripadki in ji naložilo, da toženi stranki povrne 30 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga po 2. in 3. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zmoten je zaključek sodišča, da je šlo za normalen tek triletnega otroka in da tek ni bil hiter. Ob stališču, da je tek otrok priljubljen in pogost način gibanja otrok, bi morali biti delavci v vrtcu še bolj previdni. Ne gre za omejevanje otrok v gibanju, ampak za nadzor nad gibanjem. Vzgojiteljici nista ravnali s skrbnostjo, ki se zahteva od oseb njunega znanja. Vzgojiteljica, ki je nadzorovala umivanje rok, bi morala otrokom naročiti, da počakajo, nato pa jih previdno, z naročilom, da se držijo za roke, napotiti v igralnico. Če bi tako ravnala, do poškodbe sigurno ne bi prišlo. Ne glede na to, da ne drži ugotovitev sodišča, da je otrok doma večkrat padel, to dejstvo le še dodatno potrjuje, da bi morali biti vzgojiteljici pri tožniku še bolj previdni.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru podlage za morebitno objektivno odgovornost ni. Dejavnost varstva in vzgoje otrok ni nevarna dejavnost. Enako velja za gibanje otrok, tudi tek. Posebnih okoliščin, ki bi morda izjemoma lahko nudile podlago za objektivno odgovornost pa tožeča stranka ni zatrjevala.

Podlaga za morebitno odgovornost tožene stranke bi lahko bila le krivdna. V skladu z 1. odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je dolžan tisti, ki drugemu povzroči škodo, le to povrniti, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Oškodovanec, v konkretnem primeru tožnik, bi moral torej dokazati obstoj treh predpostavk civilnega delikta (nedopustno ravnanje oziroma opustitev, škodo in vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem oziroma opustitvijo in škodo). Pri dokazovanju (ne)krivde pa velja pravilo obrnjenega dokaznega bremena. Ta je v konkretnem primeru zato na toženi strank. Kadar pa škodo na delu ali v zvezi z delom povzroči delavec tretji osebi (tožnik vtožuje škodo, ki mu je nastala pri vzgoji in varstvu v vrtcu, kar je dejavnost zavarovanca tožene stranke), namesto njega (to je delavca oziroma povzročitelja škode) odgovarja delodajalec (1. odstavek 147. člena OZ). Tudi v teh primerih velja, da mora tožnik dokazati protipravnost, vzročno zvezo in obstoj škode, tožena stranka pa se mora razbremeniti krivdne odgovornosti. Vendar pa je krivdna odgovornost še dodatno poostrena, saj mora delodajalec dokazati, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako kot je bilo treba. Pri tem se delodajalčeva odgovornost ne presoja po merilih, ki bi veljala za delavca, temveč po merilih, ki bi veljala zanj. To pa pomeni, da je potrebno dokazati, da je bilo ravnanje delavca v skladu s skrbnostjo, ki jo terja opravljanje določenih nalog, ki so delavcu zaupane (skrbnost dobrega strokovnjaka, primerjaj 2. odstavek 6. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo naslednja, za odločitev v tej zadevi pomembna dejstva: - do škodnega dogodka je prišlo dne 9. 11. 2010 v vrtcu V., ko se je takrat triletni tožnik, ko je pritekel iz umivalnice (tam so si otroci umivali roke) v igralnico, spotaknil ob lastne noge in se pri padcu udaril v rob omarice za igrače; - tek ni bil hiter, saj je šlo za kratko razdaljo; - otroke sta nadzorovali dve vzgojiteljici: prva se je nahajala v umivalnici, in je otroke nadzirala pri umivanju rok, druga pa v igralnici, kjer je otroke sprejemala po tem, ko so si umili roke; - otroci so, ko so si umili roke, samostojno prihajali nazaj v igralnico; Pritožnik tako ugotovljeno dejansko stanje izpodbija le v pogledu ugotovitve, da je tožnik v igralnico pritekel, vendar pa njegov tek ni bil hiter. Očitek, da gre za zmotno ugotovitev, je neutemeljen. Tak sklep je sodišče prve stopnje utemeljeno naredilo na podlagi dejstva, da je šlo med umivalnico in igralnico za kratko razdaljo, kjer do hitrega teka otroka niti ni moglo priti. Zakaj (in na kakšni podlagi) ta ugotovitev ni točna, pritožnik v pritožbi tudi sicer ne pojasni, pritožbeno sodišče pa v izvedenih dokazih podlage za dvom v pravilnost te ugotovitve ne najde.

Na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo povzeto, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta obe delavki tožene stranke ravnali s skrbnostjo po pravilih stroke in nista zanemarili dolžnosti nadzora otrok. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je gibanje otrok, kamor sodi tudi tek, povsem običajno in normalno. Res je, da vsakršno gibanje s seboj prinaša določeno tveganje za nastanek poškodbe, vendar pa vrtec takšnega običajnega tveganja ne more in tudi ne sme popolnoma izključiti. Dolžnost vzgojiteljic pri umivanju in prehajanju otrok je bila, da otroke pri umivanju in prehajanju nazaj v igralnico nadzorujeta in usmerjata. Način, ki sta ga izbrali, je bil primeren starosti in zmožnostim triletnih otrok. Dejstvo, da je tožnik pri tem, ko je stekel v igralnico, padel, še ne pomeni, da je bila skrbnost nezadostna. Tudi to, da je padec triletnika pri teku lahko pričakovan in morda predvidljiv dogodek, ne pomeni, da mora biti nadzor vzgojiteljic v vsakem trenutku takšen, da bo možnost kakršnekoli poškodbe absolutno izključena. To je popolnoma nerealno in neživljenjsko. To bi namreč pomenilo popolno prepoved vsakega gibanja pri katerem obstaja možnost padca. Da bi to posledično pomenilo omejevanje gibalnega in vsesplošnega razvoja otroka in bi bilo v nasprotju s cilji vzgojno varstvene dejavnosti, pa je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pri presoji pravnega standarda potrebne skrbnosti in nadzorstva je zato potrebno najti ravnotežje med zahtevo po zagotavljanju varnosti otrok in takšno organizacijo vzgoje in varstva, ki otrokom dovoljuje določeno mero samostojnosti, v skladu s starostjo in zmožnostmi. Pretiran nadzor in prepovedi bi na vzgojo in varstvo vplivali negativno. Očitek, da bi morala vzgojiteljica otroke zadržati v umivalnici, nato pa jih previdno, z naročilom, da se držijo za roke, napotiti v igralnico, je zato neutemeljen. Gre pa tudi sicer za očitek, ki ga tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal (337. člen ZPP).

Pritožbeni očitki po navedenem niso utemeljeni. Ker sodišče prve stopnje ni storilo niti kršitev na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP sama nosi pritožbene stroške. Odločitev o tem je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.