Jedro

Stavbna pravica je pravica imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino (prvi odstavek 256. člena SPZ). Glede na uveljavljani tožbeni zahtevek in glede na dejstvo, da ga tožeča stranka utemeljuje s stavbno pravico, je za presojo pravilnosti sprejete odločitve potrebno odgovoriti na vprašanje, ali stavbna pravica imetniku le-te daje upravičenje uveljavljati izločitveno pravico, ki je v skladu s 1. in 2. točko prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP pridržana le lastniku premičnine oziroma osebi, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini.

Po stališču sodišča druge stopnje je odgovor na navedeno vprašanje nikalen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: Tožbeni zahtevek ki glasi: " I. Ugotovi se, da obstaja izločitvena pravica - lastninska pravica tožeče stranke na objektih, ki so po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije evidentirani s št. 1209, št. 1213, št. 1214, št. 1215, št. 1216, št. 1217, št. 1218, št. 1219, št. 1220, št. 1221 in št. 1222 in stojijo na nepremičnini z ID znakom -1142/3-0, k.o. O., last tožene stranke.

II. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna izročiti tožeči stranki v last in posest objekte, ki so po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije evidentirani s št. 1209, št .1213, št. 1214, št. 1215, št. 1216, št. 1217, št. 1218, št. 1219, št. 1220, št. 1221 in št. 1222 in stojijo na nepremičnini z ID znakom -1142/3-0, k.o. O., last tožene stranke, pod izvršbo.

III. Ugotovi se, da obstaja izločitvena pravica - lastninska pravica tožeče stranke na dveh sončnih elektrarnah z nazivom MFE Š. 1, št. deklaracije: 2006-05-0579/2011-0640 in z nazivom MFE Š. 2, št. deklaracije: 2007-05-0580/2011-0641, ki sta postavljeni na nepremičnini z ID znakom -1141/3-0, k.o. O. last tožene stranke.

IV. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna izročiti tožeči stranki v last in posest dve sončni elektrarni z nazivom MFE Š. 1, št. deklaracije: 2006-05-0579/2011-0640 in z nazivom MFE Š. 2, št. deklaracije: 2007-05-0580/2011-0641, ki stojita na nepremičnini z ID znakom-1141/3-0, k.o. O., last tožene stranke, pod izvršbo." se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.143,33 EUR v 15 dneh od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 4.898,24 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje - v točki I ugotovilo, da obstaja izločitvena pravica lastninska pravice tožeče stranke na objektih, ki so po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije evidentirani s št. 1209, št. 1213, št. 1214, št. 1215, št. 1216, št. 1217, št. 1218, št. 1219, št. 1220, št. 1221 in št. 1222 in stojijo na nepremičnini z ID znakom -1142/3-0, k.o. O., last tožene stranke; - v točki II, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna izročiti tožeči stranki v last in posest objekte, ki so po podatkih Geodetske uprave Republike Slovenije evidentirani s št. 1209, št. 1213, št. 1214, št. 1215, št. 1216, št. 1217, št. 1218, št. 1219, št. 1220, št. 1221 in št. 1222 in stojijo na nepremičnini z ID znakom -1142/3-0, k.o. O., last tožene stranke, pod izvršbo; - v točki III, da se ugotovi, da obstaja izločitvena pravica - lastninska pravica tožeče stranke na dveh sončnih elektrarnah z nazivom MFE Š. 1, št. deklaracije: 2006-05-0579/2011-0640 in z nazivom MFE Š. 2, št. deklaracije: 2007-05-0580/2011-0641, ki sta postavljeni na nepremičnini z ID znakom -1141/3-0, k.o. O., last tožene stranke; - v točki IV, da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna izročiti tožeči stranki v last in posest dve sončni elektrarni z nazivom: MFE Š. 1, št. deklaracije: 2006-05-0579/2011-0640 in z nazivom MFE Š. 2, št. deklaracije: 2007-05-0580/2011-0641, ki stojita na nepremičnini z ID znakom -1141/3-0, k.o. O., last tožene stranke, pod izvršbo; - v točki V, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 5.682,92 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. V pritožbi izpostavlja zmotnost zaključka sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo obstoj izločitvene pravice tožeče stranke na nepremičninah, in sicer objektih, stoječih na parc. št. -1142/3 in objektih, stoječih na parc. št. -1141/3, ter toženi strani naložilo vse navedene objekte izročiti v last in posest tožeči stranki. Tožeča stranka je v namen izigravanja takrat grozečega stečaja nad sedanjim stečajnim dolžnikom ustanovila stavbno pravico na dograjenih objektih na obeh nepremičninah, ki sta ob ustanovitvi stavbne pravice bili v funkciji. Slednje je sicer zakonsko mogoče, vendar pa, kot sodišče zmotno ugotavlja, tožeča stranka na nepremičninah ni pridobila lastninske pravice. Pridobila je stavbno pravico, ki je, kot to določa Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) sui generis lastninska pravica. Res je stavbna pravica izjema glede načela ločenosti objekta od zemljišča, vendar pa je tudi takšna sui generis lastninska pravica na objektu drugačna od popolne lastninske pravice. Prvenstveno je takšna pravica omejena na določen čas (maksimalno 99 let) in po preteku časa ni dvoma, da takšna omejena lastninska pravica preneha, objekt postane ponovno sestavni del zemljišča, ter je lastnik zemljišča tudi lastnik objekta. Z ugoditvijo zahtevka je sodišče prve stopnje v nasprotju z določili SPZ in Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) tako odtujilo iz stečajne mase nepremičnine - objekte, ki so lahko v najboljšem primeru le začasno izvzeti iz slednje, v vsakem primeru pa tvorijo del stečajne mase in ne morejo biti popolna last tožnika, kot je to z izpodbijano odločbo nepravilno odločilo sodišče. Ob navedenem je sodišče nepravilno uporabilo določila ZFPPIPP o tem, kaj sploh izločitvena pravica je. ZFPPIPP v 22. členu določa, kaj je izločitvena pravica in kdo je izločitveni upnik. Situacije, kot jo zatrjuje tožeča stranka v predmetni tožbi, ZFPPIPP ne ureja. V zadevi ne gre za kakršenkoli izviren način pridobitve lastninske pravice, niti slednji nikoli ni bil zatrjevan, kot je opozorila tožena stranka v odgovoru na tožbo. Stavbna pravica ni lastninska pravica, na podlagi katere bi bilo mogoče uveljavljati izločitveno pravico v stečaju, ne s prijavo in ne s tožbo v posledici prerekanja te. Nadaljnja določila 342. člena ZFPPIPP so zgolj izvedbene narave o prenosu lastninskih in drugih premoženjskih pravic na kupca v stečajnem postopku in v ničemer ne vplivajo niti na pridobitev lastninske pravice niti na predmetni postopek sam. Uporabna so le in bodo le, ko bo premoženje v stečaju prodano in bodo stavbne pravice izbrisane skladno z določili zakona, ali pa bodo prodane skupno s stavbno pravico. Takšna tožba ni pridobitni način lastninske pravice, niti ne more biti, niti tožeča stranka s tožbo ne zatrjuje pravno veljavnega naslova za pridobitev neomejene lastninske pravice. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka s stroškovno posledico v korist tožene stranke. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka je vložila tudi odgovor na odgovor na pritožbo, ki ga Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne predvideva v pritožbenem postopku, zato ga sodišče druge stopnje ni obravnavalo.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna.

7. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zoper toženo stranko uveljavlja ugotovitev obstoja izločitvene pravice - lastninske pravice na objektih in dveh sončnih elektrarnah, ki stojijo na nepremičninah, last tožene stranke. Zatrjuje, da je na navedenih objektih imetnik stavbne pravice, pridobljene na podlagi pogodb o ustanovitvi stavbne pravice. Ker je stavbna pravica pravica imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino, tožeča stranka meni, da ji 22. člen ZFPPIPP daje podlago za priznanje izločitvene pravice na zadevnih (ne)premičninah. Z zatrjevanjem, da stavbna pravica ni lastninska pravica, ter da tožeča stranka nima zakonsko priznanega načina pridobitve lastninske pravice, ki bi lahko bil podlaga za priznanje izločitvene pravice, pa je tožena stranka tožbenemu zahtevku nasprotovala.

8. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev, potem, ko je opredelilo in obrazložilo pravno naravo stavbne pravice, sprejelo z obrazložitvijo, da ima tožeča stranka kot imetnik stavbne pravice na podlagi 256. člena SPZ lastninsko pravico na zgradbah - objektih in dveh sončnih elektrarnah, ki stojijo na nepremičninah, last tožene stranke, zaradi česar je zahtevku tožeče stranke po ugotovitvi obstoja lastninske pravice ugodilo, posledično pa tudi zahtevku za izročitev navedenih objektov in sončnih elektrarn v last in posest tožeče stranke. Obrazložilo je še, da glede na to, da se v stečajnem postopku, ki se vodi zoper toženo stranko, premoženje, ki je obremenjeno s stavbno pravico tožeče stranke, še ni prodalo, določb 342. člena ZFPPIPP o (ne)prenehanju stavbne pravice v predmetnem sporu ni mogoče uporabiti.

9. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je tako sprejeta odločitev materialnopravno zmotna.

10. Pravno podlago za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavlja določba 22. člena ZFPPIPP, v skladu s katero je izločitvena pravica pravica lastnika oziroma lastnice premičnih stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika, oziroma pravica osebe, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od insolventnega dolžnika zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini (1. in 2. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP).

11. Tožeča stranka utemeljuje tožbeni zahtevek na ugotovitvi obstoja izločitvene pravice na stavbni pravici, pridobljeni na podlagi pogodb o ustanovitvi stavbne pravice na zadevnih nepremičninah oziroma premičninah.

12. Stavbna pravica je pravica imeti v lasti zgrajeno zgradbo nad ali pod tujo nepremičnino (prvi odstavek 256. člena SPZ). Glede na uveljavljani tožbeni zahtevek in glede na dejstvo, da ga tožeča stranka utemeljuje s stavbno pravico, je za presojo pravilnosti sprejete odločitve potrebno odgovoriti na vprašanje, ali stavbna pravica imetniku le-te daje upravičenje uveljavljati izločitveno pravico, ki je v skladu s 1. in 2. točko prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP pridržana le lastniku premičnine oziroma osebi, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini.

13. Po stališču sodišča druge stopnje je odgovor na navedeno vprašanje nikalen.

14. Stavbno pravico razumemo kot izvedeno (omejeno) stvarno pravico na tuji nepremičnini (zemljišču), ki daje njenemu imetniku pravico, da ima na tujem zemljišču, nad ali pod njim zgrajeno zgradbo, oziroma da na tujem zemljišču oziroma nad ali pod njim zgradi zgradbo. Z vidika lastnika zemljišča, na katerem je ustanovljena stavbna pravica, pa se le-ta kaže kot stvarnopravna obremenitev, ki kot taka bremeni zemljišče in učinkuje tudi proti vsem pravnim naslednikom lastnika tako obremenjenega zemljišča. Iz vsebinske opredelitve jasno izhaja omejena narava stavbne pravice, saj ostane lastninska pravica na zemljišču lastniku in ustanovitev stavbne pravice pomeni le poseg v lastnikovo upravičenje rabe in uživanja. Stavbna pravica po svoji vsebini in namenu pomeni odstop od načela superficies solo cedit, saj omogoča, da pride do različnega lastninskega položaja na zemljišču in na njem zgrajenem objektu. Poseg v temeljno pravilo stvarnega prava je nujno le začasen in lahko traja samo toliko časa, dokler obstaja stavbna pravica. V trenutku njenega prenehanja pravica spet učinkuje v celoti. V sistemu stavbne pravice se zgradba ne osamosvoji od nepremičninske podlage in ne preide v nepremičninski pravni režim.

15. Stavbna pravica, glede na njene prej opisane značilnosti, ni lastninska pravica, čeprav imetniku stavbne pravice v času trajanja le-te daje določena lastninska upravičenja. Lastninska pravica se pojavlja kot samostojna lastninska pravica bodisi kot nesamostojna (vključena) lastninska pravica. Samo samostojna lastninska pravica je lahko predmet samostojnega razpolaganja. To je lastninska pravica na zemljišču, katere sestavina je po načelu povezanosti zemljišča in objekta vsak objekt. Predmet samostojnega razpolaganja je tudi lastninska pravica na posameznem delu stavbe v etažni lastnini, medtem ko v skupino nesamostojne lastninske pravice, med drugim, spada lastninska pravica na stavbi, ki je sestavina stavbne pravice. Prav zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta ni mogoča samostojna lastninska pravica na objektu. Zakon tako ne daje nobene pravne podlage, ki bi omogočala imetniku stavbne pravice, da na stvareh, ki so predmet stavbne pravice, postane imetnik lastninske pravice. Prav nasprotno, po prenehanju stavbne pravice postane lastnik objektov, ki so bili predmet stavbne pravice, lastnik zemljišča. 16. Po stališču sodišča druge stopnje obrazloženo tako daje odgovor, da stavbna pravica ne more biti predmet izločitvene pravice po 22. členu ZFPPIPP. Na takšno razlago kaže tudi vsebina 342. člena ZFPPIPP o prenosu lastninske ali druge premoženjske pravice na kupca in varstvo kupca, saj navedena zakonska določba ureja vprašanje usode pravic tretjih na premoženju, ki je predmet prodajne pogodbe, med drugim tudi usodo s stavbno pravico obremenjene nepremičnine. Če bi stavbna pravica omogočala uveljavljanje izločitvene pravice, ZFPPIPP v 342. členu ne bi urejal pravnih položajev njenega prenehanja. Smiselno enake določbe pa vsebuje tudi ZIZ v zvezi z izvršbo na nepremičnine (npr. 174., 196. in 199. člen ZIZ).

17. Tožena stranka v pritožbenem odgovoru zmotno razlaga, da je sodna praksa že zavzela stališče, da je imetniku stavbne pravice potrebno priznati lastninsko pravico na objektih, ki so predmet stavbne pravice, kar naj bi izhajalo iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije II U 291/2015. Slednje se je v tej zadevi sicer ukvarjalo z vprašanjem davčnih obveznosti, nanašajočih se na zgradbo, ki je bila predmet stavbne pravice, vendar je v okviru presoje opredelilo pravno naravo stavbne pravice. Obrazložitve, ki jo je podalo Upravno sodišče in ki jo tožeča stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, ni mogoče razlagati tako, kot si to prizadeva tožeča stranka. Imetnik stavbne pravice, katere obvezna sestavina je zgradba, je v času trajanja stavbne pravice res lastnik te zgradbe, vendar pa je zgradba le sestavina stavbne pravice, ne lastninska pravica. Drugačne pravice od stavbne, ki jo tožeča stranka na objektih, ki so predmet stavbne pravice, že ima, tožeča stranka ne more pridobiti.

18. Ne glede na obrazloženo pa sodišče druge stopnje še dodaja, da je izločitvena pravica pravica samo tistega lastnika nepremičnine, ki je to pravico pridobil s priposestvovanjem ali na drug izviren način, medtem ko tožeča stranka svojo pravico zatrjuje na pravnoposlovni podlagi, pogodbi o ustanovitvi stvarne pravice, kar pa ne predstavlja originarnega pridobitnega načina.

19. Tožeča stranka poleg izločitvene pravice na objektih, ki ležijo na nepremičninah, v lasti stečajnega dolžnika, uveljavlja izločitveno pravico tudi na dveh sončnih elektrarnah, ki ji, kot izhaja iz trditvene podlage tožbe, šteje za premične stvari.

20. Pri izločitveni pravici, ki se nanaša na premično stvar, gre za pravico lastnika premične stvari od insolventnega dolžnika zahtevati, da mu izroči premično stvar, ki je v posesti insolventnega dolžnika (1. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP). Uveljavljanje izločitvene pravice v stečajnem postopku je po svoji vsebini razumeti kot vrnitveni zahtevek. Izločitveni upnik mora tedaj zatrjevati in dokazati, da je lastnik stvari in da se te nahajajo v posesti insolventnega dolžnika.

21. Tožeča stranka v predmetni zadevi ne zatrjuje, da je lastnik premičnih stvari (sončnih elektrarn) ter izvaja svojo izločitveno pravico na stavbni pravici, katere predmet sta sončni elektrarni. Kaj je stavbna pravica, je bilo že obrazloženo, zato stavbna pravica, katere sestavina je objekt, na katerem ima imetnik stavbe sicer določena lastninska upravičenja (pravico rabe in uživanja), ne more biti pravni naslov za pridobitev lastninske pravice.

22. Lastninska pravica je osnovna premoženjska pravica, katere predmet je lahko samo individualno določena samostojna stvar, ki ji to lastnost priznavajo predpisi stvarnega prava. Teorija govori o treh pogojih, ki morajo biti izpolnjeni za pridobitev lastninske pravice: sposobnost stvari, ki je lahko predmet lastninske pravice, sposobnost pridobitelja, da lahko pridobi lastninsko pravico in pravni temelj, na podlagi katerega sposoben predlagatelj lahko pridobi lastninsko pravico na stvari, ki je za to sposobna. Prvi pogoj je določen s temeljnimi načeli SPZ. Pri njegovi presoji je treba izhajati iz določbe 4. člena SPZ, še posebej pa iz načela specialnosti, zapisanega v 7. členu SPZ. Na večini stvari je mogoče pridobiti lastninsko pravico, kaj je pravno stvar, pa določa načelo specialnosti v povezavi s pravilom, ki določa razmerje med samostojno stvarjo in sestavino. Tudi sposobnost pridobitelja se pokriva s splošno sposobnostjo in le izjemoma določena oseba ni sposobna pridobiti lastninske pravice. Zadnji, tretji pogoj, pa je splošna določba v 39. členu SPZ, ki določa pravne temelje za pridobitev lastninske pravice.

23. Tožeča stranka v trditveni podlagi tožbe, razen trditev o obstoju stavbne pravice in citiranjem materialnopravnih določb SPZ (256. člen) in ZFPPIPP (22. člen) ne navaja nobenih dejstev, na podlagi katerih bi v smeri zgoraj navedenega zatrjevala in dokazala, da je lastnica zadevnih sončnih elektrarn in posledično čemur bi lahko zoper toženo stranko kot insolventnega dolžnika uveljavljala zahtevek na izročitev premoženja, ki je predmet izločitvene pravice.

24. V zvezi s postavitvijo sončne (fotovoltaične) elektrarne na podlagi stavbne pravice, je bilo v pravni teoriji izpostavljeno ključno vprašanje, ali postane (z vidika stvarnega prava) sončna elektrarna (s spojitvijo z nepremičnino oziroma s postavitvijo na strehi objekta ali postavitvijo na samostojno konstrukcijo na nepozidani nepremičnini) sestavina nepremičnine in izgubi svojo pravno naravo in fizično samostojnost, ali pa kljub temu ohrani status premičnine (Renato Vrenčur, Stavbna pravica v poslovni praksi, Podjetje in delo - 2013, št. 5, GV Založba). Tudi sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi sklicuje na stališče navedenega avtorja, da so sončne elektrarne, ki se postavijo na tujih nepremičninah za določen čas (in niso postavljene po namenu trajno na nepremičninah) in ne pomenijo funkcionalne sestavine nepremičnine, v večini primerov premičnine in da ima lastnik sončne elektrarne, ki je postavljena na tuji nepremičnini, izločitveno pravico v primeru stečaja lastnika nepremičnine.

25. Takšnemu stališču bi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje in ne bi imelo nobenih pomislekov izločitvenemu upniku, ki bi zatrjeval in izkazal v stališču avtorja potrebne pogoje, uveljavljane izločitvene pravice priznati. Ker pa tožeča stranka za to potrebnih relevantnih dejstev ni zatrjevala, je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da na zadevnih sončnih elektrarnah obstoji lastninska pravica tožeče stranke, sprejelo materialnopravno zmotno odločitev.

26. Za uspešno uveljavitev izločitvene pravice pa mora izločitveni upnik poleg lastninske pravice na stvareh, ki so predmet izločitvene pravice, zatrjevati in dokazati tudi, da so te stvari v posesti insolventnega dolžnika. Ob dejstvu, da tožeča stranka na sončnih elektrarnah zatrjuje stavbno pravico, ki tožeči stranki kot imetniku le-te daje upravičenje rabe in uživanja nepremičnine, torej posest nepremičnine in ne zatrjuje, da stvari, na katerih uveljavlja izločitveno pravico nima v svoji posesti, oziroma da so stvari v posesti insolventnega dolžnika, tožeča stranka tudi tega pogoja, odločilnega za uspešno uveljavitev izločitvene pravice, ni izkazala.

27. Ne glede na vse obrazloženo pa sodišče druge stopnje vendarle dodaja še naslednje: Pogodba o ustanovitvi stavbne pravice št. 02/2014, sklenjena med tožečo stranko in R. Š. dne 7. 5. 2014, katere predmet sta zadevni sončni elektrarni, vsebuje pogodbeno določilo, da je imetnik stavbne pravice lastnik sončnih elektrarn, tako da imetniku stavbne pravice po prenehanju stavbne pravice ni potrebno plačati nadomestila po 263. členu SPZ in je imetnik stavbne pravice po prenehanju stavbne pravice upravičen sončni elektrarni demontirani in izročiti zemljišče nazaj v posest lastniku zemljišča, če se pogodbeni stranki pisno ne dogovorita drugače (5. člen). Iz navedene pogodbe izhaja tudi sporazum pogodbenih strank, da lahko imetnik stavbne pravice kadarkoli, brez kakršnihkoli materialnih ali nematerialnih obveznosti, enostransko z odpovednim rokom 30 dni, odstopi od te pogodbe, s čemer stavbna pravica in vse pravice in obveznosti po tej pogodbi prenehajo (7. člen). Navedeno pomeni, da lahko pravni interes, ki ga je tožeča stranka neuspešno uveljavljala s to tožbo (izročitev sončnih elektrarn), uresniči z odstopom od pogodbe, kar posledično pomeni prenehanje stavbne pravice in imetnika le-te upravičuje, da zadevni sončni elektrarni demontira.

28. Glede na obrazloženo in ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo materialno pravo zmotno uporabilo, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka (peta alineja 358. člena ZPP).

29. Tako spremenjena odločitev je narekovala sodišču druge stopnje, da odloči o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je po spremenjeni odločitvi tožeča stranka v postopku v celoti propadla, je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške. Kot potrebne v postopku ter v skladu z veljavno Odvetniško tarifo je sodišče druge stopnje toženi stranki priznalo stroške za sestavo odgovora na tožbo (1.900 točk), zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo (1.900 točk), materialne stroške (27,53 točk) ter 22 % DDV na odvetniške storitve, kar znaša, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR, skupaj 2.143,33 EUR. Tako priznane stroške je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

30. Toženi stranki, uspešni s pritožbo, je tožeča stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Kot potrebne v pritožbenem postopku in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo je sodišče toženi stranki priznalo stroške za sestavo pritožbe (2.375 točk), materialne stroške (1 %), 22 % DDV na odvetniške storitve ter sodno takso za pritožbo (3.555,00 EUR), kar znaša, upoštevaje vrednost odvetniške točke na dan odločanja (0,459 EUR), skupaj 4.898,24 EUR. Te stroške je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

31. Tožeča stranka, neuspešnost v pritožbenem postopku, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.