Jedro

Za obstoj kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno v poenostavljenem izvršilnem postopku, odločilno zgolj vprašanje, ali je upnik razpolagal v verodostojno listino, zato vprašanje obstoja dolžniško – upniškega razmerja izven v postopku zatrjevane verodostojne listine, ni pravno relevantno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojencu se naloži plačilo sodne takse v znesku 600,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 44578/2017 z dne 21. 5. 2018 obsojenega A. B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo denarno kazen petdeset dnevnih zneskov v višini 60,00 EUR, kar znese 3.000,00 EUR, ki jo mora plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse. Z isto sodbo je pravno osebo AA (v nadaljevanju AA) spoznalo za odgovorno za kaznivo dejanje zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena v zvezi z 42. členom KZ-1ter 3. točko 4. člena in 8. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD), izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo denarno kazen 10.000,00 EUR s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku in obsojencema naložilo plačilo 3.800,16 EUR BB (v nadaljevanju BB). Višje sodišče v Mariboru je s sodbo in sklepom z dne 10. 6. 2019 zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega A. B. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v znesku 540,00 EUR. Pritožbo obsojene pravne osebe pa je zavrglo kot prepozno.

2. Zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlagajo zagovorniki obsojenega A. B. V uvodu navajajo, da zahtevo vlagajo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, v obrazložitvi zahteve pa uveljavljajo tudi kršitev 2., 22. in tretje alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP). Predlagajo, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanega kaznivega dejanja, podrejeno, da pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje oziroma, da razveljavi sodbo pritožbenega sodišča in zadevo vrne temu sodišču v ponovno odločanje. Predlagajo, da se ob uporabi pravne dobrote beneficium cohaesionis iz drugega odstavka 424. člena ZKP sodba razveljavi tudi v delu, ki se nanaša na obsojeno pravno osebo AA. Če Vrhovno sodišče sodbe ne bo razveljavilo, pa podrejeno predlagajo, da spremeni odločbo o kazenski sankciji tako, da obsojenemu izreče opozorilno sankcijo in ne denarne kazni.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk. Navedla je, da so v izreku pravnomočne sodbe opisani vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, da sta nižji sodišči dokazne predloge utemeljeno zavrnili, pridružuje se njuni oceni, da vprašanje, ali zveza dolguje društvu na kakšni drugi pravni podlagi, ni pravno relevantno za obstoj kaznivega dejanja. Pod videzom procesnih kršitev zahteva dejansko uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga njeno zavrnitev.

4. O odgovoru vrhovne državne tožilke so se izjavili obsojenčevi zagovorniki in vztrajali pri navedbah iz zahteve.

B.-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). To pomeni, da mora biti pravno sredstvo izčrpano ne le formalno (z vložitvijo pritožbe) temveč tudi materialno (vsebinsko).

B.-2

6. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je kot zastopnik AA v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine od Zveze vodnikov reševalnih psov Slovenije iz naslova sofinanciranja za leto 2015 protipravno izterjal 3.800,16 EUR, čeprav je vedel, da je društvo upravičeno le do že prejetih 2.000,00 EUR. Zahteva trdi, da kaznivo dejanje, kot je opisano v izreku pravnomočne sodbe, ne izpolnjuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1. Te kršitve obsojenčev takratni zagovornik v pritožbi zoper sodbo ni uveljavljal, zato je v tem delu zahteva materialnopravno neizčrpana.

7. Pritožbenemu sodišču zahteva očita kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da so razlogi pritožbenega sodišča glede zavedanja obsojenca, da ni podana terjatev do BB, sami s sabo v nasprotju. To nasprotje zahteva vidi v tem, da je pritožbeno sodišče ob tem, ko je pritrdilo zavrnitvi dokaznih predlogov navedlo, da vprašanje, ali je BB iz kakšnega drugega naslova dolgovala AA-u, za obstoj kaznivega dejanja ni pravno relevantno, v nadaljevanju pa naj bi navedlo, da je obsojenec ob vložitvi predloga za izvršbo vedel, da BB ničesar ne dolguje AA-u. Navedena kršitev ni podana. Zahteva napačno povzema razloge pritožbenega sodišča glede obsojenčevega naklepa za izvršitev kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je na več mestih1 presodilo, da je obsojenec vedel, da za izterjavo denarnih sredstev, za katere je vložil predlog za izvršbo, pravni naslov, ki ga je navedel v verodostojni listini, ne obstoji. Pritožbeno sodišče je tako v odločbi poudarilo, da je za obstoj kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno v poenostavljenem izvršilnem postopku, odločilno zgolj vprašanje, ali je upnik razpolagal v verodostojno listino, zato vprašanje obstoja dolžniško – upniškega razmerja izven v postopku zatrjevane verodostojne listine, ni pravno relevantno. Tako očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, kolikor pa zahteva, trdi, da je enako kršitev storilo tudi prvostopenjsko sodišče, je takšen očitek materialnopravno neizčrpan.

8. Zahteva ponavlja obsojenčev zagovor, da je predlog za izvršbo vložil na podlagi Aneksa št. 1/2015 z dne 30. 6. 2015, za katerega sta sodišči presodili, da ni bil veljavno sklenjen in poudarja, da so razlogi pritožbenega sodišča glede tega vprašanja tako nejasni, da pomenijo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz ugotovitev dejanskega stanja izhaja, da je bilo v pogodbi, s katero se je BB zavezala, da bo sofinancirala reševalno dejavnost AA določeno, da se bodo pogoji in višina sredstev določili s sklepi upravnega odbora BB. Na podlagi tako določenega zneska sofinanciranja so bili vsako leto podpisani aneksi k pogodbi, v katerih je bila določena višina sofinanciranja. Pritožbeno sodišče je pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da Aneks št. 1/2015 z dne 30. 6. 2015, v katerem je bilo sofinanciranje določeno na 4.000,00 EUR, ni bil veljavno sklenjen, saj ni bil podpisan s strani predstavnikov BB, med tem ko je bil aneks z isto številko, vendar datumom 9. 12. 2015, v katerem je bil znesek sofinanciranja določen v višini 2.000,00 EUR, podpisan tako s strani BB, kakor tudi obsojenca kot predstavnika AA. Pritožbeno sodišče je navedlo jasne razloge, zakaj šteje, da je bil veljavno sklenjen zgolj aneks, ki je določal višino sofinanciranja v znesku 2.000,00 EUR. Razlogi sodbe o tem vprašanju niso nejasni, temveč zahteva pod videzom te kršitve uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enak očitek, naslovljen na prvostopenjsko sodišče, je materialnopravno neizčrpan. Neizčrpane so tudi navedbe, da bi morali sodišči skladno s prvim odstavkom 22. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) s strani BB poslan aneks šteti za ponudbo, podpis obsojenca kot zastopnika društva in vračilo podpisanega aneksa pa skladno z 28. členom OZ šteti za sprejem ponudbe, kar skladno z 21. členom OZ zadostuje za sklenitev pogodbe, saj tudi navedenega obsojenčev takratni zagovornik v pritožbi zoper sodbo ni uveljavljal, prav tako ne očitka, da so razlogi prvostopenjske sodbe glede vsebine sklepov izredne skupščine BB z dne 13. 10. 2015 in redne skupščine BB z dne 21. 3. 2016, v nasprotju z vsebino teh listin.

9. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da očitane kršitve določb 11. točke prvega odstavka 371 člena ZKP, naslovljene na pritožbeno sodišče niso podane, očitanih kršitev določb kazenskega postopka, ki naj bi jih zagrešilo prvostopenjsko sodišče pa skladno s petim odstavkom 420. člena ZKP ni presojalo, saj niso bile uveljavljane v pritožbi zoper sodbo. Zato zahteva tudi ne more uspeti s trditvami da naj bi nižji sodišči z zgoraj povzetimi očitanimi kršitvami obsojencu kršili tudi pravico do poštenega sojenja, ki je del pravice do enakega varstva pravic in je zagotovljena z 22. členom Ustave ter načelo pravne države iz 2. člena Ustave.

10. Dalje zahteva trdi, da sta nižji sodišči, s tem, ko sta zavrnili dokazne predloge obrambe, usmerjene v ugotavljanje nepravilnosti v delovanju BB oziroma njeno nenamensko porabo sredstev, ter dokazovanje, da je ministrstvo za obrambo BB vsako leto dodelilo dodatna sredstva „za pokrivanje“ prekmurske regije, obsojencu kršilo pravna jamstva v kazenskem postopku, ki so določena v 29. členu Ustave, kakor tudi načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, s tem pa naj bi kršilo tudi 6. člen EKČP. Predlagani dokazi so bili usmerjeni v ugotavljanje morebitnih nepravilnosti delovanja BB, vendar sta nižji sodišči pravilno ugotovili, da navedeno v obravnavanem kazenskem postopku ni odločilnega pomena. Vrhovno sodišče je že presodilo,2 da je z vidika zakonitosti sodbe ključnega pomena, ali predlagani dokazi vplivajo na pravilnost ugotovitve, da je obsojenec predloge za izvršbo vložil vedoč, da za to ni imel relevantne pravne podlage. Kot je bilo že pojasnjeno, je sofinanciranje AA s strani BB določala pogodba, na podlagi katere se je znesek letnega financiranja določal z aneksom k pogodbi. Navedeno pomeni, da bi bil obsojenec upravičen vložiti predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine sámo, če bi razpolagal z veljavnim aneksom k pogodbi, iz katerega bi izhajala obveznost plačila v znesku, kot ga je zahteval v izvršbi in to plačilo predhodno ne bi bilo izvršeno. Ker predlagani dokazi niso bili namenjeni dokazovanju tega dejstva, sta jih nižji sodišči utemeljeno zavrnili in obsojencu nista kršili njegovih zakonsko in ustavno določenih pravic v postopku.

11. V zvezi z obsojencu izrečeno kazensko sankcijo zahteva uveljavlja kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Trdi, da je odločitev sodišč, ki sta obsojencu izrekli efektivno denarno kazen, arbitrarna. Sodišči bi glede na to, da sta pri obsojencu našli sámo olajševalne okoliščine, le temu morali izreči opozorilno sankcijo in ne denarne kazni, absurdno je, da je bilo obsojeni pravni osebi, ki se je s kaznivim dejanjem okoristila, izrečena opozorilna sankcija, obsojencu, ki je predlog za izvršbo vložil na podlagi izrecnega naloga oziroma sklepa AA, pa efektivna denarna kazen. Za kaznivo dejanje po prvem odstavku 216. člena KZ-1 je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do dveh let. Obsojencu je bila izrečena denarna kazen 50-dnevnih zneskov, torej v mejah, ki jih določa zakon. Če glede na konkretne olajševalne okoliščine sodišče obsojencu izreče neprimerno kazensko sankcijo, ki je sicer v zakonskih mejah, in je ni mogoče prepoznati kot arbitrarno, ne gre za kršitev kazenskega zakona, temveč za pritožbeni razlog iz 374 člena ZKP. Izjemoma bi lahko sodišče z izrekom nepravilne (neprimerne) kazni storilo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372 člena ZKP če bi kršilo diskrecijsko pravico, ki jo ima po zakonu in s tem posledično odločbo o kazenski sankciji .3

12. Zahteva arbitrarnost vidi v tem, da je bila obsojencu izrečena efektivna denarna kazen, pravni osebi, ki je s kaznivim dejanjem pridobila protipravno premoženjsko korist, pa pogojna obsodba. Temelj odgovornosti pravne osebe za kaznivo dejanje je, da ga je storilec storil v imenu, na račun ali v korist pravne osebe (prvi odstavek 4. člena ZOPOKD). Pravna oseba AA sama neposredno ni izpolnila zakonskih znakov kaznivega dejanja, temveč za kaznivo dejanje odgovarja, ker ga je obsojenec storil v njenem imenu in ji s tem pridobil protipravno premoženjsko korist. Ob upoštevanju teh izhodišč, odločitev sodišč, ki sta obsojencu, kateri je s svojim naklepnim ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja, izrekli efektivno denarno kazen, pravni osebi, ki za kaznivo dejanje odgovarja, ker je obsojenec kaznivo dejanje storil v njenem imenu in v njeno korist, pa pogojno obsodbo, ni arbitrarna in s tem ni bilo prekršeno načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Primerjava izrečenih denarnih kazni pokaže, da je bila obsojencu izrečena efektivna denarna kazen v znesku 3.000,00 EUR pravni osebi pa je bila v okviru pogojne obsodbe določena denarna kazen v bistveno višjem znesku 10.000,00 EUR. Zahtevi tudi ni pritrditi, da je bila pri izreku kazenske sankcije pravna oseba neupravičeno privilegirana, čeprav je s kaznivim dejanjem pridobila protipravno premoženjsko korist, saj je prav pridobitev premoženjske koristi pogoj za odgovornost pravne osebe po 3. točki 4. člena ZOPOKD.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila deloma vložena tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, deloma pa materialnopravno neizčrpana, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče določilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca, kot iz izhaja iz podatkov kazenskega spisa.

1 Primerjaj točka 8 in 18 sodbe IV Kp 44578/2017. 2 Primerjaj sodbo I Ips 24869/2012 z dne 28. 6. 2018. 3 Primerjaj sodbo I Ips 35478/2015.