Jedro

Pri presoji vprašanja, ali nacionalno pravo potrošniku prekomerno otežuje uveljavljanje varstva iz Direktive 93/13, je treba po razlagi SEU upoštevati tudi trajanje in način uporabe roka, kar obsega tudi pričetek njegovega teka.

Zaveza nacionalnim sodiščem, da morajo upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13, narekuje zaključek, da je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem ne seznani le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Zato v obravnavanem primeru ne zadošča ugotovitev, da je tožnik ob sklenitvi Aneksa 2 vedel, da je bil z odplačevanjem kredita po pogojih iz Aneksa 1 finančno prikrajšan zaradi (zatrjevane) kršitve pojasnilne dolžnosti s strani banke kreditodajalke, pač pa je (tudi po judikaturi SEU) prav tako pomembno, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti Aneksa 1. Od ugotovitve tega časa pa je odvisna presoja, ki doslej ni bila opravljena, to je, katera možnost je primerna glede na interese banke (ponudnika) na eni strani in zahtevo po varstvu tožnika (potrošnika) na drugi strani: ali da zastaranje kondikcijske terjatve v tem času (še) ne teče, ali nasprotno – da teče, če je zakonski zastaralni rok dovolj dolg, da izvrševanje pravic tožnika (potrošnika kot šibkejše stranke v razmerju) ni bilo pretirano oteženo kljub temu, da je bilo pogojeno s pridobitvijo prej omenjenih dejanskih in pravnih informacij.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Bistvene okoliščine spora in tožbeni zahtevek**

1. Tožnik je 22. 12. 2006 z Banko d. d., ki je pravna prednica DUTB, d. d. (v nadaljevanju DUTB) sklenil kreditno pogodbo. Kredit v višini 83.865.000 SIT oziroma 349.998,52 EUR se je zavezal vrniti v 240 mesečnih obrokih. Dogovorjena je bila obrestna mera v višini šestmesečnega EURIBOR-ja + 2 %. Z banko kreditodajalko je (že) 24. 5. 2007 sklenil Aneks št. 1. Z njim je bila obrestna mera, dogovorjena s pogodbo, s 1. 6. 2007 spremenjena in je znašala šestmesečni LIBOR + 2 % s spremembo glavnice v kredit z valutno klavzulo v švicarskih frankih (v nadaljevanju CHF). Nato je bil 2. 9. 2010 sklenjen Aneks št. 2, s katerim je bila sprememba iz Aneksa št. 1 »ukinjena.«

2. Tožbo je vložil 18. 7. 2016; z njo in kasneje je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti Aneksa št. 1 in plačilo 81.295,13 EUR, kolikor naj bi po izračunu banke znašala tečajna razlika v času, ko je kredit vračal po pogojih iz Aneksa št. 1. Ugotovitveni (ničnostni) zahtevek je utemeljeval s trditvami, da je bil sporni aneks sklenjen na pobudo banke, ki je pri tem opustila pojasnilno dolžnost – ni mu predstavila tveganj, pač pa le pozitivne vidike spremembe kreditnih pogojev, in da je bila podlaga nedopustna oziroma je odpadla. Dajatveni zahtevek za vrnitev zneska, ustreznega obračunanim tečajnim razlikam, je utemeljil s trditvijo o nedopustni obogatitvi banke in lastnem prikrajšanju oziroma oškodovanju, zaradi katerega je takoj, ko ga je zaznal, z banko sklenil Aneks št. 2. Razliko od 81.295,13 EUR do vtoževanega zneska 101.295,13 EUR pomenijo pogodbene obresti od plačanih tečajnih razlik.

**Odločitev sodišč prve in druge stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je dajatveni zahtevek zastaral, zato ga je zavrnilo; tožbo z zahtevkom za ugotovitev ničnosti Aneksa št. 1 je zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ki je odpadel z zastaranjem dajatvenega zahtevka. V zvezi z zastaranjem je bilo njegovo stališče, da je treba upoštevati okoliščine konkretnega primera, nato pa je ob tehtanju teh presodilo, da je ali bi ob zadostni skrbnosti tožnik lahko okoliščine, zaradi katerih je zahteval ugotovitev ničnosti Aneksa št. 1, poznal najpozneje ob sklenitvi Aneksa št. 2, torej več kot 5 let pred vložitvijo tožbe.

4. Drugostopenjsko sodišče se je strinjalo, da je kondikcijski zahtevek zastaral 5 let po sklenitvi Aneksa št. 2, saj je tožnik sam trdil, da je ta aneks sklenil prav zato, ker se je zavedal, da je bil z Aneksom št. 1 oškodovan. Kdaj se je v javnosti pričelo govoriti o problemu aperciacije CHF, kdaj ga je odvetnik poučil o razlogih za ničnost spornega aneksa in kdaj je zvedel za konkreten znesek oškodovanja (tečajnih razlik), ni bistveno; pomembno je, da bi za višino tečajnih razlik bi lahko zvedel vsaj takoj po sklenitvi Aneksa št. 2. Nezastarljivost ničnostnega zahtevka nima za posledico nezastarljivosti kondikcijskih terjatev, ki nastanejo zaradi ničnosti pravnih poslov.

**Dopustitev revizije**

5. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je Vrhovno sodišče na predlog tožnika s sklepom II DoR 360/2019 z dne 2. 9. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja začetka teka zastaralnega roka kondikcijske terjatve tožnika.

**Povzetek bistvenih revizijskih navedb**

6. V reviziji tožnik uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in procesne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbo sodišča druge stopnje ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Meni, da je zmotno stališče, da je zastaranje začelo teči, ko tožnik še ni vedel za višino valutnih razlik, bi jo pa ob primerni skrbnosti lahko izvedel, to je ob sklenitvi Aneksa št. 2. Poudarja, da do tedaj nihanje tečaja CHF ni bilo ne izrazito ne ustaljeno in da večjega povečanja anuitete ni povzročilo. Tožnik do sklenitve drugega aneksa ni mogel predvideti vpliva tečajnih razlik na svojo celotno kreditno obveznost. Ni mogel vedeti, da lahko le nekajodstotna, a dolgotrajnejša apreciacija CHF na letni ravni, do katere pride v zgodnji fazi izvrševanja kreditne pogodbe, ki se ne kaže le v višini anuitete, temveč tudi v strukturi dolga, lahko pripelje do znatnih negativnih učinkov iz naslova valutnega tveganja; delež odplačila obresti v posameznih anuitetah je znatno višji od deleža glavnice, pogodbene obresti se obračunavajo anticipativno od glavnice, ki je predhodno povečana za tečajne razlike. Odloženo odplačilo razdolžnine na račun glavnice lahko poveča kreditno obveznost iz dolgoročnega kreditnega razmerja iz naslova glavnice in obresti za več kot za goli odstotek tečajnega nihanja. Tožnik pa je lahko vedel le za nominalno povečanje anuitet. Zmotno je zahtevati od laičnega potrošnika, ki do leta 2015 ni vedel, da je CHF tista od svetovnih valut, ki ima najbolj izrazite atribute varnega zavetja, ki v razmerah večjih gospodarskih ali političnih kriz močno aprecirajo, da bi moral zgolj na podlagi prvih, zgodnjih in še ne ustaljenih tečajnih sprememb, pričakovati nastanek okoliščin, ki bi lahko bile podlaga za ničnostni zahtevek. Nasprotno pa je banka na podlagi dogajanja pred letom 2005 nedvomno vedela, da so pretresi, ki povzročijo večje nihanje tečaja CHF, znotraj obdobja 20 ali 30 let, lahko pogosti in realno pričakovani. Ker pravna ureditev varstva potrošnikov i praksa SEU izhajata iz standarda povprečnega potrošnika oziroma tipičnega potrošnika, ki je razumno obveščen, pozoren in pazljiv, je informiranje potrošnikov o potencialno nevarnih okoliščinah posla primaren način njihovega varstva. Navedeno je treba upoštevati tudi v zvezi z vprašanjem zastaranja zahtevkov; to je po sodni praksi Vrhovnega sodišča strogo vezano na okoliščine vsakega posameznega primera. Vrhovno sodišče je (na primer v zadevi II Ips 226/2014) zavzelo stališče, da zastaranje kondikcijske terjatve zaradi ničnosti pogodbe ne začne teči, dokler se popolnoma na izjalovijo pričakovanja posameznega tožnika, ki se nanašajo na okoliščine, ki vplivajo na ničnost pogodbe. V obravnavanem primeru so to okoliščine, ki se tičejo bankine opustitve pojasnilne dolžnosti in obstoja znatnega neravnotežja. Zato je bil pristop sodišč nižjih stopenj metodološko in že v temelju zmoten. Poleg tega nista pojasnili, česa točno naj bi se tožnik v času sklenitve Aneksa št. 2 zavedal (drugostopenjsko sodišče na tako pritožbeno navedbo ni odgovorilo): ali že manjših tečajnih nihanj, ki ne bi povzročila večjih neugodnih posledic, ali večjih in že ustaljenih tečajnih sprememb v kombinaciji z dolgoročnostjo kredita, kar bi tožniku dalo možnost uvida, da izravnave v prejšnje razmerje med evrom in CHF ne bo več. Do zavedanja o tem je prišlo šele po večji apreciaciji tečaja CHF 15. 1. 2015, ko se je o problemu začelo govoriti in pisati in je tožnik lahko spoznal, da so tveganja lahko odvisna tudi od enostranskih ukrepov švicarske narodne banke in sicer tudi brez povezave z morebitnim padcem vrednosti domače valute.

8. Tožnik se sklicuje na več sodb SEU. Tako opozarja na v zadevi C-186/16 izraženo stališče, da morajo biti potrošnikom posredovane informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev in z vsebino o tem, kako bi na obroke skupaj in soodvisno vplivala zelo velika depreciacija plačilnega sredstva države stalnega prebivališča posojilojemalca in povečanje tujih obrestnih mer. Poleg tega mora banka po navedeni sodbi navesti tudi mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti, pri čemer ne zadošča le informacija o možnosti zviševanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo. V obravnavanem primeru takih opozoril ni bilo, zato se tožnik izjalovitve namena o pričakovanih okoliščinah zgolj na podlagi nihanja tečaja do 2. 9. 2010 ni mogel zavedati. Do tedaj je bilo navzven vidno le dejstvo trenutnega nihanja vrednosti CHF. Nadalje izpostavlja sodbo C-618/10, po kateri je treba pri opredelitvi rokov upoštevati potrebo potrošnika po pravni oceni, vključno z potrebo po pridobitvi pravnega nasveta, ter upoštevati pomanjkanje informacij in znanja pri potrošniku, in sodbe C-1547/15, C-307/15 in C-308/15, po katerih je treba upoštevati tipičen položaj potrošnikov in njihovo ranljivost. Vsa navedena stališča so relevantna tudi v zvezi s kondikcijskimi zahtevki in njihovim zastaranjem in ne le v zvezi z ugotavljanjem ničnosti pogodb zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev.

9. Revizijo tožnik zaključuje s pojasnilom, da je pred SEU v obravnavi zadeva C-698/19 in C-699/18, v kateri je predložitveno sodišče postavilo vprašanje: ali določbe Direktive Sveta 93/13 EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah dopuščajo sklop pravnih instrumentov, ki ga sestavljata redna tožba, za katero ni zastaralnega roka in katere namen je ugotovitev nepoštenosti nekaterih pogojev v potrošniških pogodbah, in redna tožba, ki je osebne in premoženjske narave ter za katero velja zastaralni rok, s katero se uresničuje cilj Direktive, da se odpravijo učinki vseh obveznosti, ki izhajajo iz in se izvršujejo na podlagi pogoja, za katerega je ugotovljeno, da je nepošten za potrošnika, in, če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali navedene določbe nasprotujejo razlagi, ki izhaja iz uporabe načela pravnih razmerij v okviru civilnega prava, v skladu s katerim je objektivni trenutek, od katerega je potrošnik bil ali bi moral biti seznanjen z obstojem nepoštenega pogoja, trenutek prenehanja posojilne pogodbe, v kateri je imel status potrošnika.

**Povzetek bistvenih navedb odgovora na revizijo**

10. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne. Poudarja, da začne zastaranje teči en dan po dnevu, ko ima upnik pravico zahtevati izpolnitev obveznosti, če ni z zakonom drugače določeno, kar pomeni, da je bistveno, kdaj je podana objektivna možnost, da bi tožnik s tožbo uspel: Poleg tega pa je treba upoštevati tudi tožnikove subjektivne okoliščine, zaradi katerih ni mogel sodno zahtevati izpolnitve svoje terjatve. Te okoliščine so del instituta zadržanja zastaranja. V obravnavani zadevi tožnik zadržanja zastaranja ni zatrjeval in o tem revizija ni bila dopuščena. Pravila o zadržanju je treba uporabiti analogno: kar ne more biti razlog za zadržanje zastaranja, ne more biti razlog, da zastaranje sploh ne bi pričelo teči. 11. Meni, da sta sodišči nižjih stopenj izhajali iz pravilnega izhodišča, da zastaranje prične teči, ko se rodi tožba, strinja se tudi, da je treba presojati vsak primer posebej, kot je poudarilo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 226/2014, poudarja pa, da je zastaranje v svojem bistvu odvisno od objektivne možnosti tožnika zahtevati uveljavitev terjatve in da okoliščina, da je tožnik odlašal z zbiranjem informacij, ne pomeni, da ni imel že prej možnosti ugotoviti dejstva, na podlagi katerih bi lahko vložil tožbo. Njegova negotovost, ali bi uspel z zahtevkom, ali težavnost dokazovanja nista razlog, zaradi katerega zastaranje ne bi začelo teči. Ni brez pomena niti dolžina zastaralnega roka (ki ni nekaj tednov ali mesecev, ampak 5 let), ki mu je omogočala zbrati vsa dejstva, proučiti lasten položaj in sprejeti premišljeno odločitev glede morebitnega spora, pa je tožnik ves ta čas ostal pasiven. Jasno je ugotovljeno, da se je tožnik v času sklenitve Aneksa št. 2, torej preden je o tem govoril z odvetnikom, zavedal prikrajšanja in kredit spremenil znova v evrskega, saj so se izjalovila njegova pričakovanja, da bo kredit v CHF zanj ugodnejši. To pa pomeni, da je zastaranje začelo teči 2. 9. 2010 in da je zastaralni rok potekel pred vložitvijo tožbe.

12. Ker ničnost obstaja že od vsega začetka, ni pomembno, da ob sklenitvi Aneksa št. 2 tečajne spremembe še niso bile velike in ustaljene in da tedaj tožnik ni bil seznanjen z dokazi, ki bi jih lahko uporabil v svoj prid. Nepomembno je, ali je tožnik računal, da se bodo kasneje tečajne razlike poravnale oziroma izničile. Pogodbena določba je nična, če tveganje (pred sklenitvijo pogodbe oziroma v konkretnem primeru Aneksa št. 1) ni bilo ustrezno obravnavano in ne, če se je to tveganje kasneje uresničilo. Iz prakse SEU ali Vrhovnega sodišča ne izhaja, da bi moralo nihanje tečaja CHF doseči določeno kritično mejo v nekem določenem letu, da bi nastal zahtevek za ugotovitev ničnosti. Razumevanje anticipativnega obračunavanja obresti, status CHF kot valute varnega zavetja in druga dejstva, ki jih zatrjuje revident, bi bili lahko pomembni za presojo ustreznosti obsega pojasnilne dolžnosti banke, niso pa pomembna za presojo začetka teka zastaranja. Kljub nezavedenju o posameznih niansah je tožnik le imel splošno predstavo o svojem prikrajšanju in o tem, da je bil neustrezno poučen in zaveden. Res je, da leta 2010 ni mogel vedeti, kaj se bo zgodilo leta 2015, a to ni pomembno, ker podlaga za zahtevek ni nastala šele leta 2015, pa tudi, če bi, prikrajšanje ni nastalo takrat, pač pa med letoma 2007 in 2010. 13. Tožena stranka ne sprejema tožnikove argumentacije, da v letu 2010 njegovo zavedanje o tečajnih razlikah ni obsegalo možnosti, da bodo nihanja še večja, ko pa je bilo hkrati dovolj veliko, da se je odločil za menjavo kredita v CHF v evre. Morebitna oviranost tožnika pri zbiranju informacij, potrebnih za vložitev tožbe, po slovenskem pravu ni zadržek za pričetek teka zastaranja, pač pa kvečjemu za zadržanje, o čemer pa tožnik ni podal nobenih konkretiziranih navedb. Od sklenitve Aneksa št. 2 dalje tožnik ni mogel imeti nobenega razumnega pričakovanja, da bi mu lahko gibanje tečaja CHF kakorkoli koristilo.

**Presoja utemeljenosti revizije**

14. Revizija je utemeljena.

15. Tožnikov dajatveni (po pravni naravi kondikcijski) zahtevek izhaja iz predpostavke, da je Aneks št. 2 h kreditni pogodbi ničen; podlago ima v določbi prvega odstavka 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po kateri mora, če je pogodba nična, vsaka pogodbena stranka vrniti drugi stranki vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je bila izdana sodna odločba, če zakon ne določa kaj drugega.

16. Zaradi zaključka o zastaranju kondikcijskega zahtevka, ki je po tožbenih trditvah posledica ničnosti Aneksa št. 2 zaradi bankine kršitve pojasnilne dolžnosti in oderuštva, sodišči nižjih stopenj ničnosti nista presojali, zato tudi nista ugotavljali za to presojo pomembnih dejstev.

17. Zastaranje je po njunih stališčih posledica zamude petletnega roka za zastaranje kondikcijskega zahtevka, tekočega od sklenitve Aneksa št. 2 kot trenutka, ko je tožnik zagotovo že vedel, da je bil z Aneksom št. 1 oškodovan, saj je prav zato sklenil Aneks št. 2, ob zadostni skrbnosti pa bi lahko ugotovil tudi, za koliko.

18. OZ nima določb o zastaranju zahtevkov iz neupravičene pridobitve. Ustaljeno in enotno stališče pravne literature in sodne prakse je, da so kondikcijski zahtevki, ki izvirajo iz izpolnitve ničnih pravnih poslov, zastarljivi, in da zanje velja splošen zastaralni rok.

19. Pričetek teka zastaranja je v OZ na splošno urejen v določbi prvega odstavka 336. člena OZ: teči prične, ko ima upnik pravico terjati izpolnitev, torej ob zapadlosti upnikove terjatve,1 če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Drugačne določbe (kakršne OZ vsebuje na primer za odškodninske terjatve) za kondikcijske terjatve ni.

20. V literaturi in sodni praksi2 so zastopani različni (tudi nasprotujoči si) odgovori: - zastaranje teče že od trenutka, ko je bila opravljena izpolnitev z vsebino obveznosti iz nične pogodbe;3 - zastaranje teče, odkar je stranka izvedela ali je bila dolžna vedeti, da obstaja razlog za ničnost pogodbe;4 - če stranka ni vedela in ni mogla vedeti za obstoj ničnostnega razloga, je odločilen trenutek odločitve sodišča prve stopnje, ki ugodi tožbenemu zahtevku za ugotovitev ničnosti pravnega posla, oziroma trenutek pravnomočnosti takšne odločbe.5

21. V prejšnji točki predstavljena stališča se razlikujejo glede na izbiro objektivnega (prva alineja) ali relativnega (ostali dve alineji) kriterija.

22. Po objektivnem kriteriju6 nastopi najzgodnejši čas, ko zastaranje prične teči, kot se razlaga določba prvega odstavka 336. člena OZ, ko je rojena tožba (pravilo actio nata).7 Tožba s kondikcijskim zahtevkom kot posledico izpolnitve ničnega pravnega posla je po tem kriteriju rojena (in zastaranje prične teči), ko tožnik izpolni svojo obveznost. Po tem kriteriju je zahtevek v obravnavani zadevi nedvomno zastaran.

23. Za (kateregakoli, ne le konkretnega) tožnika, ki za ničnostne razloge ob izpolnitvi še ni vedel, je ugodnejši relativni kriterij, po katerem je pričetek teka zastaranja vezan na njegovo vedenje o obstoju okoliščin, zaradi katerih je pravni posel ničen. Zastaranje po tem kriteriju ne teče že od izpolnitve nične pogodbe, pač pa od tedaj, ko tožnik zve ali bi ob ustrezni skrbnosti lahko zvedel za razloge ničnosti.

24. Že površen pregled samo tistih zakonskih razlogov za ničnost pravnih poslov, ki so določeni z OZ, ter pestrost možnih življenjskih primerov (dejanskih stanov), ki jih zajemajo,8 pokaže, da ne more zastaranje vseh kondikcijskih zahtevkov pričeti teči že v trenutku, ko je opravljena izpolnitev obveznosti iz nične pogodbe (po objektivnem kriteriju). Ne more prav v primerih, ko tožnik, ki mu ni mogoče očitati pomanjkljive skrbnosti, šele po izpolnitvi obveznosti izve za razlog za ničnost pogodbe in prikrajšanje: pravico uveljavljati vrnitev izpolnitve sicer res pridobi že z izpolnitvijo, a je ta pravica prazna, ker je zaradi nezakrivljene nevednosti tožnik nima možnosti uveljavljati. V takih primerih bi uporaba objektivnega kriterija izvotlila tožnikovo konvencijsko in ustavno varovano pravico do dostopa do sodišča.9 Zato je prav, da se da prednost pravičnosti (relativnemu kriteriju) pred pravno varnostjo, ki jo prinaša predvidljivost (objektivni kriterij), in šteti, da je tožnik pridobil pravico terjati izpolnitev, ko ta pravica postane učinkovita, torej ko jo ima od seznanitve z dejstvi, ki utemeljujejo ničnost pravnega posla in prikrajšanje, možnost uveljavljati.10 11 Navedeno je v skladu z judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice, Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča, ki svarijo pred pretogo uporabo zastaralnih rokov oziroma njihovo nesorazmerno strogo in formalistično razlago v razmerju do tožnika, ter pred neupoštevanjem posebnih okoliščin posameznih primerov,12 in se zavzemajo za kontekstualni pristop.

25. Skladno z navedenim je Vrhovno sodišče štelo, da je pravilna uporaba relativnega kriterija v primeru kondikcijskega zahtevka, izvirajočega iz prodajne pogodbe, ki je bila nična zato, ker je bilo po plačilu kupnine v pravdnem postopku po tožbi tretjega – dejanskega lastnika, s sodbo ugotovljeno, da je predmet prodaje kmetijsko zemljišče, ki ni bilo v lasti prodajalca, upravni organ pa prodaje ni odobril,13 ter v primeru, ko je stranka izpolnila pogodbo, ki je bila nična zato, ker njen sopogodbenik zaradi alkoholizma ni imel poslovne sposobnosti, česar ob sklenitvi in izpolnitvi pogodbe ni mogla vedeti.14

26. V obravnavanem primeru je treba presoditi, ali tožnik utemeljeno uveljavlja zmotnost stališč izpodbijane sodbe, da je zastaranje njegove terjatve pričelo teči, ko je s sklenitvijo Aneksa št. 2 prenehal veljati zanj vsled tečajnih razlik finančno neugoden Aneks št. 1, čeprav takrat še ni vedel za višino prikrajšanja (ni se pozanimal o njej), kot tudi ne za zatrjevano ničnost pogodb v primerih kršitve pojasnilne dolžnosti15 (o čemer ga je poučil odvetnik, na katerega se je obrnil, ko se je po nenadni apreciaciji CHF v javnosti pričelo širše govoriti o kreditih v tej valuti), je pa vedel, da je bil ob sklepanju Aneksa št. 1 »zaveden oziroma premalo poučen.« Na teh ugotovitvah namreč temelji izpodbijana presoja o zastaranju tožnikove kondikcijske terjatve.

27. Zastaranje na splošno lahko začne teči in tudi izteče brez upnikove vednosti. V obravnavani zadevi sta sodišči nižjih stopenj zastaranje presojali po (za tožnika ugodnejšem) relativnem pristopu, pri katerem je upnikova vednost (zavedanje) o prikrajšanju in poznavanje okoliščin, ki so razlog za ničnost Aneksa št. 1 (kršitev pojasnilne dolžnosti banke), pomembna. Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali sta relativni pristop uporabili pravilno, je Vrhovno sodišče upoštevalo stališča teorije in sodne prakse v zvezi z zastaranjem kondikcijskih zahtevkov, nastalih zaradi ničnosti pogodb, kot jih je že pojasnilo zgoraj. Ker ta v tej pravdi relevantnega vprašanja – pričetka teka zastaranja – ne obravnavata celovito, meni, da se je mogoče opreti tudi na primerjavo z merili, ki so se izoblikovala v literaturi in novejši sodni praksi v zvezi s pričetkom teka zastaranja odškodninskih terjatev v subjektivnem zastaralnem roku (te po prvem odstavku 352. člena OZ zastarajo v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja) in ki varujejo nezakrivljeno nevednega oškodovanca. Ta so: - da je pogoj seznanitve s škodo izpolnjen, ko je oškodovanec mogel ob običajni vestnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek;16 - da njegova malomarnost ne prepreči pričetka teka zastaranja17 in - da se je oškodovanec seznanil oziroma se je imel možnost seznaniti s škodo, ko je imel možnost ugotoviti tudi njen obseg (pri premoženjski škodi zaradi poškodbe stvari obseg, izražen v denarju).18

28. Sodišči nižjih stopenj sta se pri odločitvi oprli na splošne določbe OZ o vrnitveni dolžnosti kot pravni posledici izpolnitve nične pogodbe (prvi odstavek 87. člen) in o splošnem petletnem zastaralnem roku za uveljavljanje vračilnih zahtevkov. Za bistveno sta, poleg v 26. točki navedenih okoliščin, šteli, da bi se tožnik ob sklenitvi Aneksa 2 ali takoj po tem pozanimal o višini prikrajšanja, a tega zaradi premajhne skrbnosti ni storil. 29. Nista pa upoštevali potrošniške narave spornega razmerja in specifičnosti njene ureditve. Ena od teh je tako po Zakonu o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) kot po Direktivi 93/13 sistem varstva potrošnika, ki temelji na pojmovanju, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je prej sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino. ZVPot ureja, in je urejal tudi v času sklenitve spornega Aneksa 1 v letu 2007, razloge za ničnost pogodbe.19 Nima pa določb o zastaranju, ki bi prišle v poštev v obravnavanem primeru in bi kot specialen predpis izključile uporabo splošnih določb OZ. Vprašanja zastaranja ne ureja niti navedena direktiva. SEU ga rešuje opiraje se na njena temeljna načela.

30. Po vložitvi revizije v tej zadevi je SEU 9. 7. 2020 odločilo v zadevi C-698/18 in C-699/18 v zvezi z (poenostavljeno povzetima) vprašanjema, (1) ali je skladna z Direktivo 93/13 nacionalna ureditev, po kateri je zastarljiv kondikcijski zahtevek, ki je posledica nepoštenosti pogodbenih pogojev, torej ničnosti, uveljavljanje katere ne zastara in, če je odgovor pritrdilen, (2) ali je objektivni trenutek, od katerega je bil ali bi moral biti potrošnik seznanjen z obstojem nepoštenega pogoja, trenutek prenehanja kreditne pogodbe, v kateri je imel status potrošnika, zastara.20

31. Na prvo vprašanje je odgovorilo, da ni v nasprotju z Direktivo nacionalna ureditev, ki določa, da tožba za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja v potrošniški pogodbi ne zastara, določa pa zastaralni rok za tožbo za uveljavitev restitucijskih učinkov te ugotovitve, če rok ni manj ugoden od roka, ki velja za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti) in če v praksi ne onemogoča ali čezmerno ne otežuje uresničevanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (načelo učinkovitosti).21 Ponovilo je svoje stališče, da varstvo potošnikov ni absolutno in da je določitev razumnih rokov za pravna sredstva, posledica zamude katerih je prekluzija, združljiva s pravom Unije.22

32. Odgovor SEU na drugo vprašanje, ki je v ospredje postavilo primernost pričetka teka zastaralnega roka s trenutkom izpolnitve nične pogodbe (ali začne rok teči z izpolnitvijo nične pogodbe) in ne zakonsko določene dolžine roka (tri leta), je: v nasprotju s pravom Unije je (romunska23) nacionalna ureditev, po kateri (triletni) rok teče od izpolnitve nične pogodbe, če velja domneva, ki se ne preverja, da bi potrošnik moral že tedaj (ob izpolnitvi pogodbe) vedeti za nepoštenost pogodbenih pogojev in če za podobne tožbe v nacionalni zakonodaji roki tečejo šele od sodne ugotovitve ničnosti pogodbe.24 V obrazložitvi SEU pojasni, da če v skladu z nacionalnim pravom zastaralni rok začne teči z dnem popolne izvršitve pogodbe, je treba upoštevati, da je mogoče, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13. Taka ureditev potrošniku ne zagotavlja učinkovitega varstva, ker obstaja nevarnost, da se bo (po romunskem pravu triletni) rok iztekel, še preden bi se potrošnik lahko seznanil z nepoštenostjo pogoja iz nične pogodbe; tak rok zato pretirano otežuje izvrševanje pravic tega potrošnika, ki jih daje Direktiva 93/13.25

33. Pri presoji vprašanja, ali nacionalno pravo potrošniku prekomerno otežuje uveljavljanje varstva iz navedene direktive, je treba po razlagi SEU upoštevati tudi trajanje in način uporabe roka, kar obsega tudi pričetek njegovega teka.26

34. Zaveza nacionalnim sodiščem, da morajo upoštevati možnost, da potrošniki ne vedo, da je pogoj v pogodbi, sklenjeni s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten ali da ne razumejo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13, narekuje zaključek, da je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem ne seznani le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Zato v obravnavanem primeru ne zadošča ugotovitev, da je tožnik ob sklenitvi Aneksa 2 vedel, da je bil z odplačevanjem kredita po pogojih iz Aneksa 1 finančno prikrajšan zaradi (zatrjevane) kršitve pojasnilne dolžnosti s strani banke kreditodajalke, pač pa je (tudi po judikaturi SEU) prav tako pomembno, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti27 Aneksa 1. Od ugotovitve tega časa pa je odvisna presoja, ki doslej ni bila opravljena, to je, katera možnost je primerna glede na interese banke (ponudnika) na eni strani in zahtevo po varstvu tožnika (potrošnika) na drugi strani: ali da zastaranje kondikcijske terjatve v tem času (še) ne teče, ali nasprotno – da teče, če je zakonski zastaralni rok dovolj dolg, da izvrševanje pravic tožnika (potrošnika kot šibkejše stranke v razmerju) ni bilo pretirano oteženo kljub temu, da je bilo pogojeno s pridobitvijo prej omenjenih dejanskih in pravnih informacij.

**Odločitev o reviziji**

35. Zaradi napačne uporabe materialnega prava niso bile ugotovljene vse za presojo zastaranja kondikcijskega zahtevka pomembne dejanske okoliščine. Revizijsko sodišče je zato skladno z določbo drugega odstavka 385. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

**Odločitev o stroških postopka**

36. O stroških postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP, po kateri sodišče, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

1 D. Možina, Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, Pravni letopis, 2015, str. 227 (točka 1). 2 Pregledno so prikazane v sodbi VSM I Cp 1135/2014 z dne 8. 4. 2015, točka 13 obrazložitve in povzete v nadaljevanju. 3 Tako N. Plavšak in R. Vrenčur, Obligacijsko pravo, splošni del, Ljubljana, 2009, stran 676. Enako sodba VSL I Cp 1144/2010 z dne 29. 9. 2010. 4 Tako L. Varanelli, Od katerega trenutka začne teči zastaralni rok?, Pravna praksa št. 11-12/2015, str. 12 in 13 in T. Tumbri, Restitucija kao posljedica ništavog ugovora, Zbornik PF u Zagrebu št. 5/1996, str. 465. V sodni praksi glej sodbo VSK I Cp 1215/2005 z dne 5.12.2006 ter sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 226/2014 z dne 31. 3. 2016, točka 10 in II Ips 229/2014 z dne 2. 7. 2014, točka 10. 5 Primerjaj L. Varanelli in T. Tumbri, ibidem, ter odločba VSM I Cp 100/2011 z dne 8. 3. 2011. 6 Glej L. Varanelli, Od katerega trenutka začne teči zastaralni rok?, Pravna praksa št. 11-12/ 2015, str. 12-13. 7 Glej S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih, II. knjiga, Ljubljana, 1984, stran 1146; V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem - splošni del, II. knjiga, Ljubljana, 2003, stran 448. 8 Kot so nasprotovanje morali, poslovna nesposobnost (člen OZ); nemogoč, nedopusten, nedoločen ali nedoločljiv predmet (35. člen); odsotnost ali nedopustnost podlage (39. člen); nedopustnost nagiba (drugi in tretji odstavek 40. člena); kršitev predpisane obličnosti (prvi odstavek 55. člena). 9 Primerjaj J. Zobec Procesni vidiki zastaranja, pravni letopis, 2015, stran 141 ter odločbo Ustavnega sodišča Up-450/2015 in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 112/2016 z dne 8. 3. 2018, točka 9 in druge. 10 Ker je, kot je zapisalo Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 269/2015 z dne 10. 3. 2016, točka 24, »bistven trenutek zavedanja o okoliščinah, ki posamezniku omogočajo, da vloži zahtevek« oziroma v sodbi II Ips 229/2014 z dne 2.7. 2015 v točki 10, da »o kondikcijski terjatvi zaradi ničnosti pogodbe ni mogoče govoriti, če tožnik ni vedel oziroma ni mogel vedeti niti za ničnost pogodbe - kar je predpogoj, da se zavé svojih pravic iz naslova ničnosti - in posledično ni mogel vložiti tovrstne kondikcijske tožbe. Zastaralni rok ne more teči, dokler je tožnikova nevložitev tožbe posledica nezakrivljene nevednosti.« 11 Glej še D. Možina, navedeno delo, ki (sicer v zvezi z zastaranjem nepogodbenih odškodninskih terjatev) pojasnjuje, da »[...] morata tako zakonodajalec kot sodišče upoštevati interes upnika, da lahko učinkovito uveljavi pravico, ki mu jo podeljuje pravni red. Upniku, ki ni imel prave možnosti uveljaviti svoje pravice, ne moremo očitati pasivnosti. Če mu pravni red zaradi zastaranja odvzame pravno varstvo, se postavi vprašanje sorazmernosti posega v njegovo ustavno in konvencijsko pravico do pravnega varstva. Pri oblikovanju in uporabi pravil o zastaranju gre torej za iskanje občutljivega ravnovesja med interesi upnika, dolžnika in pravnega reda.« 12 Glej odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah Stobbings in drugi proti Združenemu kraljestvu z dne 22. 10. 1996, Stagno progi Belgiji z dne 7. 7. 2009, Esim proti Turčiji z dne 17. 9. 2013, Havaldmurh proti Švici z dne 11. 3. 2014, odločbo Ustavnega sodišča Up - 450/2015, sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 112/2016 z dne 8. 3. 2018, točka 10, in druge. 13 Sodba II Ips 226/2014 z dne 31. 3. 2016, točka 6. 14 Sodba II Ips 229/2014 z dne 2. 7. 2015, točka 10. Povzetek glej v opombi 10. 15 Kdaj je pogodba nična je Vrhovno sodišče že pojasnilo; glej na primer v sklep II Ips 137/2018 z dne 25. 10. 2018, točki 19 in 20: »Materialnopravna izhodišča za presojo ničnosti kreditnih pogodb, sklenjenih v tuji valuti, je Vrhovno sodišče začrtalo v sklepu opr. št. II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, zato v nadaljevanju ponavlja zgolj njihovo bistvo. ZVPot je v 22. členu določal, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi. V nasprotnem primeru se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika. Sankcija ničnosti pa je predpisana za pogoje, ki bi bili do potrošnika nepošteni (23. člen ZVPot). ZVPot izrecno ne določa, ali je mogoča presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe, kar zagotovo predstavlja tudi dogovor o valuti vračila kredita. V skladu z načelom lojalne razlage evropske Direktive 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, določbe katere so bile implementirane v ZVPot, je treba skleniti, da je presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe mogoča le, če je bil ta določen nejasno. Šele če se izkaže, da banka potrošniku ni dala ustreznih pojasnil (torej če ni pravilno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti) in zato pogodbene določbe ni moč šteti za jasno in razumljivo, je mogoča tudi presoja nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. V okviru slednje je treba predvsem presoditi, ali je banka ravnala v dobri veri ter obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank. Šele ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega določila namreč vodi do pravne posledice ničnosti tega določila in/ali celotne pogodbe. Namen izrecnega določila o ničnostni sankciji je, naj potrošniki zaradi nepoštenih pogojev ne trpijo nikakršnih negativnih posledic in naj jih takšni pogoji ne zavezujejo. Če pa se izkaže, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti (le) za nejasno določilo, ki ga ni mogoče opredeliti za nepoštenega (ker slaba vera banke in obstoj znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank nista izkazana), posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.« 16 II Ips 12/82 z dne 18. 3. 1982, II Ips 32/2002 z dne 11. 12. 2002 in II Ips 357/2011 z dne 17. 7. 2014. 17 D. Možina, prav tam, točka 4. 1.. 18 DUTB Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), Uradni list, Ljubljana, 1990, str. 164, D. Možina, Zastaranje nepogodbenih odškodninskih zahtevkov, Pravni letopis, 2015, str. 227 (točka 4.1.). 19 V 22. členu je določal, da pogodbeni pogoji zavezujejo potrošnika le, če je bil pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z njihovim celotnim besedilom, tako da ga je podjetje nanje izrecno opozorilo in so mu bili dostopni brez težav; da morajo biti pogodbeni pogoji in da je treba nejasna določila razlagati v korist potrošnika. V 23. členu je določal, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika, sicer so taki pogoji nični, v 24. členu pa, v katerih primerih se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene (če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank; ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika; ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali da nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti). 20 Romunsko sodišče je vložilo predlog za predhodno odločanje C-698/18 in C-699/18 glede vprašanj: (1) Ali določbe Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, zlasti dvanajsta, enaindvajseta in triindvajseta uvodna izjava, člen 2(b), člen 6(1), člen 7(2) in člen 8, v skladu z načelom procesne avtonomije v povezavi z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti, dopuščajo sklop pravnih instrumentov, ki ga sestavljata redna tožba, za katero ni zastaralnega roka in katere namen je ugotovitev nepoštenosti nekaterih pogojev v potrošniških pogodbah, in redna tožba, ki je osebne in premoženjske narave ter za katero velja zastaralni rok, s katero se uresničuje cilj Direktive, da se odpravijo učinki vseh obveznosti, ki izhajajo iz in se izvršujejo na podlagi pogoja, za katerega je bilo ugotovljeno, da je nepošten za potrošnika? (2) Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali navedene določbe nasprotujejo razlagi, ki izhaja iz uporabe načela varnosti pravnih razmerij v okviru civilnega prava, v skladu s katerim je objektivni trenutek, od katerega je potrošnik bil ali bi moral biti seznanjen z obstojem nepoštenega pogoja, trenutek prenehanja posojilne pogodbe, v kateri je imel status potrošnika? 21 Člen 2, točka (b), člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, ki ob tem, da določa, da tožba za ugotovitev ničnosti nepoštenega pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne zastara, določa zastaralni rok za tožbo za uveljavljanje restitucijskih učinkov te ugotovitve, če ta rok ni manj ugoden od roka, ki velja za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in če v praksi ne onemogoča ali čezmerno otežuje uresničevanja pravic, ki jih daje pravni red Unije, zlasti Direktiva 93/13 (načelo učinkovitosti). 22 Glej točko 56 odločbe SEU C 698/18 in C-699/2018. 23 SEU je presojalo skladnost romunskega prava s pravom Unije. Romunsko pravo določa, da je mogoče zahtevati vrnitev tistega, kar je bilo plačano na podlagi nične pogodbe, v treh letih od dneva popolne izvršitve pogodbe in da se domneva, da je bila nepoštenost pogojev takrat znana oziroma bi morala biti znana. 24 Člen 2, točka (b), člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ter načela enakovrednosti, učinkovitosti in pravne varnosti je treba razlagati tako, da nasprotujejo sodni razlagi nacionalne ureditve, v skladu s katero za tožbo za vračilo zneskov, ki so bili neupravičeno plačani na podlagi nepoštenega pogoja, navedenega v pogodbi, sklenjeni med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, velja triletni zastaralni rok, ki začne teči od dneva popolne izvršitve te pogodbe, če se domneva, česar ni treba preveriti, da bi potrošnik moral vedeti za nepoštenost zadevnega pogoja in če za podobne tožbe, ki temeljijo na nekaterih določbah nacionalnega prava, ta rok začne teči šele od trenutka sodne ugotovitve predmeta teh tožb. 25 Točka 65. odločbe SEU C-698/18 in C-699/2028. 26 Točka 61 navedene odločbe. 27 Glej na primer sodbo SEU C-618/10, po kateri je treba pri opredelitvi rokov upoštevati potrebo potrošnika po pravni oceni, vključno z potrebo po pridobitvi pravnega nasveta, ter upoštevati pomanjkanje informacij in znanja pri potrošniku.