Jedro

Uveljavljana odškodnina je lahko pravno priznana podlaga za prisojo popolne odškodnine, če zaradi posledic škodnega dogodka pride pri posrednem oškodovancu do škode lastnega izvora in ob ugotovljeni pravnorelevantni vzročni zvezi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe za 19.265,22 EUR in za 8.845,51 EUR s pripadki postopek ustavilo (sklep pod točko I izreka).

2. S sodbo je delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženi stranki je naložilo v plačilo še 3.109,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2007 za nepremoženjsko škodo (za duševne bolečine ob smrti bližnjega in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), 366,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2007 za pogrebne stroške in vzdrževanja groba, 2.376,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov za izgubo na zaslužku ter mesečno rento od 1. 3. 2016 v neto znesku po 18,08 EUR do vsakega 5. dne v tekočem mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točki II in III izreka)). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV izreka). V točki V izreka je odločilo o pravdnih stroških tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

3. Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

4. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu zaradi še spornega plačila 6.860,31 EUR in mesečne rente 18,08 EUR. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP(1). Predlaga spremembo z zvišanjem odškodnine v predlaganem znesku oziroma vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, vse s stroškovnimi posledicami. Dosojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je prenizka za 2.160,00 EUR. Tožnik je vtoževal za pretrpljene duševne bolečine zaradi smrti žene 22.000,0 EUR, kar je povišal na 31.200,00 EUR v pripravljalni vlogi dne 11. 3. 2015, če mu sodišče ne bi priznalo odškodnine iz naslova fizičnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker odškodnina za fizične bolečine ni bila dosojena, bi moralo vtoževani znesek 7.200,00 EUR upoštevati kot uveljavljani znesek iz naslova duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega.

5. Neupravičeno je zavrnjen zahtevek za stroške s postavitvijo spomenika nad že izplačanim zneskom. Dosoditi bi bilo treba še 2.324,10 EUR (glede na 30 % temelj) z obrestmi, ali vsaj polovico vrednosti spomenika (10.250,00 EUR). Tožnik je prerekal vse navedbe tožene stranke. Ne drži, da ni grajal, da je tožena stranka z zneskom 2.503,00 EUR priznala povprečen spomenik. Ni šlo za povprečno, ampak za zelo specifično situacijo. Tožnik nima predstave, kaj pomeni povprečni spomenik. Postavil je spomenik, tako kot je čutil in kar bi moralo sodišče ustrezno upoštevati.

6. Nepravilno je odločeno o izgubi zaslužka. Neupravičeno je upoštevano, da je bil tožnik delno prikrajšan tudi zaradi drugih zdravstvenih težav. Prej je z vsemi zdravstvenimi težavami svoje delo opravljal polni delovni čas, šele od nesreče naprej se je položaj spremenil. Po normalnem teku stvari bi brez nesreče še vedno lahko delal 8 ur. Pritožuje se za neprisojenih 2.376,21 EUR v neto zneskih, kakor tudi za neprisojenih 18,08 EUR na račun prisojene rente.

7. Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

8. Tožena stranka sodbo izpodbija v obsodilnem delu v točki II in III izreka ter posledično v točki V izreka (stroški). Uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe ali njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Vztraja, da tožeča stranka kot posredni oškodovanec ne more uveljavljati dodatne nematerialne škode in škode za izgubo zaslužka mimo zakonskih podlag, ker nima aktivne legitimacije. Sklicuje se na sodno prasko, po kateri lahko posredni oškodovanci, ki niso bili udeleženi v prometni nezgodi, uveljavljajo odškodninski zahtevek proti zavarovalnici le v primeru, če tako določa ZOZP ali kakšen drug posebni zakon. Poslabšanje tožnikovega zdravja, kot ga navaja tožeča stranka, lahko vpliva le na višino odškodnine po 180. členu OZ(2) v smislu duševnih bolečin ob smrti bližnjega. Tožnikov zahtevek za poslabšanje zdravja (zahtevek za zmanjšanje življenjskih aktivnosti) in za izgubo zaslužka pa nima pravne podlage. Izvedenec je sicer strokovno razmejil težave tožnika med okoliščinami, ki so na strani osebnosti tožnika in med škodnim dogodkom oziroma smrtjo žene (50 % : 50 %). Vendar naš pravni red dopušča posrednim oškodovancem le uveljavljanje zahtevkov v okvirih, ki jih omogoča zakonodaja: 180. člen OZ za nematerialno škodo in 173. člen OZ za materialno škodo. Tožniku ne gre dodatno odškodnina za nematerialno škodo niti za izgubljeni zaslužek. Tega ne spremeni niti ugotovitev sodišča, da je tožnikova prizadetost prešla v lastno škodo. Taka so tudi stališča v sodni praksi, ki jo navaja (VSL II Cp 2597/2013, VSL II Cp 3446/2015, VSL II Cp 2374/2011). Ugotovitve izvedenca, da so tožnikove zdravstvene težave posledica škodnega dogodka – smrti njegove žene, se lahko kvečjemu upoštevajo pri višini odškodnine zaradi smrti žene in ne kot samostojna lastna škoda zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

9. Ponovno uveljavlja tudi procesno kršitev 286. člena ZPP, češ da je sodišče v nasprotju s tem določilom na naroku 14. 1. 2013 dovolilo tožeči stranki, da predloži in poda trditve in dokaze v zvezi s premoženjsko škodo oziroma izgubo zaslužka. Dopolnitve so bile prepozne. Tožena stranka je kršitev pravočasno grajala. Kasnejša dopolnitev jo je spravila v neenak položaj in kršeno je načelo enakosti in kontradiktornosti.

10. Glede na uspeh stranke s pritožbo predlaga, naj sodišče ustrezno spremeni tudi stroškovno odločitev.

11. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

12. Pritožbi nista utemeljeni.

13. Tožeča stranka uveljavlja nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi škodnega dogodka z dne 8. 5. 2006, v katerem se je v trčenju z vlakom smrtno ponesrečila tožnikova žena kot voznica osebnega avtomobila. Z vmesno sodbo(3) je bila ugotovljena 30 % odgovornost tožene stranke za škodo tožeče stranke. V nadaljnjem postopku je sodišče prve stopnje odločalo le še o višini zahtevane odškodnine.

14. Tožnik je tožbeni zahtevek večkrat modificiral. Za nepremoženjsko škodo je v tožbi upoštevaje 100 % temelj uveljavljal 22.000,00 EUR za duševne bolečine za smrt bližnjega, 7.200,00 EUR za fizične bolečine in 2.000,00 EUR za duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti (skupaj 31.200,00 EUR). V vlogi z dne 11. 3. 2015, na katero se sklicuje v pritožbi, je navedenemu primarnemu zahtevku postavil podrejeni – eventualni zahtevek – izključno za odškodnino zaradi duševnih bolečin za smrt bližnjega v višini 31.200,00 EUR (redna številka 147). Podrejeni zahtevek je postavljen za primer, če bo primarni zahtevek zavrnjen (tretji odstavek 182. člena ZPP). Če sodišče vsaj delno ugodi primarnemu zahtevku, se v eventualni zahtevek ne sme spuščati. Zato ga ne obravnava in o njem ne odloča. Eventualni zahtevek je namreč postavljen le za primer, če bo primarni zahtevek v celoti zavrnjen. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje primarnemu zahtevku delno ugodilo (v celoti za zahtevano odškodnino zaradi duševnih bolečin za smrt bližnjega in zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti; zahtevek za odškodnino za telesne bolečine je zavrnilo). Ob delno zavrnjenem primarnem zahtevku ni bilo pogojev za odločanje o podrednem zahtevku. Pritožba tožeče stranke, ki se zavzema za sočasno odločanje o obeh zahtevkih, je neutemeljena.

15. Tožena stranka uveljavlja relativno kršitev 286. člena ZPP v zvezi z zahtevkom za izgubljeni zaslužek. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje v točki 16 sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ker imajo oporo v podatkih spisa, je tožnik že v tožbi uveljavljal škodo zaradi izgube na zaslužku in ga med postopkom razširil za nadaljnja obdobja po vložitvi tožbe in za rento. Povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega (renta) po drugem odstavku 184. člena ZPP šteje za spremembo tožbe. Slednja je dopustna do konca glavne obravnave (prvi odstavek 184. člena ZPP). Prekluzija iz 286. člena ZPP je ne zadene. Nasprotno pritožbeno naziranje tožene stranke je zmotno. Določba 286. člena ZPP o prekluzijah se nanaša zgolj na nova dejstva in dokaze ter izjave o navedbah nasprotne stranke. V obravnavanem primeru je bila trditvena in dokazna podlaga tožeče stranke za tožbeni zahtevek o izgubljenem zaslužku podana pravočasno že v tožbi(4). Pritožbeni očitki o neutemeljenem in prepoznem zviševanju zahtevka so torej neutemeljeni. Uveljavljane procesne kršitve 286. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, ni. Enako velja za očitke o kršitvi načela enakosti in kontradiktornosti. O vseh (povišanih) zahtevkih se je imela tožena stranka možnost izjaviti. Tudi navedenih procesnih kršitev ni.

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikova prizadetost zaradi smrti žene prešla v njegovo lastno škodo: zaradi ženine tragične smrti je tudi sam zbolel. Ob globokem osebnem žalovanju za ženo, na katero je bil čustveno močno navezan, je moral na novo organizirati življenje družine in sam prevzeti celotno skrb za štiri mladoletne otroke, ki so vsak posebej zahtevali veliko angažiranja in starševske pozornosti (starejša dva sinova v puberteti, ker sta po škodnem dogodku začela popuščati v šoli, štiriletna dvojčka – zlasti deklica – zaradi bolezni). Po ugotovitvah izvedenca je tožnik utrpel stresno motnjo, ki je terjala pomoč lečeče zdravnice in psihiatra. Predpisana so mu bila psihiatrična zdravila. Njegove zdravstvene težave so se kazale z depresivnostjo, tesnobnostjo, napetostjo, glavoboli in nespečnostjo. Objektivno so izkazane v medicinski dokumentaciji in so po ugotovitvah izvedenca posledica škodnega dogodka – izgube žene v obravnavani prometni nesreči. Tožnikova preutrujenost in preobremenjenost z dodatnimi gospodinjskimi deli oziroma drugimi opravili, ki jih je prej opravljala pokojna žena, se je nadaljevala in se po vrnitvi na delo (tožnik je bil eno leto in pol po škodnem dogodku v bolniškem staležu) še stopnjevala. Zaradi nespečnosti in posledične izčrpanosti so postali glavoboli pogostejši, prišlo je do kognitivnih motenj (opešanje spomina in koncentracije) ter zmanjšanja delovnih sposobnosti. Na invalidski komisiji je bilo ugotovljeno, da ni več sposoben za osemurno delo, temveč le še za lažje peturno delo. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je zato prikrajšan tudi pri plači, ki bi jo sicer prejemal za osemurni delovnik. Na podlagi mnenja izvedenca medicinske stroke je ugotovilo, da so tožnikove življenjske aktivnosti danes zmanjšane. V službi je manj sposoben zaradi nekoliko zmanjšane zbranosti, preutrujenosti, pomanjkanje volje in življenjske energije. Ni si poiskal druge partnerke. Ostal je vdovec, smrti žene še ni povsem odžaloval (od škodnega dogodka do izdelave izvedeniškega mnenja je minilo že šest let in pol).

17. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožba z ničemer ne omaja (na izvedeniško mnenje izvedenca medicinske stroke tožena stranka ni imela pripomb), ne more biti dvoma o pravilnosti presoje, da je tožnikova prizadetost zaradi smrti žene prešla tudi v njegovo lastno škodo – zmanjšanje življenjskih aktivnosti in izgubo zaslužka zaradi zmanjšane delovne sposobnosti, kar poleg odškodnine za duševne bolečine ob smrti bližnjega (180. člen OZ) utemeljuje tudi odškodnino zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (179. člen OZ) in izgubljeni dohodek ter rento (prvi odstavek 174. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 167. člena OZ).

18. Pritožbeno naziranje tožene stranke, ki vztraja, da tožnik kot posredni oškodovanec mimo 180. člena OZ in 173. člena OZ ne more uveljavljati odškodnine na drugih podlagah, je zmotno. Pravna ustanova posrednega oškodovanca je v odškodninskem pravu izjema. Zato jo sodna praksa skladno z razlagalnim pravilom, da se izjeme razlagajo restriktivno, tako tudi interpretira(5). Pravno razmerje med odgovorno osebo in (posrednim) oškodovancem je vzpostavljeno preko običajnih meja pravnorelevantne vzročne zveze in širi obseg odškodninskega varstva. Posrednemu oškodovancu daje nekaj več, kar mu zgolj z uporabo splošnih pravil odškodninskega prava ne bi pripadalo(6). Vendar taka ureditev ne omogoča nadaljnjega sklepanja, da v ostalih primerih posredni oškodovanec nima več odškodninskega varstva. Ima ga v skladu s splošnimi pravili o odškodninski odgovornosti. To pomeni, da ima tudi pravico do povrnitve druge (nepremoženjske in premoženjske) škode, če so podane splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: obstoj škode, protipravno ravnanje, vzročna zveza med njim in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja(7). Uveljavljana odškodnina je torej po stališčih ustaljene sodne prakse lahko pravno priznana podlaga za prisojo popolne odškodnine, če zaradi posledic škodnega dogodka pride pri posrednem oškodovancu do škode lastnega izvora in ob ugotovljeni pravnorelevantni vzročni zvezi(8). V obravnavnem primeru pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno in presojo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka svojo lastno škodo in adekvatno vzročno zvezo s škodnim dogodkom z izvedeniškem mnenjem izvedenca medicinske stroke dokazala. Zato je o zahtevani odškodnini za duševne bolečine zaradi tožnikovih zmanjšanih aktivnosti ter izgubljenega zaslužka odločeno pravilno in je pritožba tožene stranke, ki sodbo v teh delih izpodbija, neutemeljena.

19. Prav tako je neutemeljene tudi pritožba tožeče stranke, ki izpodbija dosojeno odškodnino za izgubljeni zaslužek in rento po višini. Sodišče namreč lahko dosodi le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. V obravnavanem primeru je sodišče pravilno upoštevalo deljeno vzročnost, saj je na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je tožnikova življenjska aktivnost in posledična izguba pri plači ter renta le v 50 % posledica ugotovljenih zdravstvenih težav, ki so posledica obravnavanega škodnega dogodka. V preostalem delu so življenjske aktivnosti tožnika zmanjšanje zaradi invalidnost zaradi drugih ortopedskih in psihičnih težav, ki jih je imel že pred škodnim dogodkom (razlogi na strani 10 in 16 sodbe). Tudi tožnik sam je priznaval, da sta njegovi sedanja zmanjšana življenjska aktivnost in delovna zmožnost le deloma v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, deloma pa posledica njegovih predhodnih zdravstvenih težav. Ob ugotovljenih dejstvih o deljeni vzročnosti je presoja o višini odškodnine za izgubo pri plači in renti pravilna, tožnikovo zavzemanje za prisojo celotne izračunane izgube, kot jo je izračunal izvedenec finančne stroke, pa neutemeljeno.

20. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi razlogom in odločitvi, da ob odmerjeni odškodnini v višini 22.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi smrti žene in 2.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika glede na dejanske ugotovitve izvedenca medicinske stroke ni podlaga za nadaljnji zahtevek za odškodnino zaradi fizičnih bolečin zaradi nevšečnosti med tožnikovim zdravljenjem. Ugotovljena bolečinska stanja so bila posledica drugih vzrokov (okvare hrbtenice in kolkov, ki niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom). Trajanje in frekvenca glavobolov pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje, oprtih na mnenje izvedenca, niso bila tako intenzivna, da bi v tem segmentu prerasla v tožnikovo lastno škodo, ki bi utemeljevala dodatno odškodnino na podlagi 179. člena OZ. Ugotovljeni glavoboli so primerno in zadostno upoštevani v okviru duševnih bolečin zaradi smrti bližnjega, ki obsega najrazličnejša prikrajšanja na nepremoženjskem področju, ki oškodovancu nastanejo zaradi smrti bližnjega. Pritožba tožeče stranke, ki se zavzema za plačilo dodatnih 7.200,00 EUR, oziroma glede na ugotovljeni 30 % temelj za 2.160,00 EUR, je neutemeljena.

21. Tožena stranka po višini ne izpodbija odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega (22.000,00 EUR glede na 100 % temelj) in 2.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti. Ob uradnem preizkusu pritožbeno sodišče presoji sodišča prve stopnje v celoti pritrjuje. Dejansko ugotovljene okoliščine (razlogi na strani 11 sodbe) utemeljujejo navedeno odmero. Glede na konkretne okoliščine tožnika kot oškodovanca je primerno individualizirana (subjektivno merilo, ki ga določa 179. člen OZ). V primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev je tudi pravilno objektivizarana (objektivno merilo iz 179. člena OZ). Gre namreč za sorazmerno hud primer tožnikove prizadetosti. Odmerjena odškodnina je v času sojenja predstavlja približno 22 povprečnih plač v Republiki Sloveniji za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega in približno 2 povprečni plači za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na stopnjo prizadetosti in deljeno vzročnost pri lastni škodi je pravilna in skladna z merili iz 179. člena OZ.

22. Odgovoriti je treba še na pritožbo tožnika v zvezi s povračilom stroškov postavitve nagrobnega spomenika. Iz tega naslova je uveljavljal znesek 20.500,00 EUR. Po ugotovitvi, da je tožena stranka pred pravdo poravnala 2.503,00 EUR in trdila, da gre za običajen izdatek za nagrobni spomenik v kraju pokopa, je sodišče nadaljnji tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

23. Kdor povzroči, da nekdo umre, mora povrniti običajne stroške za njegov pogreb (prvi odstavek 172. člena OZ). Mednje spadajo tudi stroški za postavitev nagrobnega kamna v višini, ki je krajevno običajna. Gre za pravni standard, ki ga sodišče napolnjuje glede na konkretne okoliščine primera. Pri tem upošteva, ali so stroški v skladu s krajevnimi običaji in dolžno pieteto za umrlim in/ali je višina teh stroškov v mejah povprečnih pogrebnih stroškov v kraju pokopa. Na podlagi predloženih fotografij pa tudi navedb tožnika samega je sodišče pravilno ocenilo, da nagrobni spomenik, ki ga je postavil ženi, odstopa od običajnih nagrobnih spomenikov v kraju pokopa. Pritožbeno sodišče pritrjuje navedeni dokazni oceni, saj iz fotografije izhaja, da je nagrobnik že po dimenzijah bistveno večji kot nagrobnik za eno osebo, po obliki in izdelavi pa tudi zahtevnejši in s tem dražji od krajevno običajnih nagrobnikov. Ob takih dejanskih ugotovitvah je o stroških nagrobnika odločeno ob pravilni uporabi prvega odstavka 172. člena OZ. Pritožba tožnika je tudi v tem delu neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti.

24. Pritožbeni razlogi obeh pritožnikov torej niso podani. Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in tožniku prisodilo pravično odškodnino. Tudi odločitev o pravdnih stroških je pravilna. Pri odločanju sodišče ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo obe pritožbi in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

25. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnici s pritožbama nista uspeli, zato do povračila stroškov v zvezi s pritožbama nista upravičeni (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo tožene stranke ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni. Zato naj sama trpi tudi stroške z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku (URL RS, št. 26/1999 s spremembami).

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): VSL II Cp 1674/2014 z dne 8. 10. 2014. Op. št. (4): Tožnik je svojo prvotno oceno izgube z zaslužkom dokazoval s poizvedbami pri delodajalcu in izpiski bolniških nadomestil – tožba na redni številki 1, ter z izvedencem finančne stroke – pripravljalni vlogi na rednih številkah 28 in 37 spisa; dodatno je bila pojasnjena in dokumentirana po materialnoprocesnem vodstvu sodišča, opravljenem po glavni obravnavi, na kateri je pričelo z obravnavanjem tega zahtevka (primerjaj list. št. 324), ob spremembi tožbe z dne 20. 2. 2013 (redna številka 108).

Op. št. (5): VSRS II Ips 307/2004 z dne 27. 1. 2005. Op. št. (6): VSRS II Ips 875/2006 z dne 7. 12. 2006. Op. št. (7): VSRS II Ips 875/2006 z dne 7. 12. 2006, III Ips 20/2013 z dne 9. 12. 2014, točka 10. Op. št. (8): Primerjaj VSRS II Ips 412/1993 z dne 24. 3. 1994, II Ips 875/2006 z dne 7. 12. 2006, II Ips 689/2008 z dne 10. 9. 2009, III Ips 20/2013 z dne 9. 12. 2014, tudi dr. Strohsack, B., v: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (obligacijska razmerja 2), ČZ Uradni list, Ljubljana, 1990, stran 259.