Jedro

Če je zastaranje že nastopilo, o pretrganju ne moremo več govoriti.

Pravilo, da se zastaranje odškodninskega zahtevka navezuje na zastaranje kazenskega pregona, velja samo takrat, kadar je rok za zastaranje kazenskega pregona daljši.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Tožniki so v tožbi z dne 19. 8. 2003 trdili, da naj bi po rojstvu tretjega tožnika (roj. 1. 5. 1994) prišlo do zamenjave RTG slik, da posledično ni bila ugotovljena pljučnica in je bil zdravljen prepozno, posledica pa je cerebralna paraliza. Na RTG posnetku z dne 5. 5. 1994 naj bi bila vidna prirojena napaka prsnega koša, ki pa je potrditvah pediatra tretji tožnika nima.

2. Toženka je ugovarjala zastaranje terjatve. Ni šlo za nadaljevanje zdravljenja iz leta 1997. Zdravljenje je bilo ustrezno, do zamenjave RTG slik ni prišlo.

3. Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse zahtevke. Ugotovilo je, da je bil RTG posnetek dejansko posnet tretjemu tožniku, in presodilo, da je bil zdravljen ustrezno in pravilno. V zvezi z ugovorom zastaranja je zaključilo, da so se znaki težke invalidnosti tretje tožnice začeli pojavljati najkasneje v začetku leta 1997. Tudi škoda v obliki duševnih bolečin zaradi posebno težke invalidnosti otroka je prvemu tožniku in drugi tožnici začela nastajati v začetku leta 1997. V enakem času so začeli nastajati tudi povečani materialni stroški. Na tek objektivnega zastaralnega roka ne vpliva dejstvo, da naj bi tožeče stranke šele leta 2000 izvedele, da naj bi prišlo do zamenjave RTG slik, da zato ni bila ugotovljena pljučnica in je bil deležen prepoznega zdravljenja.

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo izpodbijano sodbo. Višje sodišče je pritrdilo zaključku prvostopenjskega sodišča, da so tožniki tožbo vložili po izteku objektivnega zastaralnega roka. V zvezi s pretrganjem zastaranja je navedlo, da imajo učinke pretrganja le tista upnikova dejanja, ki imajo namen ugotoviti obstoj terjatve, njeno zavarovanje ali izterjavo t.j. uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku, česar prvi tožnik ne zatrjuje.

5. Prvi tožnik se v reviziji ne strinja se s presojo sodišča, da so tožbo vložili po izteku objektivnega zastaralnega roka. Meni, da tožbo so vložili v času pretrganja zastaranja zaradi teka kazenskega postopka. Sodišče bi moralo upoštevati zadržanje (sklicuje se na nepremagljive ovire, do 22. 8. 2000 ni niti posumil, da bi bilo z obravnavo tretjega tožnika kaj narobe) in pretrganje zastaranja (18. 4. 2001 vložena kazenska ovadba, odškodninska tožba vložena 18. 8. 2003, tega dne ovadba še ni bila zavržena, ovadba je bila zavržena 10. 8. 2004, postopek je kot subsidiarni tožilec nadaljeval do leta 2005).

6. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da ni šlo za nepremagljive ovire. Tožnik ni trdil, da je bi imel z vložitvijo ovadbe namen ugotoviti obstoj terjatve, uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Sodišče zavrne zahtevek, če med drugim presodi, da vtoževana obveznost ni nastala (ker npr. pogodba ni bila sklenjena, škoda ni bila povzročena, do neupravičene pridobitve ni prišlo). Kadar ugotovi dejstva, na podlagi katerih lahko sklepa, da toženka škode ni povzročila, že to zadošča za utemeljitev zavrnilne odločitve. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje kot dodatni razlog za zavrnitev zahtevka navedlo še zastaranje terjatev tožnikov. Vendar ker je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo preizkusilo v celoti le v smeri utemeljenosti ugovora zastaranja, ne pa tudi v smeri nenastanka obveznosti, čeprav ima sodba sodišča prve stopnje razloge tudi o (ne)nastanku same pravice tožnikov oziroma obveznosti toženke, je Vrhovno sodišče presojalo sodbo višjega sodišča le v zvezi z zastaranjem.

9. Tožnik se neutemeljeno sklicuje na pretrganje zastaranja kazenskega pregona, s čimer si skuša zagotoviti daljši čas, potreben za zastaranje odškodninskega zahtevka. Bistvo njegovih trditev je v domnevni povzročitvi škode s kaznivim dejanjem malomarnega zdravljenja v maju 1994, v zvezi s tem pa naj bi podal kazensko ovadbo dne 18. 4. 2001. Pravilo, da se zastaranje odškodninskega zahtevka navezuje na zastaranje kazenskega pregona, velja samo takrat, kadar je rok za zastaranje kazenskega pregona daljši, ne pa enak ali celo krajši od triletnega odškodninskega zastaralnega roka.(1) V obravnavanem primeru že na podlagi tožnikovih trditev ni mogoče sklepati o daljšem roku za zastaranje kazenskega pregona. Po nastopu absolutnega zastaralnega roka za zastaranje kazenskega pregona o pretrganju zastaranja kazenskega pregona ne moremo več govoriti. V skladu s tedaj veljavnim Kazenskim zakonom Socialistične republike Slovenije(2) se je namreč storilec kaznivega dejanja nevestnega zdravljenja iz 122. člena kaznoval z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta, če je bilo dejanje storjeno iz malomarnosti. V zvezi z zastaranjem pa je Kazenski zakon Socialistične federativne republike Jugoslavije(3) določal, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo dve leti od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen (95. člen). Kazenski pregon zastara v vsakem primeru, če preteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje kazenskega pregona (96. člen). Tretji tožnik je bil odpuščen domov iz bolnišnice dne 9. 5. 1994, v času po rojstvu dne 1. 5. 1994 pa naj bi bil po revidentovih trditvah malomarno zdravljen. Absolutni zastaralni rok je torej potekel v maju leta 1998. V skladu s sodno prakso ovadba iz leta 2001 ni pretrgala teka zastaranja(4), kar za obravnavano zadevo niti ni pravno relevantno glede na to, da je kazenski pregon absolutno zastaral že v maju leta 1998. Revident ne zatrjuje kakšnih procesnih dejanj sodišča, upravičenega tožilca ali drugih procesnih subjektov, ki bi jih ti opravili pred sodiščem oziroma naslovili nanj v letu 1996 ali pred tem. S sklicevanjem na pretrganje zastaranja kazenskega pregona zato revident ne more uspeti(5). Enako neutemeljeno je tudi sklicevanje na zadržanje zastaranja. Glede na ugotovitve sodišč je pravilna presoja, da je objektivni zastaralni rok iz drugega odstavka 376. člena ZOR(6) iztekel najkasneje leta 2002. 10. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/1999 s spremembami). Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k rešitvi zadeve, glede na določbe prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na revizijo.

Op. št. (1): Primerjaj Boris Strohsack, Obligacijska razmerja I ; Obligacijska razmerja II: (odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti), Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije, 1998 s. 366. Op. št. (2): Uradni list SRS, št. 12/1977 Op. št. (3: Uradni list SFRJ, št. 44/1976 . Določbe splošnega dela tega zakona veljajo za vsa kazniva dejanja, ki jih določajo zakoni federacije, republik in avtonomnih pokrajin (7. člen).

Op. št. (4): Primerjaj sodbo VS RS I Ips 226/99. Op. št. (5): Natančno in celovito o zastaranju primerjaj sklep VS RS II Ips 196/2011. Op. št. (6): Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978, 39/1985, 2/1989, 45/1989, 57/1989, Uradni list RS, št. 88/1999 - ZRTVS-B, 83/2001 - OZ, 30/2002 - ZPlaP, 87/2002 - SPZ)