Jedro

Sporazum o skupnih adaptacijah ni vseboval tudi sporazuma o tem, da bo tožnik s svojo udeležbo pridobil lastninski delež na adaptiranem stanovanju. Tudi vrednost adaptacije tožnika ne opravičuje do stvarnopravnega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank prizidek k stanovanjski hiši in da je tožnikov delež 2/5. Zavrnilo je tožnikova zahtevka na priznanje lastninskega deleža na stanovanju v prvem nadstropju hiše in na počitniški hiši, ugodilo pa je podrejenima zahtevkoma in naložilo toženki, da plača tožniku za naložbe v stanovanje 38.774,00 SIT in v počitniško hišo 32.400,00 SIT. Toženki je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v znesku 14.056,00 SIT, njeno nasprotno tožbo pa je zavrglo. V zvezi z zavrnitvijo tožnikovih primarnih zahtevkov na priznanje lastninskega deleža na stanovanju in na počitniški hiši je ugotovilo, da je tožnik sicer sodeloval pri adaptaciji stanovanja, ni pa bilo dogovorjeno, da bo s tem pridobil solastninski delež na stanovanju. Adaptacija je obsegala preureditev že obstoječih prostorov, tako da ni šlo za izgradnjo novega stanovanja. Za počitniško hišo pa je ugotovilo, da sta parcelo kupila in gradnjo financirala toženkina starša. Tožnik je pri gradnji sodeloval, vendar ni bilo dogovora o skupni gradnji. Tožnikov prispevek pri gradnji ne daje podlage za lastninski zahtevek. Glede na take ugotovitve je sodišče v celoti ugodilo tožnikovemu podrejenemu zahtevku na plačilo vrednosti njegovega prispevka pri izgradnji počitniške hiše, na plačilo prispevka pri adaptaciji stanovanja pa deloma.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi delno ugodilo, toženkini pa v celoti in je razveljavilo prvostopno odločitev o solastninskem deležu strank na prizidku in o podrejenem zahtevku v zvezi s počitniško hišo, v ostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo prvostopno sodbo. Potrditev se nanaša tudi na zavrnitev tožnikovih lastninskih zahtevkov na deleže na stanovanju in ne počitniški hiši. Ta del drugostopne odločitve temelji na enakih razlogih, kot jih o tem navaja sodba sodišča prve stopnje.

Proti navedeni sodbi in sicer v zavrnilnem delu glede stvarnopravnih zahtevkov vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da ugodi stvarnopravnima zahtevkoma. V zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na stanovanje, navaja, da sta sodišči napačno uporabili 22. čl. ZTLR, namesto da bi uporabili 23. čl. tega zakona. Trdi, da je šlo za pomešanje stvari različnih lastnikov. Vloženih sredstev ni mogoče več ločiti. Nastala je nova stanovanjska enota. Ne gre za neznaten delež, saj je bilo pridobljenih 20 m2 nove stanovanjske površine in so bila opravljena obsežna dela. Do zavrnitve zahtevka je prišlo zaradi napačne ocene obsega opravljenih del. V zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na počitniško hišo, pa izpodbija ugotovitev o tem, da so toženkini starši prispevali kupnino za parcelo. Opisuje, da je bil dogovor drugačen: parcela ni bila plačana, pač pa so bila namesto tega opravljena določena gradbena dela. Navaja svoj prispevek k gradnji in se sklicuje na pričo, ki bi potrdila njegove navedbe.

Toženka v odgovoru na revizijo zavrača tožnikove navedbe in predlaga, da sodišče revizijo zavrne.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V postopku na prvi in drugi stopnji je bilo ugotovljeno, da je tožnik sodeloval pri adaptaciji prostorov v 1. nadstropju hiše. Ta hiša je v solasti toženke, njene matere in njene sestre. Z adaptacijo so bili preurejeni obstoječi prostori tako, da so postali primerni za bivanje, ni pa bil zgrajen noben nov prostor. S tožnikovim sodelovanjem je bila torej povečana vrednost nepremičnine, solastne toženki, njeni materi in sestri. Tožnik svoj delež na tej povečani vrednosti uveljavlja prvenstveno kot lastninski delež. Svoj zahtevek opira na določbo 23. čl. ZTLR in navaja, da je šlo za spojitev oziroma pomešanje stvari več lastnikov. V tem nima prav, ker je bil pri njegovem prispevku bistven element delo. To pa je značilnost akumulacije, ki jo ureja 22. čl. ZTLR. Vendar glede na nadaljnje ugotovitve sodišča prve in druge stopnje to niti ni odločilno. Ugotovljeno je bilo namreč, da sporazum o skupnih adaptacijah ni vseboval tudi sporazuma o tem, da bo tožnik s svojo udeležbo pridobil lastninski delež na adaptiranem stanovanju. Poleg tega sorazmerno majhne vrednosti adaptacije in tožnikov delež pri njej tožnika ne opravičuje do stvarnopravnega zahtevka. Te ugotovitve so odločilne za presojo, ali pripada tožniku lastninski delež, oziroma ali ima zgolj denarno terjatev. Ugotovitve o vsebini dogovora med pravdnima strankama in ostalima solastnicama ter o obsegu in vrednosti adaptacije so dejanske narave. Teh ugotovitev z revizijo ni mogoče izpodbijati (3. odst. 385. čl. ZPP). Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno, namreč, da tožnikov prispevek pri adaptaciji stanovanja ni podlaga za lastninski zahtevek, temveč samo za denarni. Zato je bil primarni zahtevek pravilno zavrnjen.

Podobno je s tožnikovim lastninskim deležem na počitniški hiši. V zvezi s tem je bilo ugotovljeno, da sta nakup parcele in gradnjo počitniške hiše financirala toženkina starša, tožnik pa je sodeloval pri gradnji z delom in deloma z materialom v končni fazi gradnje. Tak obseg prispevka tožnika ne opravičuje do lastninskega zahtevka. Pri tem ni pomembno, da parcela ni bila plačana z gotovino, pač pa z gradbenimi deli na objektu prodajalcev. Bistveno je, da sta tudi to odmeno, ki jo tožnik imenuje naturalno, financirala toženkina starša. Zatrjevana tožnikova pomoč pri gradbenih delih ne spremeni bistva stvari, nemreč da sta nakup parcele in izgradnjo hiše financirala toženkina starša. Zato ima tudi v zvezi s počitniško hišo tožnik samo denarno terjatev, ne pa lastninskega deleža. Glede na ugotovljena dejstva je odločitev obeh sodišč, ki se nanaša na zavrnitev tožnikovih lastninskih zahtevkov na stanovanju in počitniški hiši, pravilna. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Revizijska odločitev temelji na določbi 393. čl. ZPP.