Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je tožbeni zahtevek tožnikov/lastnikov zoper toženko/občino za plačilo uporabnine zaradi njene uporabe dvorca D. za obdobje od 1. 4. 2007 do 21. 2. 2011 v celoti neutemeljen.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je tožbeni zahtevek tožnikov/lastnikov zoper toženko/občino za plačilo uporabnine zaradi njene uporabe dvorca D. za obdobje od 1. 4. 2007 do 21. 2. 2011 v celoti neutemeljen.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (v tretjem sojenju) toženki naložilo, da mora tožnikom plačati znesek 27.836,00 EUR z obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe, s tem, da je navedeni znesek in obresti dolžna plačati vsakemu tožniku v deležu ¼ celotne prisojene terjatve (I. točka). V presežku je tožbeni zahtevek (glede še zahtevanih 17.083,96 EUR z obrestmi) zavrnilo (II. točka). V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek prve tožnice za plačilo zneska 45.280,01 EUR z obrestmi (III. točka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnikom plačati še znesek 186.000,00 EUR z obrestmi, s tem, da je dolžna navedeni znesek in obresti plačati vsakemu tožniku v deležu do ¼ celotne prisojene terjatve (IV. točka). Odločilo je še o stroških postopka (V. točka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbe tožnikov in toženke glede odločitev o glavni stvari zavrnilo (nekatere v delu celo zavrglo) ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Prva tožnica in A. A.1 v predlogu za dopustitev revizije poudarjata, da so tožniki lastniki nepremičnine dvorec D. od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji in da jim gredo od tedaj dalje vsa lastninska upravičenja (v konkretnem primeru uporabnina). Ne sprejemata zaključka sodišč prve in druge stopnje, da so tožniki z opustitvijo svoje sodelovalne dolžnosti pri prevzemu dvorca D. izrazili svojo privolitev v prikrajšanje zaradi toženkine uporabe dvorca. Sodiščema očitata, da materialnopravno zmotno nista upoštevali 198. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s 96. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Zatrjujeta kršitve 7., 8., 212. in 215. člena ter 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 22., 23. in 33. člena Ustave ter še 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Predlagata dopustitev revizije glede vprašanj, (1) ali sta delovna metoda sodišč prve in druge stopnje pri izboru, presoji in ocenjevanju dokazov ter argumentacija dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi pomanjkljivi tako, da objektivna stvarnost spornega razmerja ni ugotovljena zanesljivo in s potrebno stopnjo materialne resnice, torej z zahtevanim dokaznim standardom za meritorno odločitev v sporu (kar poudarjeno velja za ugotavljanje dejstva „prenehanja uporabe“ prostorov v graščini – točka 22 obrazložitve izpodbijane sodbe), kar pomeni tudi poseg v pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP; (2) ali sta sodišči prve in druge stopnje bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena ter glede oblikovanja dokazne ocene (zlasti glede „prenehanja uporabe dvorca D.“ glede tega koliko m2 in katere prostore je toženka uporabljala v tej zgradbi, glede neugotovitve pogodbenega razmerja med pravdnima strankama); (3) ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili pravilo o tem, kdo nosi trditveno in dokazno breme pri dokazovanju; (4) ali so tožniki zadostili trditvenemu bremenu in je tožba sklepčna tudi glede zahtevka za plačilo uporabnine - najemnine za zemljišče ob dvorcu; (5) ali je v okoliščinah konkretnega primera, ko toženka nepremičnino tožnikov uporablja, ima pod ključem, ne izprazni in ne izroči tožnikom in to ob jasni vednosti, kakšno ceno za to uporabo zahtevajo lastniki (tožniki), materialnopravno pravilen zaključek, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena najemna pogodba na podlagi konkludentnih dejanj; (6) ali je v okoliščinah konkretnega primera, ko gre tudi za zahtevek iz naslova neupravičene uporabe nepremičnine v razmerju lastnik – nelastnik, materialnopravno pravilen zaključek sodišča o neuporabi stvarnopravne podlage po 33. členu Ustave, 95. in 96. členu SPZ v povezavi s 198. členom OZ glede dolžnosti plačila uporabe stvari, da torej v konkretnem primeru 96. člen SPZ ne predstavlja pravne podlage za odločitev, in da nedobrovernost toženke ne predstavlja pravno odločilnega dejstva (točki 18 in 22 obrazložitve izpodbijane sodbe); (7) ali je lastnik nepremičnine upravičen do plačila uporabnine - najemnine za čas dokler uporabnik/najemnik nepremičnine ne izprazni in ne izroči lastniku, skupaj s primopredajnim zapisnikom o izročitvi in o ugotovitvi stanja nepremičnine ob izročitvi, ter ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno zmotno stališče izpodbijane sodbe, da plačilo uporabnine ni odvisno niti od akta prevzema nepremičnine s strani lastnika niti od pravilnosti njene izročitve v posest upniku niti od izročitve ključev nepremičnine (točka 19 obrazložitve izpodbijane sodbe); (8) ali odločitev po izpodbijani sodbi neargumentirano odstopa od prvega razveljavitvenega sklepa, izdanega v tem postopku, t. j. sklepa VSL III Cp 2377/2015, in od primerljivih odločitev VS RS (npr. III Ips 19/2021 in II Ips 117/2017); (9) ali je v okoliščinah konkretnega primera, ko gre tudi za zahtevek iz naslova neupravičene uporabe nepremičnine v razmerju lastnik – nelastnik, pravilno stališče izpodbijane sodbe, da bi morali tožniki, da bi uspeli s tožbenim zahtevkom, zatrjevati in dokazati tudi svoje prikrajšanje; (10) ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilen zaključek, da je toženka v obdobju od 1. 4. 2007 do 21. 2. 2011 imela pravno podlago za brezplačno uporabo nepremičnine – dvorca tožnikov; (11) ali je materialnopravno pravilno stališče izpodbijane sodbe, da se v okoliščinah konkretnega primera šteje, da je lastnik sam privolil v svoje prikrajšanje za čas do prvega pisnega poziva (prejšnji so bili ustni) z zahtevo za plačilo uporabnine za uporabo nepremičnine; (12) ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilen zaključek izpodbijane sodbe, da je za čas od 14. 1. 2013 do 31. 1. 2020 neutemeljen tožbeni zahtevek tožnikov za plačilo uporabnine – najemnine; (13) ali je bila v obravnavani zadevi materialnopravno pravilna metoda izračuna višine uporabnine - najemnine; (14) ali je materialno in procesno pravno pravilno stališče izpodbijane sodbe, da procesni ugovor pobota nima nobenega vpliva na določitev končnega uspeha v pravdi, in da stroški njegovega obravnavanja ne vplivajo na porazdelitev stroškovnega bremena v pravdi ter na povrnitev za pravdo potrebnih stroškov tožnikom; in (15) ali gre toženki povrnitev pravdnih stroškov za pisne vloge iz naslova nagrade in stroškov odvetniškega zastopanja, če je bilo pooblastilo dano odvetniški družbi, pisne vloge pa je sestavil in podpisal nekdanji odvetnik, ki je bil v tistem času že izbrisan iz imenika odvetnikov.

4. Predlog je utemeljen v obsegu, opredeljenem v izreku tega sklepa.

5. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da so glede vprašanja, opredeljenega v izreku tega sklepa, podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP in je zato v tako začrtanem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

6. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Kot tretji tožnik, natančneje eden od dedičev v skupnosti dedičev po pok. B. B.